Beats in Space v Štirki
Tim Sweeney prepričal neprepričane
Tim Sweeney je plesno zapuščino uspešno križal s sodobnim zvokom
© Miha Fras
New York že nekaj let velja za trendovsko valilnico sodobnih klubskih plesnih muzik, poskusi njihovega vpeljevanja v podalpsko klubovje pa se kljub nekaterim poskusom angažiranih posameznikov (za zdaj?) še niso prijeli. Kako se tem stvarem streže, je pred tednom dni prišel pokazat en vidnejših newyorških akterjev. Ne, ni prišel James Murphy (LCD Soundsystem), ki ga že nekaj časa neuspešno lovijo domači promotorji, pač pa njegov kolega iz druščine, zbrane okoli založbe DFA Records, Tim Sweeney. Po prepoznavnosti se slednji sicer ne more primerjati s slavnejšim - Daft Punk is playing at my house - kolegom, toda skozi prizmo predstavljanja aktualnih smernic je Sweeney nemara celo kompetentnejši. Na nekomercialni radijski postaji new-yorške univerze WNYU namreč že deset let vodi oddajo Beats in Space, v kateri prostor daje plesni glasbi v najširšem pomenu. In del te je v okroglem triurnem setu predstavil tudi v Štirki.
Formula njegovega uspeha je v teoriji videti enostavno: “Ker si moram za vsak nastop izmisliti nekaj novega, sem prisiljen iti ven in poiskati novo glasbo vsak teden. Lahko je to nedavno izdana ali neizdana plošča, starejše skladbe, ki jih ljudje še niso slišali. Poskušam najti kar najboljšo glasbo, ne glede na žanr, in jo nato sestaviti v set na način, ki pritegne ljudi, pa čeprav morda sploh ne marajo disko glasbe ali techna. Vedno mi je v veselje poiskati viže, ki jih ljudje ne poznajo, ampak so slišati naravnost čudovito”. Vsekakor načelo, ki se ga dandanes drži premalo didžejev. Da takega početja konzumenti klubskih muzik niso vajeni, se je pokazalo tudi tokrat, saj se je po dveh urah plesišče precej razredčilo, tisti, ki smo vztrajali do konca, pa smo bili bogato nagrajeni.
Dasiravno je Sweeney tehnično povsem soliden, celo zelo dober DJ, se skrivnost njegovega uspeha skriva prav v ekspresivnosti izbranih (žlahtnih) skladb, tokrat s poudarkom na posodobljeni disko glasbi in chicaškem (pogosto okisanem)
housu. Začel je v razmeroma počasnem ritmu s pulzirajočim beatom, toplimi sintetičnimi linijami in soulovsko obarvanimi vokali, v drugem delu pa je dinamiko stopnjeval z udarnim housom. Njegov izbor skladb s karakterjem je potrdil, da je plesna glasba pogosto povsem po krivici obravnavana kot drugorazredna. Ali bolje; obstaja generična plesna glasba, ki se podreja stereotipom, in obstaja plesna glasba, ki jo mirno postavimo ob bok katerekoli druge, bolj cenjene glasbe.
Sweeney je tokrat preprosto izstopil iz časa. Plesno zapuščino je uspešno križal s sodobnim zvokom in tako osredinil pravo vrednost glasbene zgodovine, ki jo elektronski zanesenjaki vse prepogosto spregledajo. Preden je stopil za gramofone, ni bilo čutiti kakšne posebne evforije, po nastopu pa smo bili preprosto očarani.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.