4. 2. 2010 | Mladina 5
Vse drugo so demagogije
Zelo »slovensko« je pričakovanje, da bo razpletanje ekonomske krize pri nas odvisno od razpletanja drugod, v velikem belem svetu.
Mitja Gaspari, minister za razvoj, na predstavitvi »izhodne strategije« v Gospodarski zbornici, 29. januar 2010
© Borut Peterlin
Zelo »slovensko« je pričakovanje, da bo razpletanje ekonomske krize pri nas odvisno od razpletanja drugod, v velikem belem svetu. Iz krize naj bi se pobrali takrat, ko se bodo pobrale druge evropske države, ki bodo spet potegnile naš izvoz, in bo spet vse tako, kot je bilo prej. To se seveda ne bo zgodilo. Kaj bo pa potegnilo te druge države? Veliki beli svet bo moral v naslednjih letih počasi ugašati tiste proizvodnje, ki jih je kriza najbolj prizadela. Začel se bo spreminjati. Ob izločanju starega bodo tudi gradili novo. Ob izhodu iz tako globokih kriz so strukture, ekonomske in druge, povsem drugačne od tistih pred krizo. Kriza je čas za spreminjanje. Krize je konec takrat, ko so spremembe opravljene.
Stari evropski komisar, Nemec Günter Verheugen, je lepo povedal, da se bomo morali v Evropi sprijazniti z 20-odstotnim skrčenjem avtomobilske industrije (za začetek). V novi svetovni delitvi dela gredo stare »fordovske« panoge že naglo po poti, po kateri je šla nekoč težka industrija. Tega se vsaj starejši menda še spomnimo. Kaj neki naj bi spet zares potegnilo naš izvoz, v njegovi stari strukturi? Tako kot povsod drugod bo tudi naš izhod iz krize odvisen samo od našega lastnega spreminjanja, od naše lastne sposobnosti, da izločamo staro in gradimo novo. Dokler ne bomo znali tega, ne bomo izšli iz krize, pa če bo trajalo deset ali dvajset ali trideset let, s temu ustreznim rastočim frustriranjem in nezadovoljstvom.
Problemi, povezani s tem nujnim prestrukturiranjem, pa niso drobni. Poskusimo jih vsaj za silo shematizirati. Prvič: tehnološka sestava slovenskega gospodarstva je še skoraj v celoti stara fordovska. V novi svetovni delitvi dela tekmujemo vsako leto bolj samo še s »kitajci« (in z njihovimi plačami). Problem ni enostaven, tehnološke sestave so kompleksne reči. Vključujejo celotno sistemsko okolje, predvsem sisteme za zagotavljanje potrebnih izobrazbenih profilov prebivalstva, ti pa so v Sloveniji še iz 70. let prejšnjega stoletja in že povsem odsluženi. Naše ekonomske elite znajo ustvarjati zase profite samo v tem arhaičnem tehnološkem sklopu, naše politične elite znajo ugajati volivcem samo v zaostalih socialnih strukturah, kakršne generirajo ti tehnološki sklopi. Tehnološko zaostalost podpirajo vsi deli sistema in vse elite z denarjem in z močjo! To je problem, to je tisto staro, ne pa kakšni stroji in druge »tehnologije«, ki jih je mogoče kupiti za navaden denar.
Tranzicija in provinca
Drugič: pred kakšnim desetletjem, po izteku »kontinuitete«, smo spolzeli v resen tranzicijski šok. (a) Imamo veliko disfunkcionalnost v specifično tranzicijskih procesih nastajanja novih ekonomskih elit. Učinkovit zasebni lastniški sektor se pač ne sestavi v desetletju ali dveh, v daljšem vmesnem obdobju so potrebni močni nadzorni in lastniški posegi države. (b) Vendar imamo hkrati tudi velik tranzicijski nered v politični sferi in progresivno kolapsiranje v celem nizu najnujnejših sistemskih institucij. (c) V ozadju je obupen miselni razkroj: nekdanja velika zgodba prebijanja in zmagovanja liberalnih idej in praks je degenerirala sedaj v najprimitivnejši neoliberalizem.
Ekonomski del tranzicije, ki zadeva uveljavljanje elementarnega človeškega individualizma in egoizma, je vedno, kljub vsem težavam, najlažji. Najtežje in tisto, kar v sodobnem svetu zares ločuje uspešne družbe od neuspešnih, je dobro upravljanje netržne sfere, skupnih služb in skupnih zadev. Neka Finska se razlikuje od neke Albanije po tem, ne pa po prostosti trga, vitki državi in drugih neoliberalnih dogmah. V Sloveniji si določamo prioritete še vedno pretežno neoliberalno. Dokler se ne osvobodimo tega, nimamo niti najmanjših možnosti.
Tretjič: nikoli ne izgubimo izpred oči, da je osamosvojena Slovenija eno veliko provincialno leglo. Pred sto leti si dosegel v teh krajih neki položaj in vpliv samo, če si uspel v konkurenci na ravni celotne Avstro-Ogrske. Kasneje so se merila za kakovost oblikovala vsaj še na ravni 20-milijonske države in v (nemajhni) konkurenci z Zagrebom in Beogradom. Danes nekaj veljaš že, če uspeš v Zgornjem Krompirju, prizadevanja za kaj več so nepotrebna, če ne celo nevarna. V prvi Jugoslaviji smo še znali zgraditi Planico, v drugi smo jo še znali nadgraditi, v Sloveniji smo jo že uničili. Primerov je še tisoč. Saj smo v glavnem povsem normalni ljudje, ampak, kot da obstaja neka tajna, tajna policija, ki skrbi za to, da se prebije na površje vedno le bebavost.
Imamo segmente ekonomije in družbe, ki delujejo na mednarodnem prepihu in v katerih veljajo temu primerna pravila igre. Drugje, v »domačem sektorju«, v katerem se obračajo vsi veliki denarji in vsa politika, lomastijo tranzicija in provinca, neoliberalci, lopovi in cepci. Z ne prav veliko izjemami so vsa glavna mesta vpliva in moči v družbi sesuta in neoperativna.
Povzetek
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.