4. 2. 2010 | Mladina 5
Kramljanja ob večerji
Blaž Ogorevc in Peter Lovšin
© Borut Krajnc
No, potem smo se pa nekega dne na redakciji domenili, da bi tokrat na večerjo povabil kar Petra Lovšina, tistega pevca, ki je kariero pričel pri Pankrtih, nadaljeval pa jo je v celem nizu ansamblov, ki so lezli drug iz drugega kot kosi kakšnega mnogočlenarja, deževnika na primer, kjer se vsi kolutki držijo skupaj, samostojnega življenja pa je sposoben skoraj vsak sam zase. A ti dogovori so se godili že davno, pred dvema ali tremi meseci, toda navkljub vsej moji pripravljenosti in zavzetosti je časovno vse zgrmelo v navadno godljo.
Najprej je kazalo, da bo stvar zdrvela gladko in brez ovir, saj sva se s to zamislijo takoj veselo strinjala, kajti, tako je vzkliknil Pero, če naju ne bi na večerjo poslali službeno, bi jo pa morala organizirati že kar privatno. Ti si samo izberi, kje in kaj bi žrl, sem ga opozoril in ob tem sva se seveda oba globoko zamislila, hkrati pa se že radostno pričakujoče muzala ob mislih na vse tiste čašice vinčka, ki sva jih ob tej priložnosti kanila srkniti (Pero namreč temu opitku nikoli ne reče plehko oficialno »vino« ali celo rahlo surovo »vin«, temveč se vedno malo našobi in sladostrastno zašušlja »vinček«). Naslednjega dne sva kraj in vsebino večerje zakoličila. Jaz bi kakšne ocvrte postrvice, je poželjivo dahnil po telefonu, pa sem rekel, trenutek počakaj, in zavpil v globino redakcije, madonca, kje tukaj okrog strežejo najboljše postrvake, glavice sodelavcev so se dvignile iznad tipkovnic računalnikov in Petrovčič je nemudoma predlagal Pekel (fant je pač doma iz Borovnice), temu je pritrdila še Damjana (ona je enkrat tam že večerjala), vse skupaj pa potrdil Marjan (tudi on je doma iz Borovnice) in tako smo imeli izoblikovan predlog. Ko sem ga sporočil Perotu, se je tega prav razveselil, oh, saj to gostišče mi je predlagal tudi že Grega Tomc, se je oddahnil, kajti Gregova beseda, beseda absolutne idejne avtoritete Pankrtov, je Lovšinu skoraj sveta. In zdelo se je, da je vse dokončno in zateptano. Pa ni bilo.
Ko sem se tam v Peklu že vse domenil in rezerviral, sem 17. 11. 2009 pozval Lovšina, češ kaj pa če bi kar jutri skočila na to večerjico. A iz telefonske slušalke je brizgnil le zgrožen vzdih, ki so mu sledili hlipi neizmernega začudenja. Pa kaj, ali si ti popolnoma znorel, je končno prišel k sebi, kaj ne veš, kaj bo jutri!? Sodnega dneva ne bo, ta pride šele 2012, sem tiho razmišljal, potem .., potem pa ... In prav nič mi ni priskakljalo v misli. Nogomet je, nogomet, fuzbal, mi pa Rusi, mi je povsem zgrožen ob popolnoma zaprti sapi hlipajoče pojasnjeval in delnice mojega ugleda so v njegovih očeh dobesedno zgrmele na samo dno. No, pa smo spet nekaj dni prosti, sem se oddahnil, pa naj bo rezultat na stadionu kakršen koli. Perota potem tiste dni fizično nisem videval, sem ga pa zasledil na televizijskih zaslonih. Že naslednjo evforično noč, ko so na eni komercialnih televizij prenašali poblaznelo slavje na ljubljanskih ulicah, so se na Prešernovem trgu s kamero dlje časa pomudili pri nekem osebku, ki je visel na ograji frančiškanske cerkve, se z osteklenelimi očmi, pogreznjen v budistično srečo, le odsotno smehljal in pri tem z rokami le še utrujeno in nespretno mencal z napol praznim petlitrskim plastičnim balonom rdečega vina. Osebek je bil seveda Pero. (Kasneje mi je pojasnil, da tisti vinček sploh ni bil njegov, temveč od njegovega sina, on ga je baje samo pazil.) Potem je imel sicer telefon izključen, a je že naslednje popoldne spet divjal na Prešercu. Tudi tokrat sem ga opazoval le na zaslonu, kako se je s preostalima -inoma zvijal in skakljal po na hitro sestavljenem odru, na katerem so Ljubljančani sprejeli zmagovite nogometaše, se rosnih oči na debelo objemal z njimi, zraven pa se, kot bi ga s kombiniranimi kleščami ščipal v mastno ritko, drl tisto: »Slovenija gre naprej!!!« Potem ga nekaj dni ni bilo na spregled, bržčas si je celil rane. Končno je nogometna mrzlica na splošno popustila, mravljinci, ki so tako dolgo noreli po živcih in mišičevju, so se začasno potuhnili v globlja tkiva, a kaj, ko se je pričel ta preklicani veseli december. Saj ne rečem, da tiste večerje nismo opravili in imeli smo se veselo in zelo polno, a poročila o njej mi ni in ni uspelo sestaviti. (Oh, kako zavidam fotografom, ko se ti ptiči vrnejo s terena, imajo že vse delo opravljeno, za nas se pa pravzaprav šele prične.) Ob tej priložnosti moram pač priznati, da bolujem za hujšo obliko kompleksa očeta Levičnika, ki mi še posebno nezadržno bruhne na plan prav zadnji mesec leta.
To je pa zelo zajebana hiba, sicer splošno znana ter zelo pogosta in neizmerno razširjena, a vedno pehana zgolj med značajske šibkosti, moralno nemoč in vsesplošno neodgovornost, čeprav je v resnica huda in zlobna bolezen. Imenuje se po očetu Levičniku, osebi iz ene izmed novel v knjigi francoskega pisatelja Alphonsa Daudeta Pisma iz mojega mlina. To je bil skromen, prijazen in srčno dober fant, vendar ne preveč odprte glave. Kot povsem svežega novorojenca ga je neka tetka v čisto navadnem jutru našla pod zeljno glavo v svojem vrtičku. (Pri nas otroke pač nosijo štorklje, tam v Provansi se pa kar nenadoma pojavijo v zelniku.) Torej, ta Levičnik je otroštvo preživel pri svoji čudaški in malo pritegnjeni tetki, ko pa je ta brez kakršnega koli večjega teatra tiho odšla, so ga, ubožnega sirotka, vrinili v neki samostan. Nekdaj mogočno in vplivno opatijo pa so doleteli hudi časi, skozi včasih polne kašče je zavijal le še veter, skozi razbite strehe curljala voda, skratka, od vsepovsod je na zanemarjene menihe prežala le mrzlikava jeba uboštva. Pa so se večkrat zbrali vsi samostanski bratje in očetje ter brskali za rešitvami iz te zagate, a doktorji teologije v takih prozaičnih stvareh navadno niso najbolj spretni. Dokler se nekega dne ni prijavil k besedi oče Levičnik. Ah, kaj nam bo zdaj besedičil in solil pamet neki buksel, so bili sprva ogorčeni visoki sholastični umi, a so mu kasneje v popolnem brezupu le utrujeno dovolili besedo, češ, saj gre tako ali tako vse v maloro, čemu ne bi spregovoril še tepček. Ja, nekoč sem imel tetko, je pričel oče Levičnik, ki je iz raznih zeli, koreninic in cvetov znala scmariti tak napitek, da ga nihče, ki ga je kdaj srknil, ni mogel pozabiti in bi dal vse, da bi ga mogel srkniti ponovno. Vse, kar mi je zapustila, je recept tega čudovitega leka, je končal. Če bi mu v samostanu namenili kakšno klet za žganjekuho in mu dali teden dni izhoda v planine, kjer bi se oskrbel s primernimi zelmi, bi mogoče lahko pričeli trgovati s tem napitkom, je še primaknil. Počni, kar ti je ljubo, so v resigniranem obupu zavzdihnili visoki cerkveni dostojanstveniki in tožno odmahnili z roko, oče Levičnik pa se je polotil dela. Vse, nabiranje, trenje, namakanje, kuhanje in druge potrebne veščine je potekalo brez težav, hudir pa je pokazal rožičke šele v zadnji, najdelikatnejši fazi, ko je Levičnik moral preizkusiti barvo, gostoto in seveda okus. Sicer se je zaklel, da bo v ta namen posrebal le tri kapljice, a kaj, ko ga je po teh uradnih kapljicah kar nekaj gnalo, da je še enkrat preveril barvo. A ko je dvignil kuhalnico proti luči, se je v težki in gosti zlati kapljici, ki je visela z nje, nenadoma pojavila podoba tetke ter nežno in zapeljivo šepetala, oh, srkni še eno kapljico, oče Levičnik, samo še eno kapljico ... Ubogi menih se temu onstransko sladkemu šepetanju ni mogel upreti. Tetka pa se je pojavljala še v naslednji ter naslednji in naslednji kapljici ... Po vseh teh kapljicah ga je oče Levičnik pričel biksati. Z razmršeno brado se je razigrano podil po dolgih samostanskih hodnikih, prepeval svinjske pesmice o devici Mariji, privzdigoval kuto in zgroženim novicem kazal kurca in jajca ter počel še premnoge podobne packarije. A strogi predstojniki so vsem tem bogokletnim škandalom navkljub potuhnjeno molčali, kajti kupci čudežnega leka so se kar gnetli po sprejemnicah samostana, miši in podgane po spet polnih kaščah so se mastno poredile, sveže prekrite strehe zableščale v soncu, ki je po dolgih letih obsijalo opatijo, in kuharji so mize v jedilnici obilno obložili s premarsikaterim mastnim zalogajem in od cukra že kar lepljivo slaščico. Vendar je srž kompleksa očeta Levičnika v tisti zapeljivo prijazni hujskaški tetki. Meni se navkljub hudi obolelosti od tega kompleksa sicer še ne pojavlja povsem neposredno, čeprav se mi zdi, da sem jo v nekakšnih medlih obrisih že videl, kako je migotala med nagajivo rajajočimi mehurčki v polni kupici zlato blesketavega pira. Ta fenomen popolne nemoči upreti se vseobči neodgovornosti se mi izkazuje bolj globinsko. Čeprav se tisočkrat trdno zakolnem, da moja roka ne bo več dvignila naslednje čaše, me začne v duši nekaj ropkati in skušnjavsko čebljati, ej, pa saj pravzaprav nimaš nič od življenja, le včasih kakšen pir in sem pa tja morda še kako cigareto ... In ponovno, nekam proti volji, a s slastjo pomignem natakarju. Pa tudi nekam mulasto bi bilo zapuščati razigrane prijateljčke kar tam sredi noči, ko je jutro še tako daleč.
No, če zaključim to jadikovanje le s hladno ugotovitvijo, da v teh razmerah in teh težkih časih omenjene večerje res ni bilo mogoče prej spraviti pod streho.
Torej, nekega poznega popoldneva, okrog nas se je že storil najtemnejši mrak in spodaj pod gostiščem se je v bregove jezljivo zaganjal hudourniški potok, smo se znašli v tem Peklu, foto Krajnc in jaz v družbi znanega glasbenika Petra Lovšina. Sicer sem na internetu kakšen dan ali dva pred tem prebral tole mnenje: »... od kdaj je pa ta knedl glasbenik, saj je vse skupaj eno samo naduto kruljenje ...«, ampak sem pomislil, še vedno bolje s prijazno robatim knedlastim kruležem, kot pa da bi se pred strežnim osebjem široko znanega in cenjenega gostišča pojavil in se celo družil s kakšnim vitkim gostolečim »slavč-kom«. Kadar se s Petrom srečava, se po navadi le šaliva in se, kot se temu reče, zajebavava, tako iz naju samih kot tudi iz vseh drugih, pa tudi iz živali in rastlin in celo astronomskih objektov, kajti možakar je predvsem nekonflikten uživač. Resnih in »globokih« tem se praviloma ne lotevava, če pa že po kakšnem naključju priletijo v razgovor, se nemudoma okinčajo s klovnovskimi nosovi. Enkrat pred leti, bogve, v katerem lokalu sva ždela in kaj sva srebala, se je v pogovor vtihotapil razmislek o najglobljih verskih občutjih posameznikov. Pa kaj, ali si ti na kakršenkoli način veren, me je popadla hipna in močna radovednost po religioznih občutjih fakultetno izobraženih pankrokerjev. Od religij občutim naklonjenost le do muslimanov in mormonov, se je odhahljal, in to zaradi legitimnosti mnogoženstva. Vendar se mi je to zdelo malo neiskreno in narejeno, besede, ki jih blekneš zaradi štosa in imidža. A je kaj hitro nadaljeval, da doslej, menda niti ne po svoji krivdi, doslej še ni dobil nobenega konkretnega sporočila, ki bi mu v srcu trajneje vžgalo luč vere, in da njegovi premisleki o veri sploh niso globoki in ne ostro pronicljivi ter da nikakor ne zabrodijo v temne globočine teologije. Vendar ga, kadar mu kak verski zavzetež z osteklenelimi očmi, pogreznjenimi v onstranstvo, prične dopovedovati, da je »prešuštvovanje« zgolj grešna svinjarija, ki najbolj grobo žali vsevišnjega Boga, močno in razodevajoče prešine, da tega in takega Boga ni in ne more biti. Kadar pa pred njim na krožniku zadehti pravkar povsem na tenko narezan pršut, obložen s koščki prekajenega paškega sira, ko mu med prsti zahrešči skorjica svežega kruhka in se mu iz bokala nasmeje iskrivo pobliskujoči se vinček, takrat ga objame povsem neposreden in otipljivo jasen občutek, da Bog je in da je dober. V skrivnosti vere poglobljeni teologi bi ob tem bržčas le vzvišeno zmignili z rameni in namignili na plehko pragmatični religiozni populizem.
No, potem pa smo pričeli naročati, tiste krhko in hrustljavo ocvrte postrvi, ki so se še pred minutami gonile po brbotajoči vodi hudournika, ki dere čez njihovo ogrado, so bile tako ali tako že vnaprej določene, da pa nam bi bil Petrov Bog bližje, smo si privoščili še potočne rake. Ko se kobacajo po potoku v tisti svoji temno rjavkasti barvi s kakšnimi okrastimi prelivi, so res videti kakor kakšni živi dreki, toda na krožniku, ko jih kuha živo pordeči, vsi enako veliki in zloženi v vojaško urejene vrste, so pa tako lepi, da ti je skoraj žal, da jih moraš začeti jesti, jim s posebnimi kleščami treti oklepke in z nekakšno brskalico vleči na plan nežno belo meso. Ampak smo si zraven večerjo popestrili še z blitvo s krompirjem, domačim žganjem, sladico peklenšček pa brinjevcem, namiznim belim vinom, kosom borovničeve torte, šlafdrink pa smo, ko smo odhajali, dobili pri šanku zastonj. Za rake že dolgo trdim, da so taka družabna hrana, saj imaš s tistim brskanjem za zgolj drobtinicami mesa z njimi toliko dela, da so usta skoraj vedno prazna in tako lahko po mili volji klepetaš, postrvice pa so s svojimi tankimi srdmi tudi nekaj podobnega. Če se, na primer, zalagaš z žganci in s klobasami, verbalni del večerje skoraj odpade, saj so usta vedno polno zaphana, ko se pa nažreš, te oblije prijetna utrujenost in lenoba, morda se ti nekajkrat dobrodušno spahne, morda še kdaj prijazno in odteščujoče prdneš, iz ust pa ti razen odsotnih mrmranj »ja, ja, ja« ne prileze kaj dosti več.
Ker smo se ravno gostili, se je naš klepet najprej seveda motal okrog hrane. Lepo, skoraj nežno, čeprav malo sentimentalno, se mi je zdelo Perotovo prvo jasno ovedenje svoje vloge v življenju. Kaže, da se je že kot otroček opredelil, da lajf pomeni predvsem vsesplošno slastenje. V tisto sivino, v katero smo pogreznjeni kot dojenci, se mu je počasi pričel vpletati mamin lik. Vse naj bi se dogajalo tam okrog Koblerjeve ulice, kjer je bila gospa mama zaposlena kot tajnica na medicinski fakulteti, on pa jo je v hrepenenju, da bi bila čim prej ob njem, nestrpno čakal pred histološkim inštitutom. In ko je iz teh tkiv (histologija je namreč veda o tkivih) kakor iz sanj izstopila, se mu je sladko nasmejala in ga objela, potem pa sta srečna odšla v mesto kaj pojest. In sta jedla razne juhe, ajmohtke, pečene kure, pohane zrezke, palačinke in še veliko takih finih stvari ter se pri tem imela neizmerno lepo. Ko pa sta z zaobljenimi trebuščki prišla domov, mu je skrbna mama zajeten kos kruha še obilno namazala s svinjsko mastjo in jo na debelo posula s sladkorjem. Včasih mu je celo zamešala jajčni šato, ki mu je še posebno godil, saj je vanj vedno kanila tudi nekaj belega vinčka, ki pahne otročke v nekakšno razkošno sladkobno opojenost. S hrano, v Petrovem konkretnem primeru z nažiranjem s hrenovkami in francosko solato, pa si je tešil tudi bolesti ob zlomu prve resnejše ljubezni. Takrat je bil že deček z vsemi hormonskimi viharji, ki so mu nemilo pustošili po telesu. V tistih časih se je neizmerno rad dičil z raznimi pisanimi kavbojskimi rutkami, ki so mu v navidezni arogantni malomarnosti prhutale okrog vratu. Zaradi te oblačilne nadutosti so mami celo večkrat tam na roditeljskih sestankih pokadili pod nos, češ tak pa naj vendarle ne bi hodil k povsem resnemu pouku. Zato so se starši nemalo oddahnili, ko si je nekega dne zaželel novega trenčkot plašča in obetal, da se bo oblačilno zresnil in vsaj vizualno zašel na pota urejenih skromnih uradnikov. A skrbni starši, ki so mu to željo seveda izpolnili, niso niti slutili, da se je prav takrat poistovetil z likom Alaina Delona v vlogi nekega bledoličnega ubijalca. Z rokami, globoko potisnjenimi v žepe novega trenčkota, se je pričel z mrkim, brezizraznim, a strašno nevarnim obrazom patološko preteče in neutrudno sprehajati med kinom Triglav in stadionom Slovana, gor in dol in spet gor in dol. In tako nekako je ujagal neko deklico. Dolgo, menda kar nekaj let sta se ljubila, potem pa je, kot večinoma v vseh takih primerih, vse skupaj šlo v franže. V hipu se je odmaknil v bolečo samoto, stran od vseh prijateljev, in nenadoma mu je kot edina tolažba preostala le še klet Daj-dama, kamor se je v svojem belem trenčkotu pogreznil vsako pozno popoldne, tja med izgubljene klošarje, zgrešene pijance in okajene ljubljanske polvlačuge. Na tistem rjavkastem plastičnem pladnju si je od samopostrežnega pulta sem na popackano mizico, prekrito s šarastim, od prejšnjih obrokov, od raznih golažev in jot popackanim ultrapasom, privlekel hrenovko, porcijo francoske solate in kruglo piva, in ko mu je rjavkasto črevce v zenf mastno namočene hrenovke prasknilo med zobmi, se je v trenutku počutil izjemno polnega in močnega, neobčutljivega za vse ženske muhavosti, ter se v gastronomiji socialistične beznice v hipu začutil vzvišenega nad črepinjami razbite ljubezni. V lokalu je ostajal pozno v noč, dokler niso ulice popolnoma opustele, in se samotarsko pričel vračati domov, v mislih pa si je popeval Muddyja Watersa, Johna Leeja Hookerja, Chucka Berryja, Rolinge in Kinkse. Sam bog ve, kaj si o prehranskih navadah mladega Perota misli njegova žena Darja, ki se z zdravo prehrano ukvarja celo poklicno, o tem pač z njo še nisem kramljal. Menim pa, da je zamisel za našo večerjo s temi »zdravimi« nekaloričnimi ribami zrasla na njenem zelniku, kajti povsem mogoče je, da bi se Pero, imenovan tudi Gnus, odločil kar za tisti kruh z debelim namazom tolšče in obilnim posipom cukra.
Z njegovim ukvarjanjem z glasbo nismo izgubljali preveč besed, o tem že tako ali tako premnogo pleteničijo po drugih revijah ter radijskih in televizijskih postajah. Smo pa zato s to njegovo dejavnostjo mučili druge goste, na srečo so bili redki. Pero je od nekod izvlekel svoje nove ploščke, ki jih takrat menda še ni bilo v prodaji, se kar nenadoma z njemu lastno prijazno vsiljivostjo znašel na tisti strani šanka, ki si jo lasti le osebje, pričel s popolno domačnostjo strokovnjaško šravfati po glasbenem stolpu in nenadoma smo vsi v lokalu hočeš nočeš poslušali njegov raskavo zarjaveli glas. Celo natakarju, ki je sprva kot vznemirjena srna neodločno pogledoval naokrog, je bilo vse skupaj nazadnje kar všeč. To me je spomnilo na klepete s Petrom izpred zdaj že kar nekaj let, ko mi je razkrival svoja prva navdušenja nad tistimi pravimi nastopi v živo. Menda sta njegova mama in oče, oba precej vesele narave, v njihovi hiši kar pogosto prirejala dokaj hrupne hausbale. Cela vila se je napolnila z veselo razigranimi gosti, očetovimi in maminimi prijatelji. Jedli so in pili, a ob določeni uri, kot to pač veleva običaj, otroke, Petra in njegovo sestrico, nagnali gor v spalnico in pahnili v posteljici. A v otroških glavicah je zaglodal nemiren črv, da se tam spodaj dogaja nekaj silno zanimivega in neizmerno privlačnega, skratka da se tam spodaj dogaja »nekaj«, to pa otrokom ne da spati in sen se ne prikrade niti iz najtemnejšega kota. Zato sta se izkradla iz svojih posteljic in sobe ter previdno poškilila niz stopnišče. Tam spodaj v praznični svetlobi se je en hrupni klepet prekrival z drugim, vsi so veselo nazdravljali, da je iskrivi vinček kapljal od kozarcev, zraven pa se vsesplošno veselili in radostno prepevali. Njegov oče, znameniti veseljak, je včasih celo skočil na mizo in tam z gromkim glasom odpel kakšen blues Louisa Armstronga. Ti divji, energije polni nastopi in tisti raskavi glas so bržčas Perota usodno opredelili v njegovem pojmovanju glasbe. O tem me prepričuje tudi dejstvo, da so ga že v drugem razredu osnovne šole vrgli iz otroškega pevskega zbora.
Take prijazno zaupljive stvari pa sva najpogosteje lagodno razpredala v poznih nočeh pri njem doma. Kakšno popoldne smo prijateljčki povsem slučajno trčili skupaj, med prijateljskim smehom zavili na kakšno pivo in se slastno pogovarjali, ura pa je brezobzirno in neozirajoč se na nas polzela v noč. Kurc, sem se končno zdrznil, kaže, da mi je zadnji avtobus v tisto mojo Škofjo Loko spet ušel, ampak me je Pero plosknil po ramenu in potolažil, da lahko prespim kar pri njem. Do takrat pa lahko lagodno zvrnemo še kakšen pirček, je po navadi še dodal. V njegovih sobanah sva vedno spila še kakšen litrček vinčka, prisluhnila kakšni muziki, začuda, da v tistih časih, ko se je na odru najbolj razkrečeno drl, vedno kakšnemu sladko žalobnemu umirjenemu bluesu, vmes pa kramljala o takih preprostih življenjskih stvareh, kot so na primer flodr, babji joški in riti. In sem izvedel, za kakšnimi dol pada. Oh, predvsem mora biti nežna in krhka, je zavzdihnil, in tudi kakšna visoka donda ne sme biti. A ga je takoj prešinilo, da malo višja, kot je sam, je pa lahko, kar je seveda razumljivo, in če lahko uporabil ta izraz, nekaj povsem običajnega. Barva oči zanj sploh ni pomembna, toda v očeh mora imeti »nekaj«, neko zamaknjenost, skozi katero prebija poltenost. (Bog ve, kaj je s tem mislil?) Nos pravzaprav ni pomemben, če le ni kakšen cepin ali brbončast cmok. Ustne, oh, ustne, te pa morajo biti velike in polne, se je vidno razvnel, a la Mick Jagger, je še dihnil, jaz pa pomislil, da se v vsakem moškem morda res skriva latenten pedrček. Potem pridejo na vrsto joški in raje ima večje kakor tam neke drobne fizelne, vendar za tiste idealne ni dovolj, da so samo oble, iz okrogline naj bi se tudi nežno izpotegnile, podobno kot hruška viljamovka, ki bi jo z muho pritisnil ob telo, tista stran s pecljem pa bi izpotegnjeno zaštrlela v prostor. Bradavičk baje ne mara prevelikih, prav tako pa mu niti tiste, ki spominjajo na vsiljiv srajčni gumbek, ne zbujajo estetskega zadovoljstva. Rit, ja rit, to je pa tisto glavno. To naj bi bilo pri ženskah nekaj takega kot Ford Knox, tisti znameniti trezor v Kentuckyju, kjer hranijo zlato, na katerem temelji vrednost in verodostojnost ameriškega dolarja. Torej to je tisti del telesa, ki ženskam sploh ustvarja telesno kredibilnost. Če ta ni sočna, potem je vse drugo le prazen papir brez vrednosti. Dodati je treba le še gležnje. Ti dodajo tisto dokončno oblikovno besedo, kajti žlahtnega vinčka sploh ni mogoče piti iz štorastih kozarcev, temveč le iz čaš na dolgih in elegantnih peceljčkih.
Sploh pa sva zadnjič sklenila, da o babah in o najinih skupnih zgodah in nezgodah z njimi tokrat ne bom pisaril, da sva pač že v tistih zrelih letih, ko takšne govorice iz tebe delajo le telička. Res je sicer, da mi je Pero kot občudovan roker enkrat pred leti eno poklonil, zelo ljubko, a nič posebnega, bolj tako za v Tivoli, a če se ne motim, je bilo to le vračilo za neke srajce. Takrat je namreč eni izmed ljubimk Daneta Zajca umrl oče in ona mu je podarila cel kup srajc iz zapuščine pokojnika. Te srajce pa so bile take gosposke, z nemogočimi dolgimi in špičastimi ovratniki, nekatere so bile poprhane z nekimi svetlečimi zlatimi pikicami, druge čudno črtaste, skratka, v njih oblečen bi na ulici žel samo porog in zasmeh. Kaže, da se je tega zavedal tudi Dane, a ker so bile ohranjene kot nove, jih je prijazno vsilil svojemu sinu Zlatku. Vendar je tudi Zlatko kos gizdalina, zato jih je vsilil meni. Rahlo žalosten in zbegan, kaj z njimi početi, sem jih naveličano prenašal v neki polivinilasti vrečki po Ljubljani, a se je tisti dan spet zgodilo, da sem se zasrkal s prijateljčki in končal pri Petru. Pa me je tam ob zadnjem kozarčku pobaral, kaj da tovorim v tisti skrivnostni vrečki. Ah, neke srajce, sem mu naveličano odvrnil in razprl polivinil. Njemu so se pa oči kar zasvetile, čarobno, je dihnil, prav take potrebujem za na stejdž. Potem ti jih pa z največjo radostjo poklonim, sem bil srečen. In tiste nesrečne srajce, ki so se jih vsi izogibali in sramovali, so vstopile v svoje trenutke slave.
A naj le še elegantno in pomenljivo zaključim. Torej, še mnogo in marsikaj smo poklepetali in končno odšli vsak na svoj dom.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.