Marjan Horvat

 |  Mladina 7  |  Politika

»Majhna država, ki si je upala ...«

V Kostariki ni vse idealno, je pa vsekakor boljše kot v soseščini in drugod

Nekoč sedež generalštaba vojske, danes nacionalni muzej

Nekoč sedež generalštaba vojske, danes nacionalni muzej

Ko se v Kostariki srečata znanca, prvi menda pobara drugega: »Kako si«? Drugi odgovori: »Poln energije.« Tudi če to vendarle ne drži, je Kostarika zanimiva država, ki že desetletja velja za najstabilnejšo in najnaprednejšo v Srednji Ameriki. V številnih pogledih je s svojimi štirimi milijoni in pol prebivalcev, ukleščena med Karibsko morje in Tihi ocean, na severu in jugu pa med nemirni sosedi Nikaragvo in Panamo, oaza miru, blaginje in prav posebnega družbenega razvoja.
Nekdaj pretežno kmetijska država, ki je živela od izvoza kave, banan, sladkorja in mesa, glavna industrija pa je bila tekstilna, je zadnja leta postala znana po elektronski industriji, kajti v Kostariki je Intel zasnoval obsežno plantažo tovarn mikročipov. Danes sestavlja Intelova proizvodnja že skoraj 4 odstotke celotnega bruto domačega proizvoda in kar 20 odstotkov kostariškega izvoza po podatkih za leto 2006. Če primerjamo povprečni BDP na prebivalca v Srednji Ameriki, ki znaša 1846 evrov, s tistim v Kostariki, se ta ponaša s 4800 evri BDP na prebivalca, to pa je zavidanja vredna raven tudi za marsikatero evropsko državo. Celoten BDP države je leta 2008 znašal približno 21.558 milijard evrov.
Še po nečem je Kostarika prav tako zelo zanimiva. Prva med državami v razvoju je napovedala, da bo do leta 2021 temeljito omejila izpust CO2 v okolje in v tem pogledu postala nevtralna. Zato se je že zdavnaj lotila velikega projekta pogozdovanja, ne le zajezitve izsekavanja gozdov. V osemdesetih letih so gozdovi pokrivali le 20 odstotkov površine države, ker so se Kostaričani organizirano lotili ohranjanja gozdov in pogozdovanja, pa jim je uspelo, da gozd danes pokriva polovico državnega ozemlja.
Zagotovo je tudi to vplivalo na podatek, ki je presenetil svetovno javnost, da so Kostaričani in Kostaričanke po indeksu sreče mednarodne civilnodružbene organizacije NEF za leto 2009 (Sklad za novo ekonomijo) najsrečnejši ljudje na planetu. Raziskave univerze Yale pa še dodajajo, da je Kostarika tretja na svetu po skrbi za okolje in peta z najmanjšim deležem revnih prebivalcev na svetu. Novinarji brez meja poročajo, da je po indeksu svobode tiska 21. država na svetu in prva med državami Latinske Amerike.
Nekaj mora biti v zgodovini te države in v njenih ljudeh, da se razvija tako samosvoje v tistem nemirnem delu sveta, kjer lahko že nogometna tekma sproži vojaški spopad med sosedama. In ko pogledamo razvoj Kostarike, uvidimo, da zanj ni kriva kakšna posebna magija, ampak splet okoliščin, ki so ji omogočile razmeroma mirno dvestoletno življenje v demokraciji. Mednje sodi zemljepisna lega, zaradi katere ni bila ravno zanimiva za kolonizatorske države. Tudi avtohtonega prebivalstva v Kostariki ni bilo veliko. Danes sestavljajo belci in mestici 95 odstotkov prebivalstva. Večinoma so španskega rodu, sledijo pa jim Italijani in Nemci. Kostarika je brez omembe vrednega rudnega bogastva, ki je drugam primamilo velike multinacionalke in njihove apetite. Tudi veliki plantažniki tam niso ustvarili latifundijskih cesarstev, saj se dežela ponaša predvsem s srednje velikimi in z majhnimi kmetijskimi gospodarstvi.
Zaradi takšne narave kmetijskega gospodarstva, v katerem niso poznali veleposestnikov, ki bi se borili za oblast v državi, je bil očitno nujen poseben način političnega usklajevanja in sklepanja dogovorov. Tudi zato, ker v obdobju kolonializma cerkev in vojska nista postali tako prevladujoči politični sili kot v drugih državah Latinske Amerike. Povrhu pa Kostarika nikdar v preteklosti ni bila posebej zanimiva za ZDA, in te so brez posredovanja spremljale oblikovanje samostojne države Kostarike v začetku 19. stoletja.
Prvi predsedniki Kostarike so bili pravniki, šolani v Evropi, in iz nje so prinesli liberalne ideje in projekte organiziranja družbe. Od tod leta 1869 odločitev o obveznem osnovnem šolstvu in leta 1889 o odpravi smrtne kazni. Delavske pravice so utemeljili v začetku 20. stoletja kot del strategije posodabljanja države. Ko je svet leta 1929 zajela »velika kriza«, Kostarika, drugače od številnih drugih držav, tudi svojih sosed, ni iskala kratke poti za izhod iz krize v obliki diktatorskih režimov, temveč je uvedla celo minimalno plačo, zasnovala zadruge in zveze delavcev ter stavila na socialni dialog.
Med drugo svetovno vojno je vladajoča Nacionalna republikanska stranka predsednika Rafaela Calderóna sprejela obsežne pokojninske reforme in uvedla univerzalno zdravstveno oskrbo. Toda Calderón se ni obdržal na oblasti, saj zaradi komunističnih idej ni užival podpore ZDA. Same Kostaričane pa je bolj kot Calderónove komunistične ideje motila korupcija, ki se je razpasla med njegovo vladavino. Njegov naslednik in politični nasprotnik José Figueres Ferrer, ki je leta 1944 ustanovil Demokratično stranko, je prišel na oblast z ostrimi protesti proti Calderónu, vendar je svoje politično delovanje usmeril še širše. Objavil je Republikanski manifest in ustanovil Karibsko legijo za širjenje demokracije po karibskih državah. Legijo je sestavljalo 700 paravojaških prostovoljcev, njen namen pa je bil odstraniti vse diktatorske režime v Srednji Ameriki in komunistično Calderónovo oblast. V Kostariki so njeni pripadniki leta 1945 in 1946 izpeljali več terorističnih napadov, da bi z njimi spodbudili splošni upor ljudstva. Toda ljudje se niso odzvali. Vrhunec je notranjepolitična kriza dosegla marca 1948, ko je predsednik Calderón ponaredil izid predsedniških volitev. Sledil je krvav mesec državljanske vojne. V njej je izgubilo življenje 2000 prebivalcev. Figueres je porazil vojsko, ki je bila pod vplivom Calderóna, čeprav ta ni bil več predsednik države, in se razglasil za začasnega predsednika.
V kratkem času je njegova vlada sprejela več radikalnih reform in ustavnih sprememb, zaradi katerih se je v prihodnjih desetletjih podoba Kostarike spremenila. Zgodovinarji pravijo, da je Figueres v marsičem nadaljeval libertarno tradicijo »očetov« Kostarike, hkrati pa je sprejel tudi številne politične ideje svojega nasprotnika Calderóna, čeprav je takoj prepovedal komunistično stranko. Nacionaliziral je banke, v zakonodajo vključil temeljne prvine socialnega sistema, zagotovil dostop do izobraževanja in zdravstvene oskrbe vsem Kostaričanom in vzpostavil sistem civilne zaščite, da bi preprečil zlorabe vladajočih. »V kratkem času smo sprejeli 843 reform, ki so popolnoma spremenile podobo države in poskrbele za globljo in bolj človeško revolucijo kot na Kubi,« je pozneje pojasnil Figueres.
Odprava vojske pa je bila njegov najradikalnejši ukrep. To je storil zato, »da vojska ne bi bila nikoli več orodje za politična obračunavanja«. Vse od takrat Kostarika nima vojske, ohranila pa je policijo z danes le 7500 pripadniki. Namesto pušk so poslej kupovali knjige. Nekdanje vojašnice - razen stavbe poveljstva v prestolnici San José, kjer je danes največji muzej v Kostariki - so spremenili v šole in bolnišnice, sredstva iz obrambnega proračuna pa preusmerili v izobraževanje in zdravstveno oskrbo. Danes ima Kostarika obvezno šolo do tretjega razreda srednje šole, hkrati pa se ponaša z najboljšim zdravstvom v regiji. Oboje je seveda brezplačno. Tudi za priseljence iz sosednjih držav, večinoma iz Nikaragve, ki množično prihajajo v državo. »Skrivnost uspeha Kostarike je v tem, da smo vlagali v bolnišnice in šole namesto v vojsko,« je leta 2003 v nekem pogovoru dejal šef policije Walter Navarro, ki pri svojem delovanju daje prednost družbi blaginje pred močjo in vplivom represivnega organa, ki ga vodi.
Izbrali so svojo pot, čeprav ta v regiji, ki so jo pretresale državljanske vojne in diktatorski režimi, ni bila preprosta. Si je pa vsaka kostariška vlada prizadevala utrditi svoj položaj v okolju in svetu z doslednim zavzemanjem za politiko miru. Ta politika je izraz notranjih potreb Kostarike. Harvardska profesorica dr. Alison Brysk je v knjigi Globalni dobri samaritani namenila Kostariki obsežno poglavje Majhna država, ki si je upala. Meni, da je v revolucionarnem letu 1948 Kostarika doživela redefiniranje nacionalnega interesa skozi civilno družbo, posledica tega večdesetletnega procesa pa je, da so snovalci kostariške zunanjepolitične doktrine projicirali cilje domače civilne družbe v mednarodno politiko. Človekove pravice so temelj političnega habitusa te države. Toda Bryskova dokazuje, da je bila odprava vojske in demilitarizacija za Kostaričane predvsem pragmatična odločitev. »Zavzemanje za mir v Srednji Ameriki, ohranitev čistega okolja, spoštovanje človekovih pravic in demokracije, vse to prispeva k boljšemu svetu - in takšen svet je tudi boljši za Kostariko,« razlaga na spletni strani zunanje ministrstvo državno politično doktrino. Dodati pa velja, da so pomembno vlogo v teh družbenih procesih odigrale ženske, saj se lahko povzpnejo na vse politične položaje v državi. Brez kvot. V parlamentu med poslanci sedi kar 40 odstotkov žensk. To so visoko izobražene ženske, ki so jih opazili tudi v svetu. V mednarodni politiki vedo, da ima Kostarika vedno največ doktorjev in doktoric znanosti v parlamentu in vladi. Tudi zato ima država veljavo v Združenih narodih in drugih mednarodnih organizacijah.
Zanimivo je, da prav v mednarodni politiki Kostarika ne glasuje skladno s politiko ZDA. Le pri 25 odstotkih odločitev v Združenih narodih glasuje tako kot ZDA. Seveda nihče ne zanika, da ZDA ne držijo svojega dežnika nad njo, le da si tega Kostaričani ne priznajo, saj so zelo ponosni na politiko nevtralnosti svoje države. Gotovo pa je »izjemnost Kostarike«, torej to, da ima mir pred ZDA, zanimivo vprašanje. Navadno dobimo odgovor, da so se ZDA pač sprijaznile s socialnodemokratskim modelom upravljanja v Kostariki zato, ker je bil Figueres odločen antikomunist. Drži pa tudi, da je bil dosedanji predsednik Kostarike Oscar Arias edini, ki se je zavoljo dobrih zvez z ameriškimi kongresniki drznil upreti ZDA, ko so te zahtevale, naj Kostarika sodeluje pri izgonu sandinistov iz Nikaragve. Toda Arias je imel tudi velik moralni kapital, saj je uspešno posredoval v številnih sporih med državami v Latinski Ameriki. Zato je leta 1987 dobil Nobelovo nagrado za mir. Leta 2006 je bil ponovno izvoljen za predsednika države in uspelo mu je, navkljub protestom ljudi, Kostariko vključiti v Sporazum o prosti trgovini med državami Srednje Amerike (CAFTA). Mnogi so mu to zamerili. Delavci, ki so v tem videli uveljavljanje neoliberalnih zamisli v državi, so protestirali, vendar je sporazum na referendumu potrdilo dobrih 51 odstotkov volivcev.
Četudi številni sogovorniki in pisci zatrjujejo, da je Kostarika v primerjavi z drugimi državami v Srednji Ameriki pravi raj, se je zadnje čase v njej marsikaj skvarilo. Dr. Richard Stern, psiholog z univerze Global College, ki že dolga desetletja živi in dela v Kostariki, je povedal, da so tamkajšnjo družbo zadnja leta močno pretresle korupcijske afere. Vanje so bili vpleteni kar trije nekdanji predsedniki države. »To je zelo omajalo ugled države. Tudi med samimi Kostaričani.« Po njegovih besedah je Kostarika ohranila velik delež srednjega razreda, vendar se razlike med najbogatejšimi in najrevnejšimi strahovito poglabljajo. Tudi varnost se je poslabšala. »Razpasel se je organizirani kriminal. Predvsem zaradi mehiških mamilarskih kartelov, ki uporabljajo Kostariko kot tihotapsko pot za mamila iz Južne Amerike v Severno Ameriko. Ulice prav tako niso več enako varne kot pred desetimi leti,« pravi dr. Stern. Boj proti organiziranemu kriminalu je že napovedala prejšnjo nedeljo izvoljena predsednica Laura Chinchilla, ki jo je podprl tudi Arias.
Sicer pa je to bolezen vseh latinskoameriških držav in proti njej Kostarika ne more biti odporna le zaradi svoje demokratične družbene ureditve. Kakorkoli že, Kostarika je za marsikatero državo posnemanja vreden zgled, ker se je znala odpovedati svoji vojski in si z drugimi atributi državnosti zagotoviti neodvisnost, samostojnost in ugled v svetu. Ponuja drugačno vizijo ureditve družbe in sveta. Uresničiti pa jo je mogoče le, če politične elite znajo razbrati prave interese ljudi v državi in jih drzno uveljaviti. To velja tudi za slovensko, ki mora premisliti, ali je tega sposobna, in če ni, zakaj ni!

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

Tedenski zakup ogleda člankov
Za ta nakup se je potrebno .

4,2 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 15,8 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.