Manj je več

Več znanja - manj tehnologije

Danes je Dubaj znan po neekoloških stolpnicah, stare stavbe pa krasijo stolpi za lovljenje vetra – hiša šejka Saeda.

Danes je Dubaj znan po neekoloških stolpnicah, stare stavbe pa krasijo stolpi za lovljenje vetra – hiša šejka Saeda.

Živimo v dvoličnem svetu. Slovenci, ki tradicionalno prisegajo na »hišico ob robu gozda«, se morajo zato za vsako malenkost voziti do prvega večjega kraja. Najraje s terencem, in to največjim, kar si jih lahko privoščijo. Ekološko osveščeni bodo rekli, da bi se dalo iz teh dveh ton železa za isti denar napraviti dva navadna avta, ki bi skupaj porabila enako količino goriva. Sodobna ekonomija misli drugače - večji in dražji ko je proizvod, več zaslužijo oboji, proizvajalci in prodajalci, nazadnje pa še država, ki pobere davke. Tudi večja poraba goriva zanjo še vedno pomeni le večji zaslužek. Kljub velikim besedam o okolju in vzdržnostnem razvoju imajo vsi še vedno najraje denar - in so srečni. Ali pa tudi ne. Ekonomija potrošništva se je tiho priplazila in nam zlezla pod kožo, ne da bi to sploh opazili. Temeljna teza je, da je gibalo razvoja ravno nezadovoljni državljan. Ni zadovoljen s tem, kar ima, in na vsak način hoče več. Kako je mogoče, da z rastjo kupne moči osebno zadovoljstvo vztrajno upada? O tem se lahko poučimo že v znanstvenem besedilu uglednega južnoafriškega ekonomista Jana Sadia iz leta 1960 (J. L. Sadie: Socialna antropologija ekonomskega razvoja, Economic Journal, London, junij 1960): »Nujno je treba ustvariti občutek nesreče in nelagodja, da bi ljudje želeli več, kot lahko v danem trenutku dobijo. Trpljenje in stres, ki ju ta proces povzroči, sta lahko sporna, vendar je to cena, ki jo moramo plačati ekonomskemu razvoju.« V tem članku izvemo morda nekaj še pomembnejšega: »Ekonomski napredek ljudi je nezdružljiv z njihovimi tradicionalnimi običaji in moralo. Prelom z njimi je prvi pogoj za ekonomski razvoj. ... Potrebujemo družbeno dezorganizacijo.« Torej potrošniška družba ne prinaša le večnega nezadovoljstva, ampak skuša pomesti tudi s tradicionalnimi vrednotami in, to nas tu zanima, starimi izkušnjami in znanji, kako graditi in živeti.
Glede na povedano ni čudno, da sodobni kmet ne obdeluje zemlje, da bi mi lahko jedli, ampak je bolj podoben sodobnemu tlačanu (ni najboljši izraz, saj so ti plačevali le desetino), ki dela, da bi lahko multinacionalkam odplačeval gorivo, umetna gnojila in traktorje. Kmetovanje, ki je tisočletja uporabljajo enostavne postopke in si pomagalo le z domačimi živalmi, je danes odvisno od visokih tehnologij. Nič drugače ni z našimi domovi. Od industrijske revolucije 19. stoletja je tehnologija pričela vstopati v naše hiše. Najprej vodovod in kanalizacija, ki sta v stavbe prišla tudi zaradi izboljševanja higienskih razmer, šele potem so sledile novosti, ki so bile namenjene udobju: plin, elektrika, centralno ogrevanje in tako naprej. Prvi radiatorji za centralno kurjavo so se pojavili v Sankt Peterburgu že leta 1855. Leta 1873 je Carl von Linde v Münchnu izdelal prvi uporabni hladilnik. Prvo električno pečico so razstavili že na svetovni razstavi v Chicagu leta 1893, prvo električno klimatsko napravo pa je leta 1902 izdelal Willis Carrier. Postopoma so se te novosti uveljavljale tudi pri nas, čeprav smo jih množično sprejeli šele po drugi svetovni vojni. Tehnologija se je vseskozi izpopolnjevala in postajala vedno bolj zapletena. Odgovor na vse nove izzive je bila še bolj izpopolnjena tehnologija. Podobno je bilo pri hrani. Ko so zdravniki pričeli opozarjati na nezdravo hitro pripravljeno hrano, je industrija z isto ihto pričela proizvajati bio- in ekoproizvode, čeprav so včasih istemu izdelku spremenili le ime in seveda zvišali ceno. Celo ko skušamo ubiti muho, posežemo po proizvodu z imenom Bio-kill in si domišljamo, da smo se je znebili na human način. Nič čudnega v družbi, ki si je izmislila celo pojem humane vojne!
V arhitekturi se spoprijemamo z dvema problemoma. Najprej z ekološko osveščenostjo, potem pa še z gospodarsko krizo. Prva in druga skupaj nas silita, da iščemo ekološko manj oporečne rešitve, ki bodo hkrati zmanjšale tekoče stroške vzdrževanja. Centralna kurjava na olje ali plin pomeni kar zajeten mesečni strošek, posebej za upokojence, ki še vedno živijo v prevelikih hišah. In ker smo zdaj ekološko osveščeni, razmišljamo o toplotnih črpalkah, sončnih kolektorjih in fotovoltaiki. Novi tehnologiji na višji ravni, ki je sicer še dražja, in radi pravimo, da bi se investicija hitreje povrnila, če bi država zagotavljala več olajšav. Kar naenkrat smo ekološko osveščeni in v Nemčiji, na primer, se gospoda na zabavah ne baha več z motornimi čolni, ampak s kvadratnimi metri sončnih celic na strehi. Vendar smo še vedno vpeti v potrošniško družbo, še vedno nezadovoljni, le da nam trgovci kot odrešitev ponujajo nove proizvode, ki nas bodo zadovoljili. Pri tem je poučna nedavna prepoved prodaje navadnih žarnic, ki jih moramo zamenjati z varčnejšimi. Problem prevelike porabe elektrike rešujemo s tehnološko naprednejšimi žarnicami, ki so desetkrat dražje in slabše svetijo. Sledili bodo električni grelniki vode, ki jih bomo zamenjali za desetkrat dražje toplotne črpalke, in tako naprej. Na vsak problem bo industrija našla odgovor v naprednejši tehnologiji, ki bo sicer še malo dražja, pa vendar ...
Lahko bi seveda šlo tudi drugače. Na začetku smo rekli, da razpad tradicionalne družbe ni posledica, ampak pogoj za razvoj potrošniške družbe. Stare vrednote morajo izginiti, da bi naredile prostor potrošništvu. Z njimi pa tudi stare izkušnje bivanja. Čeprav je bilo vse tako preprosto. Dim v dimniku se dviga kar sam in dimnik je eden najstarejših načinov ventilacije, brez ventilatorja in termostata. Zgodovina arhitekture postreže z množico takšnih izkušenj, res pa je, da so nekoč lahko uporabljali rešitve, ki so nam danes popolnoma nedosegljive. Lahko so na zemljišču samostojno izbrali lokacijo in orientacijo stavbe. Danes to ni mogoče in verjemite, da sodobnim urbanistom, ki rišejo zazidalne načrte, orientacija stavb glede na osončenje in veter ne pomeni prav nič. Kmetje so nekoč hiše postavljali na rahlo vzpetino. Tako stavba ni zasedala dragocene obdelovalne zemlje, na vzpetini pa je bilo tudi manj vlage. Sonce ni pomenilo le naravnega gretja, ampak tudi razkuževanje, veter pa je med drugim odganjal mrčes. Vedelo se je, katera drevesa je treba posaditi pred hišo, da je poleti senca, a da drevesne korenine ne zlezejo pod temelje stavbe. Še danes na južnih fasadah številnih hiš, tudi v Ljubljani, vidimo sadno drevje (npr. marelice), ki poleti hladi, čez zimo pa liste odvrže. In kje sedijo očanci na Krasu - pod trto, ki je tako rekoč podaljšek hiše. V Alpah so številne strehe starih hiš položne, saj skušajo zadržati sneg kot naravno izolacijo. Okna so majhna, ker ravno skozi steklo uhaja največ toplote, zvečer pa jih je mogoče zastreti s polkni in tako zmanjšati izgube. Takšna polkna, vendar na notranji strani, najdemo v številnih starih meščanskih stanovanjih. Čez dan so bila kot harmonika shranjena v stranicah oken (špaletah), čez noč pa so jih razprli, da bi zmanjšali izgube. Ste si kdaj ogledali okna bidermajerskih hiš - tista dvojna, ki so zunaj in znotraj poravnana z zidom. Bolj izolirajo kot navadna enojna okna s termopanom, vendar so uporabnejša. Med okni je bilo dovolj prostora za shranjevanje hrane, saj je bila tam bolj na hladnem, poleti pa so zunanja steklena krila zamenjali s polkni, ki so bila za ta letni čas primernejša. Tudi hlajenje ima že dolgo tradicijo. Rimljani so gradili atrijske hiše, ki so bile postavljene v strnjeni zazidavi. Zato so bila vsa okna obrnjena na notranje dvorišče, deževnica pa je s strehe lahko tekla le v atrij, kjer je bil plitek bazen, imenovan impluvij. Voda je poleti izhlapevala in zniževala temperaturo v atriju. Tak tip stavbe so naprej razvijali Arabci in v atrije napeljali vodo in gradili vodomete, kot to lepo vidimo v Alhambri. Tam, kjer vode ni bilo, so si pomagali z vetrom. Tradicionalne stavbe v Perziji so bile postavljene pravokotno okoli notranjega dvorišča. Na vogalih so imele stolpe, ki so bili v resnici lovilci vetra in jim Arabci pravijo baarjiil. Pravokotni stolp je bil razdeljen po diagonali in je veter zajemal z vseh štirih strani. Veter se je zaletel v trikotno steno, to je povečevalo njegovo hitrost in ga usmerilo navzdol v stavbo. Navadno so bile na vogalih spalnice z nenavadno visokimi posteljami, da je bil blagodejni učinek vetra večji.
To je le nekaj primerov tradicionalnega izboljševanja bivanja s preprostimi sredstvi. Tudi danes imamo arhitekte, ki želijo nadgraditi ta znanja in načrtujejo stavbe brez klimatskih naprav in umetnega prezračevanja. Že Le Corbusier je populariziral betonska senčila pred okni - brise-soleil - in jih uporabljal kot pomemben likovni element na fasadi. Kot primer navajamo njegov projekt nebotičnika v Alžiru, saj ga je v Le Corbusierovem ateljeju v Parizu leta 1939 narisal Edvard Ravnikar. Hassan Fathi se je v Egiptu zavestno odrekel sodobnim gradbenim tehnikam in uporabljal stare. Pri hlajenju stavb je uporabljal tradicionalno hlajenje z vodo, ki jo shranjujejo v vrčih iz neglazirane gline, podobnih amforam. Voda prodira skozi posodo, na vetru hlapi in znižuje temperaturo. Pri stavbah je Fathi zrak vodil skozi prostore, kjer so bili obešeni glineni vrči z vodo, in ga tako hladil. Avstralski arhitekt Glenn Murcut uporablja podoben postopek pri stavbah, ki jih načrtuje za avstralske domorodce. Postavljene so tako, da prevladujoči veter za hišo ustvari podtlak, ki iz prostorov srka zrak. Ta se v stavbo črpa izpod stavbe, včasih tudi prek plitvega bazena z vodo. Pri novi stavbi fakultete za socialne vede v Innsbrucku (1999) sta avstrijska arhitekta Dieter Henke in Marta Schreieck razvila poseben režim prezračevanja prostorov prek osrednjega atrija. Zasnovala sta posebna vratna zapirala, ki omogočajo, da so vrata sicer zaklenjena, vendar rahlo priprta. Tako lahko kroži hladen zrak, ki do naslednjega delovnega dne shladi prostore. Pa ne gre le za hlajenje. V Umetniški galeriji v Bregenzu (1997) je zaradi razstavljenih umetniških del pomembna tudi vlaga. Švicarski arhitekt Peter Zumthor je uporabil debele betonske zidove, ki vlago vsrkajo, ko je je preveč, in jo spet oddajajo, ko je zrak suh. V deževnem Bregenzu stvar deluje, tudi ko na otvoritev pride množica v mokrih dežnih plaščih. Vlaga je prav tako problem v samih stavbah. Odkar smo pričeli kombinirati različne materiale, na primer zid obložimo s toplotno izolacijo, zaradi česar nastajajo plasti kondenza, to pa spet rešujemo s parnimi zaporami na toplejši strani, so se stvari pričele zapletati. Nekoč so poznali le eno gradivo, ki se je čez zimo morda res namočilo, v vročem poletju pa je vlaga spet izhlapela. Peter Zumthor je ta način uporabil pri domu starejših občanov v Churu (1993); material je precej porozen lehnjak (ki je, mimogrede, prišel iz Slovenije). Kamen je uporabil monolitno, brez izolacije, vendar so v zidove vgrajeni prezračevalni kanali, ki poleti posušijo vlago. Temperaturo oddaja tudi človeško telo, o tem se prepričamo, ko gremo, na primer, na predstavo v Malo dramo SNG. To sta izkoristila avstrijska arhitekta Carlo Baumschlager in Dietmar Eberle pri projektu visoke tehnične šole v Bregenzu (1998), ko sta telovadnico zasnovala pod zemljo. S tem nista le ohranila dragocene površine notranjega dvorišča, ampak je tako podzemna stavba tudi bolje izolirana. Ko so upoštevali še vroča telesa srednješolcev, ki telovadijo, so ugotovili, da dodatne kurjave sploh ne potrebujejo. Še dlje sta šla švicarska arhitekta Valentin Bearth in Andrea Deplazes, ko sta snovala razširitev šole v Velli. Čeprav leži kraj na višini 1200 metrov v Alpah (višina prelaza Jezersko), šola sploh nima kurjave. Poleg človeške toplote sta arhitekta izkoristila še sonce. Vendar ne s sončnimi kolektorji, ampak sta na notranji strani oken namestila lamele, ki sončne žarke usmerjajo v rebričasti betonski strop, ta pa akumulira toploto. In to je dovolj. A vseeno ni tako preprosto - pri nas imajo šole in uradi navadno spuščene strope, da so v njih skrite instalacije. Pri taki rešitvi betonske plošče ni mogoče uporabljati kot akumulator toplote. Poleg tega je treba čez noč okna zastreti, da se toplota ne izgublja. Ista arhitekta sta zasnovala tudi galerijo sodobne umetnosti v Marktoberdorfu v Nemčiji (2001). Stavba je zgrajena iz vidne opeke brez izolacije in ometa. Za gretje so v zidovih pri tleh napeljane bakrene cevi, kjer kroži voda, ogreta na 40 stopinj Celzija. To je dovolj, da se zidovi segrejejo in delujejo kot grelna telesa. Stavba nima drugih instalacij, kot so klimatske naprave ali prisilno prezračevanje.
Teh nekaj primerov, ki so vsi stari že deset let in več, naj ponazori alternativno razmišljanje o ekološki gradnji brez rabe zapletene in tudi drage tehnologije. Namesto hi-tech nas torej zanima low-teh, a zato toliko bolj premišljen. Kot je rekel slavni arhitekturni kritik Friedrich Achleitner: enostavno v arhitekturi sploh ni tako zelo enostavno. Prihodnost je torej v znanju. Tudi pri nas se vse več projektantov zaveda teh težav in poznamo vedno več uspešnih takšnih realizacij. Vendar moramo vedeti, da nismo ničesar storili, če se še vedno vsak dan iz »ekološke hišice na robu gozda« vozimo v službo z avtom.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.