8. 4. 2010 | Mladina 14
Ledvico, prosim!
Vlada zavrnila predlog zakona, s katerim bi posameznik po smrti samodejno postal darovalec organov
Operacija srca v ljubljanskem Kliničnem centru Ljubljana
© Borut Krajnc
Januarja je državni svet v zakonodajni postopek vložil predlog novele zakona o odvzemu in presaditvi delov človeškega telesa zaradi zdravljenja. Če bi bil predlog sprejet, bi bil vsak državljan po smrti samodejno opredeljen kot možni darovalec organov. Razen če bi se proti temu izrecno opredelil prej. Vlada je zakonodajni predlog zavrnila.
Na Zavodu RS za presaditve organov in tkiv Slovenija transplant je direktorica primarijka dr. Danica Avsec izrazila presenečenje nad zavrnitvijo zakona in dodala, da vseeno narašča število opredelitev za darovanje, odkar se o tej temi več govori, torej od takrat, ko je državni svet sploh začel govoriti o predlogu. »Ampak še vedno je takih ljudi manj kot odstotek. Znano je, da si veliko ljudi, ki podpirajo darovanje, ne vzame časa ali pa morda marsikdo tudi ne premore toliko odločnosti, da bi se pisno opredelil.« Ravno nujno pisno opredelitev za darovanje po smrti bi z zakonom odpravili.
Po podatkih Slovenija transplanta pri nas zdaj najbolj primanjkuje src, največ bolnikov pa čaka na presaditev ledvic. Na čakalni listi za prejem organov je okoli 150 bolnikov, zanimivo pri tem pa je, da v naši državi pridobimo več organov, kot jih dejansko presadimo. Kako je to mogoče? Kakor ni vseeno, kakšen rezervni del damo v kateri avtomobil, so zahteve za ujemanje organa darovalca s prejemnikovimi potrebami zelo visoke. »Zato moramo pogosto pri nas pridobljeni organ oddati Eurotransplantu, ker ga doma ne moremo uporabiti,« pravi Avščeva. Pred dvema letoma so raziskovalci v ZDA med drugim prišli do ugotovitve, da je življenjska doba bolnika krajša, če dobi organ darovalca nasprotnega spola. »Včasih pa se tudi izkaže, da organ ni primeren za nikogar zaradi strokovnih razlogov, ki se pokažejo šele po odvzemu. V takih primerih se organ komisijsko uniči.«
A vse vendarle ni tako črno, saj obstajajo, kar zadeva presaditev organov, še druge možnosti. Ena so umetni organi. Z razvojem teh se zadnje čase v svetu zelo veliko ukvarjajo, pravi Avščeva, vendar je zdravljenje kljub intenzivnemu raziskovanju šele na začetku poti: »Pri nas takšnih primerov še nimamo, na način 'bioinženiringa' zdravimo le z avtolognimi celicami. Drugo je nadomestno zdravljenje z visoko sposobnimi tehničnimi pripomočki, med katere sodi tudi dializni aparat. Najzanimivejši in najobetavnejši razvoj se danes kaže pri nadomestnem srcu.«
Še eno zanimivo področje pri presajanju pa je ksenotransplantacija - presaditev organov živali v človeka. O kateri pa se po besedah direktorice Slovenija transplanta zaradi nevarnosti mešanja živalskih in človeških okužb »v zadnjem času na evropskih konferencah in sestankih ne pogovarjamo več na široko«.
Ali se bo politika, kar zadeva darovanje organov, v Sloveniji spremenila in predvsem kdaj, s kakšnim zakonom, smo povprašali na ministrstvu za zdravje. Glede usode neuspelega predloga zakona so pojasnili, da bodo »počakali na direktivo o kakovosti in varnosti pri presajanju človeških organov. Tudi od direktive bo odvisno, ali bo šlo za popolnoma nov zakon ali za dopolnitve veljavnega. Predvidevamo, da bo direktiva sprejeta še v času španskega predsedovanja EU.«
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.