22. 4. 2010 | Mladina 16 | Politika
Pravna doslednost ali moralna sprevrženost?
Slovenski RKC domače pravo omogoča, da molči o spolnih zlorabah znotraj institucije
Nedolžni in ne dolžni o zlorabah obveščati organe pregona? Apostolski nuncij Santos Abril y Castello, nadškof Anton Stres in mariborski škof Franc Kramberger
© Borut Krajnc
Glavni tajnik Slovenske škofovske konference dr. Andrej Saje je pred dnevi v oddaji Globus na RTV Slovenija poudaril, da je lahko edini učinkovit postopek zoper storilce spolnega nasilja znotraj cerkve, »da se sproži paralelno tako civilni sodni pregon kakor tudi cerkveni sodni postopek«, in dodal, da »v skladu z zakonom cerkev v načelu ni dolžna sporočati tega civilnim organom pregona, razen če gre za zelo huda kazniva dejanja, v katerih so v nevarnosti človeška življenja«.
Saje, sicer tudi vodja »Ekspertne skupine za pomoč pri reševanju problemov spolnih zlorab v katoliški Cerkvi na Slovenskem«, je prvi predstavnik slovenske RKC, ki zdaj dokaj odkrito govori o spolnih zlorabah slovenskih duhovnikov. V Družini je recimo zapisal: »Po nekaterih ocenah je pri nas od 2 do 4 odstotke duhovnikov storilcev kaznivega dejanja spolnega nasilja.« Slovenska RKC po podatkih tiskovnega urada Slovenske škofovske konference ta trenutek šteje 1115 duhovnikov, to pomeni, da je med njimi po predvidevanjih katoliške cerkve približno od 22 do 44 pedofilov. A doslej se je v Sloveniji zaradi kaznivih dejanj s področja pedofilije začel sodni postopek zoper štiri duhovnike, pravnomočno pa sta bila obsojena le dva. Slovenska RKC se očitno ne drži niti sedem let starih smernic vatikanske kongregacije za doktrino vere za boj proti zlorabi otrok, v katerih je Vatikan spremenil stališče do zlorab in sploh prvič zapovedal prijavljanje zlorab civilnim oblastem. A po tem se ravnanje slovenske cerkve ne razlikuje od ravnanja vodstev katoliške cerkve v drugih državah. Razlikuje pa se Slovenija po številu razkritih primerov pedofilije znotraj cerkve. Te bi z lahkoto dejansko prešteli na prste ene roke, poleg tega so se postopki začeli izključno po razkritju žrtev, ne na podlagi kazenskih ovadb, ki bi jih vložila RKC. Zato je toliko pomembnejše vprašanje, kakšne so po slovenskem pravu dolžnosti katoliške cerkve v primerih, ko cerkev izve za duhovnika, ki je zlorabljal.
»Trditev, da cerkev ni dolžna prijavljati spolnih zlorab v svoji instituciji, je pravno pravilna,« pojasnjuje dr. Katja Filipčič, predstojnica Katedre za kazensko pravo na Pravni fakulteti v Ljubljani. Spolna zloraba otrok namreč ne sodi v kategorijo najhujših kaznivih dejanj (za katera je predpisana kazen najmanj 15 let zapora), v zvezi s katerimi je po kazenskem zakoniku opustitev ovadbe posebno kaznivo dejanje, za katerega se predvideva kazen zapora do treh let. Poleg tega so, drugače od najvišjih predstavnikov drugih javnih ustanov, dolžnosti prijavljanja lažjih kaznivih dejanj (s predpisano kaznijo najmanj treh let zapora) oproščeni tudi najvišji cerkveni dostojanstveniki. V to kategorijo sodijo tudi vsa kazniva dejanja s področja pe-dofilije, a cerkveni voditelji, drugače od recimo ravnateljev šol, internatov in drugih javnih zavodov, nimajo statusa uradne osebe, za katero velja ta, veliko strožja dolžnost.
Spolne zlorabe pa sodijo v skupino kaznivih dejanj (s predpisano kaznijo zapora tri leta ali več), ki jih je dolžan prijaviti vsak državljan, še preden so storjena, če ve, da bodo storjena. A je dokazovanje tega kaznivega dejanja navadno zelo težavno, četudi se zdi na prvi pogled jasno, da so na podlagi izkušenj duhovnikovi nadrejeni cerkveni dostojanstveniki točno vedeli, da prestavitev duhovnika, ki je zlorabljal, v drugo župnijo navadno pomeni zgolj začasno prenehanje zlorab, saj so se te nadaljevale, čim se je prestavljeni duhovnik udomačil v novem okolju. Filipčičeva pojasnjuje, zakaj: »Če so torej duhovnika prestavili v drug kraj, ker je v prejšnjem zlorabljal otroke, bi bilo treba z gotovostjo dokazati, da so npr. njegovi nadrejeni vedeli oziroma bili prepričani in se zavedali, da bo duhovnik zlorabe nadaljeval tudi v npr. drugi župniji.« Filipčičeva dvomi, da bi bilo to mogoče dokazati, še posebej, ker v kazenskem pravu velja načelo, da se v kakršnemkoli dvomu obtoženec oprosti. Bi vedenje vodilnih v cerkvi, da neki duhovnik zlorablja otroke, pa tega s prijavo ne preprečijo, lahko šteli za pomoč pri kaznivem dejanju, ki se kaznuje enako, kot se za dejanje kaznuje storilec? Po mnenju Filipčičeve je odgovor negativen, saj mora biti pomagačevo ravnanje ali opustitev nekega ravnanja naklepna, »pomagačevo razmišljanje mora biti približno takšno: 'kolega ne bom prijavil zato, da bo še naprej lahko zlorabljal otroke'«. Le v tem primeru bi lahko opustitelja ovadbe šteli za pomagača v kazenskopravnem smislu.
Kazenskopravno je torej zelo malo možnosti, s katerimi bi država cerkev kot institucijo lahko prisilila v razkrivanje storilcev spolnih zlorab v lastnih vrstah. To navsezadnje dokazuje uradna RKC s tem, ko doslej policiji ni naznanila niti enega takšnega kaznivega dejanja. Vendar pa Filipčičeva meni, da so izjave cerkvenih dostojanstvenikov, da zlorab ne razkrivajo policiji zgolj zato, ker tega niso dolžni storiti, nezaslišane: »Iz tega sledi, da bi cerkev zavarovala otroke le, če bi ji država grozila s kaznijo!?Pozablja se tudi, da kazensko pravo opredeljuje le kazniva dejanja, in če neko ravnanje (v tem primeru opustitev ovadbe) ni opredeljeno kot kaznivo dejanje, to še ne pomeni, da ni moralno zavrženo.« Ob tem Filipčičeva dodaja, da z neprijavljanjem takšnih dejanj vsaka institucija daje svojim članom oziroma pripadnikom »nedvoumno sporočilo, da je ohranjanje ugleda institucije pomembnejše od preprečitve njihovega protipravnega ravnanja in s tem tudi od varnosti otrok«.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.