6. 5. 2010 | Mladina 18 | Uvodnik
Sanje o prihodnosti
»Ko začnejo politiki govoriti o sanjah, moramo biti zelo, zelo budni. Ker sanje nikoli ne počivajo!«
Marko Zorko, Poltergajst, januar 2007
Zaupanje v politiko se vse bolj rahlja, avtoritete politikov pa razpadajo tako rekoč po vsem svetu. Krize ni konec; je kot mraz v slabo izolirani hiši. Naj peč še tako greje, tisti mraz, ki leze skozi stene, streho, okna in pod vrati, se počasi zažira v kosti. In tako je s krizo. Saj večina ni izgubila ne službe ne plače, le vse slabše jim gre, kar imajo, je manj vredno, in nič se ne zdi več trdno in stabilno ... In to nelagodje tudi v Sloveniji traja že več kot leto dni, ponekod drugod že mnogo dlje.
Traja in traja. Ne izboljšuje se. Kar traja in traja. In še bo. Še poglobilo se bo, še bolj bo neprijetno.
Kot drugo leto vojne. Prvo leto vsi čakajo konec, ki že prihaja. Drugo leto se počasi zavejo, da vojna lahko traja tudi leta. Da ne gre za izredno stanje, ampak za normalno stanje. Kar je bilo izredno včeraj, je navada, normalnost danes. Tretje leto je pač vojna. Izreden je le spomin na normalni včeraj.
A v preteklih letih smo se navadili na instant življenje in rešitve. Vse je rešljivo. Ne gre le za privid, da je vse rešljivo; gre za resničnost. Danes je menjava kolka nekaj normalnega. Srčni spodbujevalniki so majceni in operacije rutinske. Avtomobili sami parkirajo. Telefoni govorijo, poiščejo parkirišča, predvajajo nadaljevanke in Jamie Oliver nam z njih pove kakšen recept. Vse je dosegljivo, vse je rešljivo, imamo posebna lepila, posebna zdravila, črnilo za črna oblačila. In v ta naš resnični privid, ki ga je še najbolj spodbujala domnevno neskončna gospodarska rast, se je zarezala kriza.
Ni vse mogoče. Ni vse hitro popravljivo. Ni vse popravljivo. Krediti so bili nekaj, kar se bo že odplačalo. Danes so krediti nekaj, kar stiska ljudi okoli vratu.
Politiki so se s krizo borili s sloganom: saj bo jutri, naslednji mesec, naslednje četrtletje konec krize. Zdaj je treba stisniti, konec krize pa je tako in tako blizu. Pa ni bilo res. Bolj so ekonomisti opozarjali, da je ta kriza globoka, da gre za nakopičene napake, bolj so jih politiki ignorirali. Ne, to je pretiravanje, danes je še kriza, že jutri bomo na vrhu!
Saj, teh obljub smo si želeli. Želeli smo si, da nam kdo pove, da bo vse še dobro. Da gre za kratkotrajno zadevo. Pol leta bomo kot nekako res skromni, potem pa gremo naprej. Tako smo si govorili v Veliki Britaniji, na Irskem, v Sloveniji in Grčiji. Pa ni res.
Danes ne gre obsojati Grkov in jih slikati kot zapravljivce in lahkoživce. Grki so tisti, ki bodo treznili nas, ki še vedno ne verjamemo, da gre zares. Stiska Grkov je predstava za vse nas, za nacije, ki še danes hočejo vse investicije, stadione in mostove, oblake in gradove, ki so nam jih obljubili pred krizo. Vsi smo Grki, le da so tisti pravi leto ali pa le nekaj mesecev pred nami. So opozorilo, kaj se zgodi, če ne sprejmeš ukrepov, če se ne prilagodiš. Lahko se poskušamo še tako potuhniti, pa ne bo šlo mimo nas. Res ne.
Je mar čudno, da avtoriteta politikov, že tako načeta dobrina, v tem času tako hitro razpada? Prodajali so nam sanje, ko je bilo to sicer neumno, a se je zdelo možno. Prodajali so nam sanje, ko se je zdelo nemogoče, a je delovalo vsaj pomirjujoče. Zdaj počasi ne prodajajo več sanj, izčrpali so vse sladko. Zdaj govorijo trdi jezik realnosti. Merklova, Pahor, Sarkozy, Svetlik, Schäuble ... vsi začenjajo uporabljati isti jezik. Tako je v drugem letu vojne.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.