13. 5. 2010 | Mladina 19 | Kolumna
Na kateri poti smo
EU se je širila in zameglila lastne institucionalne težave. Tako smo dobili razširjeno EU, toda brez ustrezne institucionalne zgradbe. Ponovili smo napako starega Rima.
V tem tednu je reševanje grške finančne krize doživelo dramatičen zasuk. V kratkem času smo dobili tretji, tokrat največji in najširši reševalni paket. EU in ECB rešujeta evro z vsemi sredstvi, kajti ogrožena nista samo skupna valuta in evropski monetarni sistem, temveč celoten politično-ekonomski institucionalni sistem EU. Zato je EU končno prevzela nekaj več odgovornosti kot skupna institucija in ne zgolj institucionalni nabiralnik članic. Hkrati pa je tudi ECB sestopila s prestola nevtralne skrbi za stabilnost cen in likvidnost ter začela delovati kot klasična centralna banka združenih evropskih držav. Oboje pomeni novo obliko politične integracije EU, čeprav o tem eksplicitno nihče ne želi govoriti. EU lahko preživi v sedanji obliki samo z radikalnimi institucionalnimi reformami. Kar je trenutno zahteva EU do članic glede izhodnih protikriznih strategij, mora postati nasproten proces. Članice morajo zahtevati strukturne reforme EU. Samo v tem primeru bodo reševalni finančni mehanizmi lahko sploh delovali. Sicer je bolje priznati poraz, EU pa pospraviti v meje skupnega trga in carinske unije suverenih držav ter od tod morda začeti znova.
Evropske reakcije na krizne razmere so bile vedno nekoliko čudaške. V začetku devetdesetih so finančni trgi in špekulativni kapital od povsod napadali evropski mehanizem deviznih tečajev in valute posameznih vplivnih članic EU. In odgovor EU je bila ideja o monetarni integraciji in enotni valuti, čeprav je bilo jasno, da niso in tudi ne morejo biti izpolnjeni pogoji za optimalno valutno področje. Manjkala je predvsem potrebna odprtost trga dela, ki naj bi omogočila potem potrebno konvergenco realnih plač in vzdrževanje polne zaposlenosti. Zato so reforme trga dela večen problem članic EU. Drugi ključni pogoj optimalnosti pa so skupni fiskalni transferji. Mehanizem fiskalnih sider, ki jih je razvila EU v okviru maastrichtskih kriterijev, niso dovolj, pa še večina članic jih je prikrojevala po svoje, da bi ugodila zahtevam pri sprejemu evra. Pozneje pravil ni kršila samo Grčija, temveč tudi Nemčija in Francija in drugi, toda EU ni imela orodij za kršitelje in jih tudi ni želela uporabiti.
Podobno zgodbo imamo tudi pri širitvi EU, ki je bila nekakšen zasilen nadomestek za poglabljanje reforme evropskih ustanov. EU se je širila in s tem zameglila lastne institucionalne težave, vse moči je usmerila v institucionalne reforme novih članic in manj v lastno reformiranje. Tako smo dobili razširjeno EU, toda brez ustrezne politične in ekonomske institucionalne zgradbe. Ponovili smo napako starega Rima. Namesto reform so širili imperij, ki se je na koncu sesul sam vase in razpadel. Tudi EU danes spominja na veliko politično lupino brez politične kredibilnosti, politični deficiti so torej pred fiskalnimi. EU tiči v politični krizi, ker nima učinkovitega mehanizma odločanja in sprejemanja odgovornosti za odločitve. In to postaja ključna ovira reševanja dolžniške krize.
Skupni reševalni mehanizem, ki ga predlaga EU, tehta sedaj 750 milijard evrov. Dogovorjeni so trije novi pristopi. Za prvega je odgovorna sama EU v okviru svojega proračuna, za drugega samo članice evroskupine, tretji temelji na koordinirani akciji evropskih centralnih bank pri odkupih dolžniških obveznic. Vse skupaj je namenjeno ščitu, ki ga EU nastavlja proti finančnim trgom in zasebnim finančnim institucijam, ki dejansko s sistematičnimi napadi, od bank do bonitetnih hiš, diktirajo hitrost in stroške sanacije dolžniške krize. Gre torej za boj, kako se bodo razdelili tveganja in stroški te globalne krize. Pred letom smo sprejemali prve pakete za sanacijo bank in finančnih institucij, danes pa s težavo obravnavamo sanacijo držav, za katerimi stojijo socialne usode milijonov ljudi. Toda pregrehe zasebnih finančnih ustanov so enake, kot so jih storili zapravljivi Grki, Portugalci ali Španci in njihovi politični predstavniki. Zato je pomembno, da razumemo, kako je velik del sedanje dolžniške krize držav povezan tudi z zadolženostjo zasebnega sektorja in da je bila sanacija zasebnega sektorja storjena pred in na račun povečevanja državnega javnega dolga.
EU je ta teden stopila v pravo smer, ki krepi odpornost unije pred napadi špekulativnega zasebnega kapitala. Toda novi reševalni mehanizmi ne bodo delovali brez resnih institucionalnih reform EMU in celotne EU. Če bodo sproženi, bodo zaradi načina financiranja poglabljali politični razkol med članicami. Sedanji ključ namreč ne rešuje povezanosti proračunskih neravnotežij s plačilnobilančnimi, zato so države s presežki v plačilnih bilancah (Nemčija) tudi bolj odgovorne in bi morale nositi večje breme. Sedanja kriza je dokaz, da institucionalni torzo nikoli ne more vzdržati. Na področju monetarne ureditve potrebujemo jasno opredelitev pogojev izstopa iz evroobmočja in razširitev delovanja ECB kot zadnjega rešitelja. Dualni denarni sistem (šibak in močan evro) ima pri tem več slabosti kot prednosti. Na fiskalnem so reči še težje. Sprememba fiskalnih pravil (3/60) ne bo dovolj, EU potrebuje trdno fiskalno koordinacijo in jasne sankcije za kršitve. Predvsem pa lastne vire in bistveno širitev evropskega proračuna, ki potem omogoča centralno sanacijo in obrambo držav. Postopna fiskalna unija je torej pogoj za normalno delovanje monetarne in vice versa. Na tretjem mestu so mehanizmi, kako koordinirano reševati dolžniško krizo, v kateri sodelujejo predvsem evropske banke. EU potrebuje ne zgolj mehanizem reševanja dolžniškega požara, temveč način restrukturiranja dolgov in lastne presoje bonitetnih sposobnosti držav.
Izbira ni lahka. Financiranje dolžniških bremen lahko postane pot dezintegracije ali pa reintegracije EU. Načini konsolidacije javnih financ morajo biti jasni, verodostojni in usklajeni. Ključen je obrat h konkurenčnosti in rasti, ki bosta omogočali delovanje samodejnih stabilizatorjev. Nekaj več elastičnosti lahko prinesejo tudi nadzorovani višji inflacijski okviri. Konvergenčni procesi morajo prevladati nad divergenčnimi. Če je ohranitev evra nekakšna zavarovalna polica, ki jo želimo ohraniti, potem morda rajši reformirajmo zavarovalnico. Dokler jo še imamo.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.