23. 6. 2010 | Mladina 25 | Kultura
Upor ali trmoglavljenje?
“Najbolja jugoslovenska grupa svih vremena” na odru Kina Šiška
Dušan Kojić - Koja: ko najde ravnotežje med virtuoznostjo, domišljenostjo in spontanostjo, je res “balkanski Jimi Hendrix”.
© Miha Fras
Prejšnji četrtek so se v Kinu Šiška s koncertom kultne srbske zasedbe Disciplin A Kitschme končali Dnevi Discipline, večdnevni dogodek, ki je ponudil vpogled v delo enega od stebrov beograjske alternativne kulture Dušana Kojića - Koje. Ta se je v zgodovino jugoslovanske glasbene scene zapisal že kot član novovalovskih posebnežev Šarlo Akrobata v letu 1980, vse od takrat pa v polemiko dreza predvsem kot idejni vodja zasedbe Disciplina Kičme, ki je bila po njegovem odhodu v London poangležena v Disciplin A Kitschme.
Kojevo pregovorno uporništvo (trmoglavljenje?) se v najlepši podobi manifestira v njegovi vselej “nekompatibilni” glasbeni viziji. V osemdesetih je bila to v kontekstu rockovske (kitarske) glasbe skorajda revolucionarna formacija boben/bas, v devetdesetih pa kombinacija jungle in rockovske glasbe. Danes je s svojo glasbo morda še nekoliko bolj neulovljiv, pa čeprav bi s spremembo kakšnega zvočnega detajla najbrž zlahka pristal ob boku nekaterih čislanih trendovskih hrupno ro-ckovskih (severnoameriških) bendov. Toda Koja ostaja zvest predvsem izročilom klasične rockovske struje z Jimijem Hendrixom na vrhu, ta pa za zdaj ne doseže razvajenih, vedno svežih vsebin vajenih ušes.
No, privrženci zasedbe so kljub nogometno razpoloženim večerom in razmeroma pogostim koncertom zasedbe solidno napolnili veliko dvorano Kina Šiška ter potrdili, da Disciplin A Kitschme še danes velja za enega uspešnejših eksjugoslovanskih bendov. Žal je tokratni koncert precej pokvarilo slabo ozvočenje, ki je pri minimalistični formi, oprti le na efektirano basovsko kitaro, bobne in vokal, skoraj ključnega pomena. Gotovo pa ključnega pomena ni pevka Manja Đorđević, ki v svoji statičnosti nikakor ne najde stika ne s publiko ne s svojima kolegoma. Bobnar Miloš Velimir se v vlogi podajalca (največkrat) lomljenih ritmov znajde suvereno, vse strune pa s svojo basovsko kitaro v rokah kakopak trese Koja. In prav v njegovih strunskih akrobacijah, ko zvok enoročno plasti in obenem cefra z nafankiranimi, trdimi rifi, se pravzaprav skriva glavni presežek Discipline Kičme. Ko najde tisto pravo ravnotežje med virtuoznostjo, domišljenostjo in spontanostjo, se - najbrž mišljeno v nekoliko šaljivem kontekstu - poimenovanje “balkanski Jimi Hendrix” ne zdi več iz trte izvito.
Vrhunec je trojec tokrat postavil z epsko razširjeno udarno skladbo Bunt ob koncu rednega dela, vidno zadovoljno publiko pa je nagradil še z bisoma. Ne preveč angažiran nastop je predvsem zavoljo nekoliko bolj razigranega Kojevega basa, ki ideje neprikrito črpa iz klasičnega rocka in se priložnostno spogleduje tudi s sodobnimi rockovskimi smernicami, vzbudil apetite po novem albumu. Ko bi sedaj svoj vložek le zvišala še Velimir in Đorđevićeva.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.