Jože Vogrinc

Jože Vogrinc

23. 6. 2010  |  Mladina 25  |  Kolumna

Ven iz “izhodnih strategij”!

“Izhodne strategije” so podrejene cilju, da držijo pokonci iluzijo o delovanju kapitalističnega sistema

Kaj sporoča geslo, da je lani vlada mimo delodajalcev pomagala ljudem v stiski, letos pa zoper sindikate pomaga podjetnikom v boju za konkurenčnost? Katere družbene procese uveljavlja ta politika?
Pahorjeve besede o vladnem uravnovešanju odnosov med kupci in prodajalci delovnih zmožnosti samo prevajajo v populizem vladno politiko, v ekonomščini zapisano v »Slovenski izhodni strategiji 2010-13«. Tam so predvideni ukrepi ministrstev in domnevni učinki teh ukrepov, v denarju so izraženi predvideni odtegljaji, podpore, prihranki. Bistvo vsebine sta povečanje konkurenčnosti in klestenje proračuna, predvsem javnega sektorja.
Ta dokument ni ne izviren ne strateški. Ni izviren: vse evropske vlade klestijo proračun in obljubljajo večjo konkurenčnost svojega podjetništva. Še manj je strateški: to bi bil dokument, ki bi predvidel posledice strategij vseh igralcev in njihovega součinkovanja ter načrtoval ravnanje glede nanje. Še posebej, ker je v Sloveniji manj kakor odstotek ljudi in bogastva v EU. Politika, ki to »sceno«, kjer imajo igralci povsem nesorazmerne teže, prevaja v dokumente, kjer med seboj »tekmujejo« količinske abstrakcije slovenskega, nemškega, finskega itn. dohodka na prebivalca, produktivnosti, bonitet itn., in je dežela »uspešna«, če doseže ciljno cifro, je iluzionizem. Začasne številske izraze družbenih gibanj šteje za bistvo dogajanja.
Ekonomščina ni naključje. Družboslovje v Sloveniji razen ekonomistov in politologov nima vpliva na politiko. Sociologi ne poznamo in ne raziskujemo razslojevanja v Sloveniji. »Politike« to ne zanima in tega ne financira. Njena »strategija« je brez podlage, saj ne pozna družbe, za katero si umišlja, da jo vodi. Četudi vlada menda pripravlja nov, poglobljen dokument, ne moremo pričakovati smiselnejših rezultatov. Izmed treh načrtov izhodne strategije, ki so prišli v javnost to pomlad (Šušteršičeve skupine, opozicijski Turkov načrt in Hanžkove skupine), prva dva kljub teoretski (prvi dokument) ali politični (drugi) kritičnosti do vlade popolnoma sprejemata njen ideološki okvir, naj država poskrbi predvsem za konkurenčnost. Tretji dokument, »Kam po krizi?«, prebija ta okvir z bistveno širšim znanstvenim izhodiščem in z zavestjo o družbenih in naravnih mejah in možnostih razvoja. Za izvajalce politike je »utopičen«. Oni častijo astrološke napovedi o promilih rasti. Vsak lahko verjame svoji vedeževalki, in četudi številke ves čas popravljajo in za nazaj ugotavljajo, kako napačne so bile, ekonomska religija ni v nevarnosti.
Sprememba vsakega promila ima pač takojšnje učinke na gospodarstvo in politiko. Samoumevni ideološki monopol ekonomistov na »izhod iz krize« tudi ni naključen. Slovenska in druge evropske vlade, ki klestijo proračun in redčijo ostanke socialne države, upoštevajo navodila IMF in finančnega kapitala za njim. Zato je 2010 leto povečevanja konkurenčnosti, ne leto solidarnosti.
Krugman, ki ne veruje v čudodelnost trga, dokazuje, da proračunsko puščanje krvi javnemu sektorju zmanjšuje potrošnjo in zavira okrevanje gospodarstva. Komu torej koristi klestenje evropskih proračunov? Evropski dolg ameriškim bankam znaša menda 1200 milijard dolarjev. Naprej sklepajte sami.
Ne verjamem v zaroto ameriškega finančnega kapitala kot »zadnjega upnika«, za katerega lahko izterja sleherni dolg vojska ZDA. Interes globalnega finančnega kapitala in interes ameriške družbe sta različni zadevi. Za razumevanje, zakaj se globalna kriza poglablja in kako pri tem sodelujejo evropske države, tudi Slovenija, so pomembnejši namigi, da bo treba dolgove držav reprogramirati ali deloma odpisati.
Varčevalne politike evropskih držav hkrati pospešujejo razslojevanje; politično destabilizirajo šibkejše med njimi; velikanska večina ljudi, ki jih naenkrat zajame »iz Evrope« ukrep, ki spodnese njihov obstoj (saj niso nadzorovali odločitev »svojih« držav in bank in niso odgovorni zanje, zato dojemajo svoj položaj kot skrajno krivičen), izgublja zaupanje v rotacijo strank z nepomembno različnimi in nepredvidljivo katastrofalnimi posledicami zanje kot smiseln okvir političnega življenja; neenakomerna prizadetost družbenih razredov in prebivalstev hkrati zbuja nezaupanje med evropskimi državami, v EU in v politiko evropskih in domačih elit. EU ne bo razpadla. Premočno je gospodarsko povezana, da je ne bi prizadele bodisi gospodarske bodisi politične težave članic. Hočeš nočeš se bodo evropske države morale poenotiti. Ne glede na način izvedbe bodo spremembe prizadele veliko ljudi, saj se bodo močno spremenila razmerja moči. Vsekakor svetovna kriza spreminja razmerja med Evropo, ZDA in drugimi deli sveta. Politična kriza se šele začenja.
Ne oznanjam, da bo letos konec kapitalizma. Še manj, da je treba opustiti trge ali se vrniti v »komunizem«. Pač pa so »izhodne strategije« trenutnih državnih politik v EU popolnoma podrejene cilju, da na račun prihodnosti evropskih družb z administrativnimi ukrepi držijo pokonci iluzijo o delovanju globalnega kapitalističnega gospodarskega sistema. Prosti trg?! Ne! Sistem držav kot organizacij za mobilizacijo družbenega bogastva v njihovem dosegu za akumulacijo kapitala, katerega gibanje ni pod njihovim nadzorom. Države ali skupki držav so v kapitalizmu leta 2010 temeljno orodje svetovne akumulacije. Med seboj si neposredno konkurirajo kot organizatorke akumulacije in s tem izkoriščanja. Tolikšne in take soodvisnosti med nacionalnimi državami in svetovnim gospodarstvom še nikoli ni bilo: vsaka poteza notranje ali zunanje politike katere koli države je v funkciji akumulacije.
Zato ima tudi vsak ekonomski ukrep takojšnje, praviloma verižne in nepredvidljive politične in družbene posledice. Poskusi, da bi z državnimi intervencijami vzpostavili »normalno stanje«, dosegajo natančno nasprotne učinke od pričakovanih, namreč globalno destabilizacijo družbenih razmerij v posameznih državah in razmerij med državami.
Kriza v 30. letih prejšnjega stoletja ni bila kar ekonomska kriza, ki se je ekonomska politika ni prav lotila. Bila je dogodek v intermezzu pred svetovno vojno, ki je odnesla britansko svetovno hegemonijo in v boju za prevlado med Nemčijo in ZDA so zmagale slednje. Zdajšnja kriza pa zaostruje daljšo krizo hegemonije ZDA, ki se je začela že v 70. letih in zdaj spodnaša podrejeni, a varni položaj njihovih evropskih zaveznikov. Prevladujoča ideologija slovenske in drugih evropskih elit, da bo zlom »komunizma« vzpostavil nekakšno naravno stanje družbe (kapitalizem + strankarski pluralizem = demokracija), ki bo dolgoročno stabilno, ne bi mogla biti bolj napačna.
Zato receptov za »izhod iz krize« ni. Na levici in desnici se bodo morali sprijazniti, da je delitvi na levico in desnico potekel rok trajanja. Svet, še posebej pa Evropa, potrebuje popolno družbeno preobrazbo. Kakšna naj bo, nihče ne ve in tega tudi ne bo mogel dognati sam. Zato takoj potrebujemo široko, strpno, argumentirano družbeno razpravo. Tako, ki se ne bo končala že pred začetkom, s slepo vero v kapitalizem. Kdor se skupaj s Hanžkom, z Gregorčičevo in drugimi vpraša, kam po krizi, ni utopist. Pač pa je verjeti, da so meje realnosti zakoličene v »izhodnih strategijah«, nevarna blodnja.

 

Celoten članek je na voljo le naročnikom. .

Zakup člankov

Celotna številka Mladine je vaša za 3,7 evra. Za nakup tedenskega dostopa do vsebine pošljite SMS z vsebino MLADINA2 na številko 7890. Kodo, prejeto na telefon, prepišite v spodnje okence in takoj boste boste lahko dostopali do vsebin.

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €
  • Polletni zakup ogleda člankov
    75 €
  • Letni zakup ogleda člankov
    149 €
  • Mladina digital - mesečna naročnina na spletne vsebine, prekini kadarkoli
    14 €

Če želite zakupiti članke za daljše obdobje, se morate .
Z dolgoročno NAROČNINO prihranite tudi do 25 %!

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.