dr. Bogomir Kovač

Dr. Bogomir Kovač

22. 7. 2010  |  Mladina 29  |  Kolumna

Novi časi

Stari “casino kapitalizem” vse bolj nadomešča novi “organizirani kapitalizem”, neoliberalni “washingtonski konsenz” postaja intervencionistični “pekinški dogovor”

V ZDA so prejšnji teden dobili novo zakonodajo o regulaciji finančnih trgov. Izjemno obsežen in zapleten Dodd-Frankov zakon ima pred seboj še dolgo pot do želenih in oprijemljivih učinkov. Toda ZDA so vseeno v prednosti pred EU, ki šele ta teden objavlja stresne teste vodilnih bank in utrjuje prve stopnice nove regulacije. Zato pa so Kitajci bančni sistem reformirali že konec devetdesetih in že imajo obsežno regulacijo in razmeroma stalen sistem dokapitalizacije bank. V tem trikotniku postaja regulacija finančnega sistema pogoj obvladovanja sedanje globalne krize. Stari »casino kapitalizma« vse bolj nadomešča novi »organizirani kapitalizem«, neoliberalni »washingtonski konsenz« postaja intervencionistični »pekinški dogovor«. Znotraj teh sprememb postaja politična zmeda glede slovenskih bank in NLB še bolj groteskna.
Dodd-Frankov zakon obsega 2300 strani. V primerjavi z regulacijskim zakonom Sarbanes-Oxley iz davnega leta 1933 je veliko bolj zapleten in zahteva nad petsto zakonskih in institucionalnih sprememb. Zakon prinaša veliko diskrecijsko moč in odgovornost številnim regulacijskim ustanovam. Povečala naj bi se transparentnost finančnih poslov, dobili smo navodila glede poslovanja z izvedenimi finančnimi instrumenti, imamo nove zahteve glede kapitalske ustreznosti in obvladovanja tveganj, posebne sklade za premoščanje kriz in nov vrhovni odbor za sistemska tveganja. Vključeno je tudi slovito Volkerjevo pravilo glede omejitev poslovanja bank, če dobivajo državna jamstva. Banke se vračajo k temeljnemu poslanstvu, finančnemu posredništvu, dajanju kreditov in skrbi za likvidnost. Bankam in finančnim trgom je treba nadeti uzde in preprečiti dosedanje ravnanje, ki je ogrozilo svetovni finančni in gospodarski sistem ter omajalo zaupanje in stabilnost.
Dilema tržnega gospodarstva in finančne ekonomije ni v tem, ali potrebujemo regulacijo, temveč kako jo vzpostaviti in kdo naj to opravi. Mnogi namreč za današnjo krizo obtožujejo prav dosedanje regulacijske mehanizme in državni intervencionizem. Kriva naj bi bila presežna ponudba denarja, nizke obrestne mere kar silijo zasebne investitorje k slabi in neracionalni porabi. Kriv ni torej tat, temveč tisti, ki mu ponuja priložnost. Sklep je jasen in ga dobro razkriva nov Becker-Posnerjev blog iz čikaške utrdbe neoliberalizma in tržnega fundamentalizma. Regulacijo je treba omejiti in ne povečati, širiti moramo odgovornost trgov in ne države, potrebujemo ekonomski darvinizem in ne državne potuhe. Toda v kompleksnem sistemskem okolju in visoki negotovosti so odločitve načeloma neracionalne, cene ne odražajo prihodnjih informacij in zasebni trgi niso nič bolj učinkoviti kot javna politika. Razlika je na koncu predvsem v možnostih demokratičnega nadzora in kaznovanja. Bomo lažje nadzirali korporacije ali državo, poslovneže ali politične regulatorje. In katerim lahko bolj zaupamo, banki Goldman Sachs ali FED?
Evropska agenda finančne regulacije je še bolj zapletena. Od priporočil Larosierjeve skupine (februar 2009) je preteklo veliko časa. Finančni nadzor naj bi imel v rokah Evropski odbor za sistemska tveganja. EU naj bi imela še tri posebne nadzorne institucije za banke, zavarovalnice in finančne trge. Potrebujemo lastno agencijo za presojo tveganj, nova pravila glede kapitalske ustreznosti bank in omejitve glede trgovanja z izvedenimi papirji in delovanjem tveganih skladov. Toda vse to so šele zametki, pravni okviri so v pripravi, pogajanja šele potekajo. V najpomembnejši točki glede uporabe kapitalskih pravil v bankah (Basel III) so razlike med ZDA in EU pomembne zaradi sistemske podkapitaliziranosti evropskih bank. EU pa se tradicionalno zapleta v delitvi regulacijskih pristojnosti med centrom in nacionalnimi državami, prepiri glede sedežev institucij so pomembnejši od njihove vsebine. Finančna regulacija zahteva centralizacijo pristojnosti in to je druga stara politična slabost EU, ki očitno ne pristaja na nujno povezanost monetarne in fiskalne unije. Namesto tržnega privida ekonomske integracije se EU sedaj sooča z dejansko nalogo politične integracije.
Na tem mestu nam še največ pove Kitajska, ta nenavadni hibrid sodobnega kapitalizma. Gre za kitajsko alternativo reguliranega kapitalizma, državno usmerjenih financ in šibke povezanosti trga ter demokracije. Bančna lastnina je mešana, politične oblasti od njih zahtevajo ustrezno kreditno in razvojno politiko. Podobno kot sedaj v EU jih obravnavajo kot »sistemsko pomembne«, podobno kot v ZDA (Volker) usmerjajo njihovo delovanje in poslovanje. Štiri od desetih največjih svetovnih bank je kitajskih. Kitajska je danes edini pravi motor svetovne gospodarske rasti, ker bančni sistem deluje prvenstveno v svojih tradicionalnih okvirih in ob strogi regulaciji. Država nadzira in usmerja banke, trgi kapitala so omejeni, tuje investicije usmerjene. Seveda še vedno ni prave podpore podjetništvu, strukturna neravnotežja se povečujejo, grozijo cenovni baloni, ekonomska demokracija pa je omejena.
Od tod je pogled na slovenski bančni sistem lahko drugačen. Slovenske banke so na četrtini posojilne aktivnosti glede na leto 2008, bančne bilance so kontaminirane, naraščajo lastniške konverzije za slabe kredite in konflikt interesov banke kot lastnika ter posojilodajalca. Gordijski vozel lahko preseka zgolj jasna usmeritev domačih bank, zlasti vodilne NLB. Toda politizacija vodenja in poslovanja NLB se poglablja, tudi z želeno dokapitalizacijo, za katero sta odgovorni država kot večinski lastnik in vodstvo banke. Hitra dokapitalizacija je nujna za stabilizacijo zaupanja v banko. Vse drugo je tehnično vprašanje iskanja optimalnih virov financiranja, lastnih in lastniških, starih in novih lastnikov.
Zgodba je na koncu jasna. Država postaja v sedanji krizi kot regulator, usmerjevalec in lastnik pomemben deležnik bank. Banke so prepomembne, da bi jih prepustili zasebnim tržnim silam, in hkrati preveč občutljive, da bi po njih lomastili bedasti politiki. Nihče ni brez napak, niti trg niti država, ne zasebni lastniki in tudi ne politiki. Optimalna izbira je zato namesto zmedene ideologije dobrega trga in slabe države v rokah učinkovitih demokratičnih sankcij. Finančni fašizem ni namreč nič boljši od političnega.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.