NEBOTIČNIK, KI SPREMINJA MESTO

Kako v mestu ob Savinji arhitekturne rešitve narekuje interes kapitala, pri tem pa mu izdatno pomaga župan

Župan Celja Boško Šrot je imel vse možnosti, da zamisel o celjskem nebotičniku ob robu mestnega jedra strokovno in demokratično preveri. Lahko bi to storil. A naredil je nekaj drugega.

Župan Celja Boško Šrot je imel vse možnosti, da zamisel o celjskem nebotičniku ob robu mestnega jedra strokovno in demokratično preveri. Lahko bi to storil. A naredil je nekaj drugega.
© Matej Leskovšek

Celje je po velikosti tretje največje mesto v Sloveniji. V zadnjih dvajsetih letih je doživelo veliko preobrazbo in se iz statičnega industrijskega mesta uspešno preobrazilo v dinamično regijsko središče z razvito infrastrukturo. Velika trgovska središča ob severni vpadnici so zaživela in hipno preobrazila degradirano industrijsko primestno območje v novo regijsko središče. Mestno jedro še vedno živi svoje življenje, se je pa to spremenilo in nakupovanje v starem Celju kot družbeni ritual je dobilo močno konkurenco v svoji sodobnejši pojavnosti. Osebno menim, da si dve celjski središči nista konkurenčni in se lahko uspešno dopolnjujeta, nasploh pa je Celje lep primer generičnega, sodobnega mesta, ki s svojo lokacijo in z ljudmi že samo živi svoj razvojni ritem.
Zanimivo, ampak vsi pomembnejši prostorski premiki v novejši zgodovini Celja so se zgodili spontano, na pobudo trgovcev in podjetnikov. Stroka in politika sta bili pri razvoju mesta vedno korak zadaj. Ko pa je velika dvojica že dobila veselje in se je odločila dirigirati tudi svojo smer mestne prihodnosti, ni bila najuspešnejša. Načrtovani stadion, Tehnopolis in stanovanjski kolos, ljudsko poimenovan Alkatraz, so primeri slabega načrtovanja in se danes, čeprav gre za še mlade gradnje, tam čuti, da stvari ne delujejo dobro, so prazne in niso tako želeni generator mestnega življenja.
Zadnji primer je še posebno zanimiv. Na pobudo župana, ki naj bi slepo upošteval pobudo podjetnika, je stroka po še bolj slepem, a hitrem postopku povečala višino za dve nadstropji in nastal je velik blokovni kolos, ki močno izstopa v okolju po višini in dolžini. Danes sameva in kljub dobri lokaciji je prodanih malo stanovanj, vendar to mogoče niti ni slabo za mesto, saj je stanovanjski blok na Ljubljanski cesti predimenzioniran, in če bo enkrat v celoti naseljen, bo povzročal prometne zastoje in hudo gnečo ob jutranjih urah, ko se stanovalci odpravljajo v službe. Objekt je lep primer škodljivega načrtovanja in verjetno bo lastnik težko pokril izgubo, če jo bo sploh kdaj. Celjanom pa ostaja pozidani okras slabe prostorske špekulacije, ki si jo gre kot opomin zapomniti.
Vsako grajeno mesto je živ organizem, ki doživlja vzpone in padce. Skozi mestno arhitekturo beremo zgodovino, zaznamo trenutni utrip mesta in slutimo njegovo prihodnost. Težko bi našli strokovnjaka, ki bi znal brez ugovora napovedati uspeh vsakega nadaljnjega načrtovanega posega. Pa tudi načrtovanje, čeprav se zdi tisti hip primerno, lahko zaradi družbenih socioloških premikov, ki so nepredvidljivi in se dogajajo precej pogosto, postane napaka. Zato se mi zdi še posebej pomembno, da se pri prostorskem načrtovanju zelo pazi na postopke sprejemanja in da se jasno vzpostavi hierarhija odločanja in odgovornosti. Demokratični postopki oziroma zdrava tekmovalnost je še posebej pomembna pri razvijanju mesta, kot je Celje, kjer lahko pet velikih stavb v mestnem jedru vsebinsko in oblikovno spremeni panoramo in delovanje mesta.
Ob samem zahodnem robu starega mestnega središča je večja prosta površina, ki je danes v rabi kot začasno parkirišče. Gre za večji prostor, ki deluje nekako odložen in je degradiran. Vendar je to ena boljših mestnih lokacij. Na južnem robu je omejen s starimi vilami, grajenimi v začetku prejšnjega stoletja, njegov zahodni del je zarobljen s parkom in z bližino gimnazije, nanj meji tudi modernistični nebotičnik s konca petdesetih let. Na severni strani pa ga robi novogradnja že iz novega tisočletja. Gre za mestni prostor, ki je v neposredni bližini mestnega jedra in sprehajališča ob Savinji, a funkcionalno ni spet z nobenim mestnim urbanim tkivom, ki se danes izkazuje kot neoblikovano prostorsko mašilo. Prostorski akt iz leta 1986 na njem predvideva nizko pozidavo in formiranje kareja, vendar to ni najboljša rešitev, saj bi s tem postavil sosednja svojstvena mestna območja v neenakopraven položaj, pa še zaprl bi prostor, ki ima eno redkih možnosti razviti se v odprto mestno javno površino. Seveda takšna ureditev stane. Ob razmišljanju, kako ohraniti javni prostor, hkrati pa najti ekonomsko upravičenost takšnega oblikovanja, se je porodila zamisel o ozki vertikali, ki v parterju zasede minimalen prostor, želeno uporabno kvadraturo pa dobimo z višino.
Zamisel o nebotičniku in o njegovi umetniški in ekonomski upravičenosti za mesto večkrat in marsikje predstavljam že slabo desetletje. Tudi županu je bila nekajkrat predstavljena, a se je ustrašil drznosti zamisli, saj bi ob preveliki bližini silhuete starega mestnega jedra tak nebotičnik oblikovno presegel ustaljene vzorce današnjega razmišljanja. Hkrati pa je ravno radikalnost zamisli lahko tudi priložnost v razvoju mesta in priložnost, da stroka dejavno predstavi eno od možnih vizij nadaljnje rasti Celja in osveži ustaljene vzorce načrtovanja ter skuša poživiti današnje zaspano mestno jedro s prepletanjem in soobstojem različnih arhitektur. Seveda gre za smelo zamisel in je treba biti previden. S prelomnimi in bistveno drugačnimi praksami je vedno križ, saj se lahko kljub veri o koristnosti kaj hitro sprevržejo v svoje nasprotje.
A glede na to, da je bilo prej opisano dragoceno mestno območje še pred kratkim v mestni lasti, je župan imel vse možnosti, da zamisel o celjskem nebotičniku ob robu mestnega jedra strokovno in demokratično preveri. Lahko bi to storil z mednarodnim natečajem in ponesel Celje na mednarodno prizorišče, lahko z vabljenim natečajem, kjer bi preveril možnost drugačne obravnave dragocenega prostora, saj je danes vsem jasno, da še vedno veljavni prostorski načrt ne upošteva sedanje ekonomske vrednosti nepozidane površine v samem mestnem središču. Prostora bi se lahko lotil tudi z naročenimi prostorskimi preverbami več arhitektov, ki imajo na prostor različen pogled. Verjamem, da je že skoraj dolžnost župana, da kot dober gospodar skuša prek prostorskih postopkov, ki jih po funkciji lahko izpelje, tržno zanimiv prostor najprej arhitekturno in urbanistično najbolje osmisliti in ga šele nato ponuditi najboljšemu investitorju na prostem trgu. Ne vem, ali gre za županovo zavestno špekulacijo z dragocenim mestnim prostorom ali za njegovo neznanje, kar zadeva razvoj tega. Nikakor pa v nadaljnji obravnavi temu delu mesta ne kaže dobro, saj se je zgodilo najslabše, kar se je lahko. Mesto je dalo dragoceni prostor na licitacijo, pri sedaj veljavnih prostorskih aktih in z drobnim tiskom o možnosti spremembe teh aktov. Noben resen in pošten kupec ne bo šel kupovat takšne zemlje in ne bo privolil, da bo koruptivno odvisen od dobre volje župana. Le on je namreč tisti, ki lahko da uradno pobudo za spremembo prostorskega načrta občine. In glej čudo! Novi lastnik takoj po nakupu, kjer se je pojavil kot edini interesent, že oznanja gradnjo mestnega nebotičnika in se z njo javno postavlja. Župan pa mu pritrjuje, češ da nebotičniku ne nasprotuje, saj naj bi bil prostor predragocen, da ga investitor ne bi izkoristil. Cinična izjava glede na to, da naj bi bil župan tisti, ki naj bi kazal smer razvoja mesta, a je pobudo precej lahkomiselno prepustil trgovcu z nepremičninami, ki bo kljub dobri volji verjetno poskrbel predvsem za svoj žep. Vprašanje je, koliko je zrel za udejanjenje arhitekturno drzne zamisli nebotičnika ob robu starega mestnega jedra. Svoj manever sicer skuša etično osmisliti z vabljenim natečajem, vendar ta zaradi oblike izvedbe ne diši preveč po objektivnem lotevanju urbanistično in arhitekturno težke naloge.
Arhitekturni natečaji niso pomembni samo zato, da bi se izbrala najboljša rešitev. Tudi to, kakšna arhitektura je izbrana, je danes bolj kot kadar koli prej zaradi postmodernosti današnje družbe predvsem zrcalo in odraz natečajne komisije in njenega nazora. To so kar hitro spoznali oboji, politiki in strokovnjaki, in danes je zelo veliko natečajev res zlorabljenih. S pravilno taktiko so natečajni postopki samo pesek v oči in prikaz lažne demokratične razvitosti družbe. A večinoma so še vedno uspešni, predvsem tisti, ki so speljani pravilno in v dobri veri z demokratičnim razrezom vseh zastopanih v komisiji. Moramo se zavedati, da je tudi delo natečajne komisije po svoje avtorsko in komisija v drugačni sestavi bi verjetno izbrala drugačno arhitekturno rešitev. Največja vrednost arhitekturnega natečaja je demokratičnost postopka, ki omogoča udeležbo vsem kvalificiranim in ne diskriminira nobenega poklicno zainteresiranega. Tudi za mesto je pomembno, da lahko upošteva potek pobude in nastanek končne rešitve, saj lahko arhitektura tako dobi čisto novo socialno značilnost, še bolj interesno mobilizira meščane. In nasprotno, slabo izpeljan natečaj s kompetentno nekompetentnimi ljudmi pusti slab priokus in meščani se zaradi njega razdelijo na tiste za in one proti, na verujoče in neverujoče in težko je verjeti, da se v takšnem ozračju porodi kaj dolgoročno dobrega za mesto.
Župan je moralno pobudo izpustil iz rok, še vedno pa si je zadržal škarje in platno, saj brez njegove pobude, dane mestnemu svetu, spremembe prostorskega akta ne more biti. To pomeni, da se ne bo mogel otresti odgovornosti za nadaljnji razvoj in se izgovarjati na zasebno pobudo. Novi lastnik je zelo odvisen od dobre volje župana in svoje poteze bo moral brez dvoma usklajevati z mestnim gospodarjem. Bojan Šrot je ponujeno priložnost, da bi se lahko izkazal kot župan, ki naj bi ga neodvisno skrbel predvsem dober nadaljnji razvoj mesta, ležerno prepustil in pod ceno razprodal. Namesto ponujene res lepe priložnosti v razvoju Celja mu bo uspelo, da nas bo spet sprl in se bo zapisal v zgodovino arhitekture mesta kot njegov slab načrtovalec.
Župan bi moral dragocene lokacije varovati pred ekonomskimi špekulacijami in s prostorskimi akti vsaj predpisati način pridobivanja strokovnih rešitev. Kvazivabljeni natečaj, ki ga je mimo vseh pravil Zbornice za arhitekturo pripravilo podjetje Hermanov trg, d. o. o., ustanovljeno predvsem za ta projekt, je škandalozen in žaljiv in potrjuje moj sum, da vpletene zanima predvsem izplen, posledice takšnega naivnega načrtovanja pa jih ne zanimajo oziroma jih verjetno niti niso sposobni dojeti. Še huje, pri trasiranju nove zamisli zlorabljajo institucijo vabljenega natečaja in so se lotili izvedbe precej sprevrženo. Komisija ne predstavlja demokratičnega vzorca, ki bi lahko zadostno zastopal tudi mestni družbeni interes, in najslabše, kar se lahko zgodi projektantu, je, da bo izbran, saj z izplačilom nagrade izgubi nadzor nad svojim projektom in se mora za izdelavo nadaljnje projektne dokumentacije pogajati na novo. Ponavljam, gre za eno od najdragocenejših lokacij v Celju v neposredni bližini starega mestnega jedra in gre za prostor, ki lahko zagotovi javne površine, ki bi obogatile Celje. Edini način, da se popravi županova neokusna zakuha, je, da mestna občina Celje skupaj z novim lastnikom razpiše pravi natečaj, pripravljen profesionalno in skladno s poklicno etiko. Še posebej, če res misli z novim nebotičnikom spremeniti dosedanjo panoramo mestnega jedra Celja.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.