9. 9. 2010 | Mladina 36 | Svet
Kosovo - država, ki je in ni
Je ob resoluciji ZN o Kosovu diplomaciji članic EU uspelo pomiriti Srbe in zadovoljiti Albance?
V iskanje rešitve se je vključil tudi premier Borut Pahor, ki se je prejšnji teden v Goriških Brdih sestal s srbskim predsednikom Tadićem.
© Borut Krajnc
Ko je Meddržavno sodišče v Haagu julija letos razsodilo, da enostranska razglasitev samostojnosti in neodvisnosti Kosova iz leta 2008 ni bila v nasprotju z mednarodnim pravom, je srbska politika to doživela kot hud udarec. V presojo sodišča so namreč polagali vse upe, da na Balkanu ne bi nastala samostojna država Kosovo, srbska diplomacija pa je povsod po svetu prepričevala državna vodstva, naj ne priznajo samostojne države. Pričakovanja so se izjalovila in srbska skupščina je takoj po odločitvi sodišča predlagala generalni skupščini Združenih narodov resolucijo, na temelju katere naj bi ti pozvali k novim pogajanjem in k iskanju vzajemne rešitve za vsa odprta vprašanja med Beogradom in Prištino. V njej Srbi poudarjajo, da »enostranska odcepitev ne more biti sprejemljiv način za reševanje ozemeljskih vprašanj«, vendar pa tokrat prvič niso zahtevali novih pogovorov o statusu Kosova. Toda v EU in ZDA s to potezo srbskega državnega vodstva niso bili prav nič zadovoljni, saj jo je Beograd vložil v ZN brez posvetovanj z njimi in povrh tega poskušal z njo razpravo o Kosovu vrniti na začetek. Kot da nove države, ki jo je priznalo že precej držav in kar dvaindvajset članic EU, ne bi bilo na evropskem zemljevidu.
Predlog srbske resolucije je sicer problematičen. Evropska diplomacija se je ostro odzvala nanj. Evropsko »zunanje ministrstvo«, ki ga vodi visoka predstavnica EU, Catherine Ashton, je napovedovalo svojo resolucijo, vendar so se očitno tik pred zasedanjem generalne skupščine odločili za dopolnitev srbske z amandmaji. Prve dni septembra so zato potekali intenzivni pogovori o usodi resolucije med nekaterimi evropskimi zunanjimi ministri in srbskim političnim vrhom. Po informacijah iz Beograda naj bi se Ashtonovi in srbskemu predsedniku Borisu Tadiću tik pred zdajci uspelo dogovoriti, da se iz srbske resolucije izpusti trditev, da je enostranska secesija nesprejemljiv način reševanja spora, in pozove Prištino in Beograd k pogovorom »o vseh odprtih vprašanjih« med Srbijo in Kosovom pod okriljem Evropske unije, ne pa Združenih narodov. V besedilu ni besed o dveh državah in tudi ne poziva, da gre za »usmeritev k prihodnosti in krepitvi evropske perspektive Srbije in Kosova«, kar so zahtevale nekatere članice EU.
V zakulisju diplomatskega dogajanja so očitno potekala zanimiva in tudi trda dogovarjanja. Srbija je morala tokrat popustiti. Borut Šuklje, nekdanji diplomat in poznavalec balkanskih razmer, pravi, da je prišlo najprej do kratkega stika med srbsko in evropsko diplomacijo. Prvotna ideja, da bi Srbija z EU pripravila skupno resolucijo, se ni uresničila, kajti v zaplet se je vmešala Albanija, ki je napovedovala svojo resolucijo v ZN. Zato so v Beogradu pohiteli in brez posvetovanj predložili svojo resolucijo takoj po razsodbi sodišča. Ta pa je pač takšna, kakršna je glede na politične okoliščine v Srbiji lahko bila. Za Evropo pa očitno nesprejemljiva. To so Srbiji dali zelo jasno vedeti tudi zahodni politiki. Nemški zunanji minister Guido Westerwelle je Srbijo avgusta opozoril, da bo njena kandidatura za članstvo v EU zaustavljena, če bo vztrajala pri svoji resoluciji, britanski zunanji minister William Hague pa je v zameno za umik resolucije obljubil Srbiji močno podporo na poti k evropskim integracijam. Srbija se je znašla pod hudim pritiskom.
Vprašanje je, kaj bi za Srbijo pomenilo, če bi ji uspelo, da bi severni del Kosova nad Ibarjem dobil dovolj avtonomno samoupravo za srbsko prebivalstvo, in če bi hkrati dobila zagotovila za mednarodno zaščito srbskih enklav v drugih predelih Kosova, kjer so najpomembnejši srbski kulturni in cerkveni spomeniki, in tudi za to, da se lahko srbska država dejavno vključuje v njihovo delovanje. Za zdaj v Srbiji nihče med politiki, razen predstavnikov Liberalnodemokratske stranke, ne upa spregovoriti o priznanju Kosova kot samostojne države, kar nujno ne preprečuje sodelovanja med Beogradom in Prištino pri reševanju številnih življenjskih problemov Srbov na Kosovu in Albancev v Srbiji. V to pa je usmerjena politika EU, kjer bo imelo njeno »zunanje ministrstvo« lahko ključno vlogo.
Evropska zunanja ministrica Ashtonova je tokrat na diplomatskem področju dosegla prvo veliko zmago, saj ji je uspelo zgladiti nasprotja med samimi članicami EU glede srbske resolucije. Po Šukljetovem mnenju je to pomemben korak porajajoče se diplomacije in kaže na novost, ki jo vnaša tudi na mednarodno prizorišče. Poenotenje stališč v Evropski uniji je namreč doseženo na ravni najmanjšega skupnega imenovalca držav članic do »kosovskega problema«, vendar kaže na možnost odzivanja EU, tudi če vse države ne bodo priznale neodvisnega Kosova. »V nasprotju z Američani, ki sledijo politiki zmagovalcev in poražencev, Evropska unija išče način, da bi bili zmagovalci vsi. To pomeni, da je treba oblikovati takšen dokument, da se v njem vsakdo prepozna in ga vzame za svojega,« pravi Šuklje. Zato lahko v tem kontekstu Srbija postane zmagovalka, kajti z usklajeno resolucijo ZN ne bo izgubila stika z Evropsko unijo, hkrati pa so omogočeni pogovori med Beogradom, Prištino in Brusljem o »vseh odprtih vprašanjih« med Srbijo in Kosovom.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.