Dr. Boris Vezjak

7. 10. 2010  |  Mladina 40  |  Politika

RTV Slovenija, z Greblom ali brez

Kaj pa če zavod RTV preprosto ne zna funkcionirati, če nad njim ne bdi nevidna politična roka?

Dr. Boris Vezjak, filozof in publicist, nekdanji član Programskega sveta RTV Slovenija

Dr. Boris Vezjak, filozof in publicist, nekdanji član Programskega sveta RTV Slovenija
© Marko Pigac

Kako razumeti besede Saša Hribarja, da so mu skorajda pregoreli telefoni pred torkovo sejo programskega sveta, kjer so potrjevali oba direktorja RTV, Miho Lamprehta in predvsem spornega Patrika Grebla?
Kot izraz grotesknega stanja vakuumske izpraznjenosti, ki je zazevala v javnem zavodu ob dolgotrajnem iztekanju mandatov prejšnjemu vodstvu, nastavljenemu po referendumskem ustoličenju Grimsovega zakona o RTV. Kot znamenje notranje razdeljenosti programskega sveta po ideoloških in političnih ločnicah med leve in desne. Predvsem pa kot nedopustno prakso, kjer nič več ne štejejo programi in kompetence kandidatov, temveč predvsem lobiranje in vnaprejšnja trgovina za kandidate. Če so telefonarili nepredvidljivemu in neukrotljivemu humoristu, kako so šele brneli telefoni drugim, serioznejšim članom?
Ko sem bil še sam član tega sveta, nisem prejel nobenega telefonskega klica. To seveda ne pomeni, da je bil prejšnji sestav tega organa kaj boljši. Ne, bil je skoraj stoodstotno nabran iz šopka tedanji, Janševi oblasti naklonjenih civilnodružbenikov. Ni bilo potrebe. Toda zdaj, ko nam vladajo tisti, ki so na volitvah leta 2008 zmagali zaradi jasnega »ne« avtoritarnim maniram človeka, ki se danes pretežno ukvarja z obtožnim predlogom zaradi domnevne udeležbe v korupcijski aferi, bi pričakovali boljše manire in izpolnjevanje programskih zavez. Depolitizacijo javnega zavoda, avtonomijo organov in njenih članov, vsaj spoštovanje njihove samostojnosti in trezne presoje. Kaj točno se dogaja z RTV-hišo, ne ve nihče. Po izteku mandatov organov javnega servisa, pa tudi po številnih napovedih sprememb zakona o RTV in medijske zakonodaje se za zdaj še vedno ohranja status quo. Vsaj če bi sodili po programu, ki nas, roko na srce, mora daleč najbolj zanimati kot edina relevantna eksternalija. Le v takšnem stanju pravne anomije, stalnega vedejevstva, čakanja na novi zakon, iskanja kompromisnih rešitev in lobističnih akcij se je lahko zgodilo, da je prejšnji pomočnik bivšega generalnega direktorja, ki kar ni želel oditi iz hiše, zdaj nenadoma glavni dirigent v njej in da za glavnega akterja TVS predlaga dirigenta Patrika Grebla - človeka z nepravimi direktorskimi izkušnjami, specifičnimi interesi in sporno kariero v Sazasu. Evidentno napačnega človeka na napačnem mestu. Za katerega celo predlagatelji in zagovorniki te izbire (Marko Filli, Jernej Pikalo), v sumljivem sozvočju z desno opcijo v programskem svetu, lakonično priznajo, da še zdaleč ni idealen? Seveda, le kdo pa je?
Dogajanje v RTV-hiši simptomatično zrcali politična razmerja med levico in desnico v državi, konkretneje med Pahorjem in Janšo - slednji je z enim zamahom, »milom ili silom«, rešil svoje kadrovske težave v javnem servisu, navsezadnje kar po ključu »švinglcev« in jasne komandne politike, Pahorjeva garda, instalirana v vrhovih zavoda, pa se obira in zapleta v nečedne dogovore in kompromise. Stara dilema je, ali je bolje imeti pokvarjene ali nespretne vladarje! In tudi ključ do rešitve je star: RTV-servis bi bilo treba resnično depolitizirati. Zdaj pa v njem poteka boj med Pahorjevimi silami in tistimi, ki bi radi kaj več od igric za vpliv. Povedano drugače, servis zrcali ne le Pahorjevo nemoč in obiranje, ki ju izkazuje njegov slog vladanja, ampak tudi notranjo razcepljenost in dezorientiranost levice. Vse otipljivejše postaja, da je nacionalka še vedno dojeta kot politični fevd, kot prestižna medijska oglasna tabla za lansiranje politične propagande. Toda zdaj smo se pač znašli v nekem praznem prostoru, ko sta pretekli in sedanji premier morebiti sklenila tihi dogovor o pat položaju, o nedotakljivosti starega kadrovskega stanja vse do sprejetja novega zakona in novega vrtiljaka, ki nas čaka. Vendar je seveda politični dogovor o odpovedovanju političnim apetitom še vedno zgolj politični dogovor. In kot takšen nedopusten.
Stvar lahko interpretativno tudi obrnemo. Sarkastična, a zato nič manj resnična razlaga bi lahko bila: kaj pa, če zavod RTV preprosto ne zna funkcionirati, če nad njim ne bdi nevidna politična roka? Da ko se možje iz ozadja dogovorijo, da se za zdaj ne bodo o ničemer dogovorili, za navidezno premirje, vodilni možje iz hiše brezglavo iščejo zdaj eno, zdaj drugo rešitev in stopicljajo na mestu? Takšno spoznanje bi bilo med vsemi še najgrenkejše in bi po svoje dokazovalo, v kakšni kondiciji nacionalka je. Bojim se, da bo to čašo pelina nekoč treba spiti.
In program, edina relevantna eksternalija, celo brez Patrika Grebla, ki bi lahko vsaj bil za kaj kriv? Bojim se, da večinoma po starem. Drži, opustili so nočne dnevnike, te prisilne vsakodnevne izlete v zgodovino osamosvojitvenih očakov. Toda zadnje dni sta mi v oči padli dve skrb zbujajoči praksi. V Odmevih še vedno snemajo in objavljajo prispevke, ki branijo lik in čast Janeza Janše. Nova gesta Mateja Hlebša te dni, ko se je odpravil k Walterju Wolfu le zato, da bi od njega izvedel, da je obtožni predlog nekaj, iz česar se njegovi avstrijski odvetniki norčujejo. MMC je enako predvidljiv in sodi v isti žanr, ponovljena zgodba je nosila naslov »Wolf: odvetniki se smejejo obtožnemu predlogu«. Ne, ne govorim o tem, da je Janša kriv - pravim zgolj, da so novinarjevi prispevki hudičevo predvidljivi v tem, da bodo branili Janšo, in tem, da bodo to počeli angažirano. Škandalozna uvrstitev Slakovih Pogledov v program in vse, kar se dogaja v njih, je iz istega kotla. Nedavna oddaja o stavki v javnem sektorju je postregla s profesionalno aroganco neslutenih dimenzij - novinar Bojan Traven je kot kakšen terorist dobesedno vdrl v prostore Urada za enake možnosti, začel snemati prazne sedeže - pred tem so kazali polne ljubljanske ulice in javni sektor okrivili, da se med delovnim časom sprehaja po njih - in se močno trudil prikazati delavce v javni upravi za velike grešnike. Nič niso pomagala svarila tam zaposlenih o nedovoljenem snemanju. Zabrusil jim je, da lahko snema, ker je na javnem prostoru in ker se je celo napovedal. Manire nec plus ultra!
Arogantna odločenost ne zgolj Bojana Travna, temveč Televizije Slovenija, da se odkrito posmehuje profesionalnim standardom in načelom novinarskega kodeksa, in surova samozaverovanost še včeraj poptevejevsko porumenelih avtorjev, ki vnašajo nove prakse in skrupule v delovanje javnega zavoda, bi nas resnično morali skrbeti. Predvsem pa bi morali skrbeti programski svet.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.