25. 11. 2010 | Mladina 47 | Politika
Cesar je gol!
Dr. Srečo Dragoš se je odzval na pismo dr. Ivana Svetlika, ministra za delo, družino in socialne zadeve, ki je zavrnil kritike reforme slovenskega socialnega sistema
Dr. Srečo Dragoš, sociolog, Fakulteta za socialno delo, Ljubljana
© Borut Peterlin
Minister za socialno področje, dr. Ivan Svetlik, je v zadnji Mladini odločno nasprotoval kritikam socialne zakonodaje. Minister trdi, da ne gre za razgradnjo socialne države, in kritikom sistema, za katerega je odgovoren, očita govorjenje na pamet, brez številk. Sam pa je v prid svoji trditvi, da se socialna država pod njegovim ministrovanjem krepi, navedel v celotnem komentarju eno samo številko, in sicer: da je ta vlada za obdobje do leta 2011 povečala sredstva za milijardo in četrt glede na leto 2008. Pove tudi, kaj je s tem mišljeno: v to vsoto so zajeta, kot pravi, sredstva »za raznovrstne pomoči za ohranitev delovnih mest, za zaposlovanje in pomoč brezposelnim, za socialne transferje družinam, za socialne pomoči, za dvig minimalne plače in podobno«. Problem s tem argumentom je trojen:
- nalašč navaja zgolj absolutno številko, da se mu ni treba ukvarjati s trendi;
- nalašč briše razliko med socialno politiko in ekonomsko politiko države, da bi se izognil očitku o podrejanju socialne politike ekonomski;
- vsa opozorila o zniževanju praga socialne države nalašč zavrača s terminološkim trikom, češ, saj nam ne sme biti cilj država blaginje (gre za Antoanetin sindrom potice: ne morete zavračati očitka o posušenem kruhu s sklicevanjem na nedosegljivost potice; gospod minister, ne polemiziramo o poticah, pač pa o tem, kolikšno trdoto kruha še prenese naše zobovje in kako ga zmehčati).
Najprej številke: skupni izdatki za socialne prejemke se res povečujejo, in to ne le pod to vlado in ne le v zadnjem letu, pač pa tudi pod vsemi prejšnjimi vladami in vsako leto posebej v zadnjih par desetletjih. Nihče ni nikoli trdil, da se je količina evrov za socialne namene zmanjšala glede na prejšnja leta. Za socialno politiko so merodajni trendi, evropska primerljivost in višina minimalnih socialnih pomoči. Če pogledamo sredstva, namenjena za celotno socialno zaščito, se njihov delež pri nas vsako leto vztrajno zmanjšuje in ne povečuje. Še leta 2000 je bilo za vse izdatke na področju socialne zaščite namenjenih 24,2 % BDP-ja, tri leta kasneje 23,7, leta 2006 se je delež še zmanjšal na 22,1 in v letu 2008 je le še 21,6 % BDP-ja namenjenega socialni zaščiti. Kljub vsakokratnim strategijam na področju socialnega varstva, kjer vsaka reforma napoveduje »izboljšanje«, kljub gospodarskemu razcvetu pred sedanjo krizo, ki je bil največji v slovenski zgodovini in eden največjih v Evropi, kljub različnim vladnim garnituram - kljub vsemu je trend s socialnimi sredstvi vztrajno negativen. Dejstvo, da je rast socialnih transferjev v absolutnih številkah manjša od rasti BDP-ja, je vzročno povezano z odnosom do koncepta socialne države, ne pa s svetovno konjunkturo ali recesijo niti s političnim profilom vladnih koalicij. Čeprav imamo eno od najcenejših držav v Evropi, se nadaljuje histerija s krčenjem sredstev za delovanje države, znotraj te redukcije pa seveda ni težko uganiti, katere postavke so najbolj ogrožene in katere niso. Čeprav so se skupni izdatki države za različne namene, izraženi v % BDP-ja, s 45,2 % (2005) skrčili na 44,2 % BDP-ja (2008), se je znotraj tega tanjšanja državne vreče zgodila največja prerazporeditev v prid ekonomskim dejavnostim. Državno podpiranje gospodarstva je (v obdobju 05/08) poraslo s 3,9 na 4,7 % BDP-ja, obrambni sektor se je okrepil z 1,3 na 1,4 %, kar je ravno toliko, za kolikor se je zmanjšalo financiranje javnega reda in varnosti (z 1,7 na 1,6 %) - logično, okupacija Afganistana nekaj stane - , izrazitega krčenja državnih sredstev pa so deležni sektorji javne uprave (s 5,8 na 5,1), zdravstva (s 6,3 na 6,1), izobraževanja (s 6,6 na 6,2) in najbolj sektor socialne zaščite, kjer se je delež zmanjšal s 16,8 na 15, 9 % BDP-ja. Enak trend je za našo državo značilen tudi z vidika evropske primerljivosti: povprečje državnih izdatkov (v % BDP-ju) za EU 27 znaša 45,8, za EU 15 je 46,1 in podpovprečen za Slovenijo: 42,4. Od tega deleža je kos pogače, namenjen socialni zaščiti, v EU 27 velik 18 %, v EU 15 je 18,3 % in v Sloveniji skromnih 15,5 % BDP-ja. Pri tem smo na evropskem povprečju po deležu, namenjenem za obrambo (1,5 %), nad evropskim povprečjem smo v državnem financiranju ekonomije s 4,1 % BDP-ja (EU 27: 3,8; EU 15: 3,7), evropsko podpovprečni pa smo pri financiranju javne uprave, javnega reda in miru, stanovanjskih dejavnosti, zdravstva, in kot rečeno, najbolj odstopamo navzdol pri socialni zaščiti. Skandinavske države, na katere se sklicujemo pri uvajanju »prožne varnosti« (flexicurity), namenjajo za socialno zaščito dobro petino BDP-ja (Danska 21,7, Švedska 21,6), njim primerljive države po višini tega deleža so še Finska, Nemčija, pred vsemi prednjači Francija (22,2), mi pa krepko zaostajamo celo za državami v naši soseščini, za Avstrijo (19,9), za Italijo (18,2), celo za Madžarsko (17,4). Namesto v varnosti pa se odlikujemo v prožnosti, kjer smo že pred sedanjimi reformami uresničili napoved predsednika vlade, da moramo premagati Kitajce, po izračunu OECD imamo indeks zaposlitvene varnosti 2,7, Kitajska pa 2,8 (nižji indeks pomeni prožnejši trg dela). Če bi veljala ultraliberalna logika, da nižji izdatki za državno regulacijo in zlasti nižji izdatki za socialno zaščito omogočajo bolj kompetitivno ekonomijo, od katere imamo vsi korist (ker smo »kobajagi« vsi v istem »čolnu«, »vlaku«, »letalu«), potem ne bi bile najboljše v Evropi prej naštete države, pač pa Slovaška, Irska, Romunija, Bolgarija, Latvija, Ciper, ki namenjajo občutno nižji delež za socialno zaščito od našega, prav tako imajo bistveno cenejšo državo v celoti, hkrati pa namenjajo bistveno višji delež od našega (in od evropskega) za državno stimuliranje gospodarstva. Da se po omenjenih kazalcih bolj nagibamo v smeri te zadnje skupine držav kot v smeri evropskega povprečja, ki poskuša loviti prvo skupino držav, za to niso krivi svetovni konjunkturno-depresivni cikli, niti omejenost državnih proračunov, niti kulturna zgodovina, pač pa razmerje med socialnimi in ekonomskimi politikami znotraj nacionalnih držav. Bolj ko je razmerje med socialno in ekonomsko politiko uravnoteženo in sta obe avtonomni, lažja je regulacija problemov na njunih presekih (skandinavski pristop) in obratno, kolonizacija ekonomske nad socialno politiko je premo sorazmerna z ignoranco do družbenih neenakosti, premo sorazmerna je s porastom preživetvenih tveganj spodnjih slojev in z nevarnostjo dezintegracije pri tistih marginaliziranih kategorijah, ki so izpostavljene medgeneracijski revščini. V tem smislu Slovenija sicer še ni nepovratno zavožena, je pa na razpotju, še hodi po robu, a čezenj nas potiska politika socialnega ministrstva.
Ko so v demonstracijah pred enim letom delavci zahtevali dvig minimalne plače na 600 evrov, smo imeli enkratno priložnost, da mejo preživetja uporabimo za dvig osnovnih socialnih pomoči in za rehabilitacijo državnega koncepta iz drugega člena ustave. S tem bi izpolnili tri najnujnejše pogoje za preživetje kapitalistične ekonomije in obstoječe družbene ureditve:
- preprečili bi erozijo elementarne, najnižje zaščitne mreže socialne države;
- minimalno plačo za polni delovni čas, kar pomeni za najtežja, najbolj duhomorna delovna mesta, bi dvignili malenkost nad preživetveni prag, ki bi tako ostal merilo za osnovno socialno pomoč tistim, ki se sami ne morejo preživeti;
- počistili bi z ničvrednimi delovnimi mesti; to so tista, ki se jim delodajalci nočejo odpovedati zato, ker vlečejo dobiček izključno na račun živega dela tako, da delavcem in delavkam izplačujejo mezdo zgolj do višine stroškov osnovnega fizičnega preživetja (v resnici večinoma pod njim, pogosto sploh ne).
Kaj se je zgodilo, vemo. Minister je naročil Inštitutu za ekonomska ra-ziskovanja izračun minimalnih življenjskih stroškov - 562 evrov - in jih v pogajalskem procesu vsilil sprtima stranema v obliki minimalne plače, namesto da bi na omenjeno vsoto zvišal osnovne socialne pomoči ter ta preživetveni prag branil kot mejo, nad katero se sploh šele lahko začne, ne pa konča barantanje za minimalno plačo. Zaradi agresivnosti delodajalcev (predsednik GZS, gospod Milič, je v istem času trdil, da bi gospodarstvo preneslo minimalno plačo le v višini 100 evrov!) in zaradi nadomeščanja socialne politike z ekonomsko je popravljanje osnovnih socialnih pomoči »moralo« ostati pod mejo preživetja. S tem se izpodjeda tako socialna država kot tudi delavske pravice. Zaradi omenjene pogajalske taktike je sedanje stanje takšno:
- trenutni statistični prag minimalnih življenjskih stroškov se je dvignil na 593 evrov (dejansko je višji; posameznik, ki izkazuje prihodke, npr. v višini 610 evrov in je brez drugih sredstev, bo zabredel v revščino že ob prvem obisku zobo-zdravnika);
- veljavna minimalna delavska plača je določena na izborjenih 562 evrih in s tem že po enem letu od delavskih štrajkov postala razvrednotena, saj je nižja od praga preživetja (pri čemer najslabše plačano delavstvo dejansko ne dobi niti te vsote, saj je za delodajalce predvideno nekajletno prilagajanje na zgornji znesek);
- osnovna socialna pomoč po novem znaša 288 evrov, torej je pol manjša od premajhne minimalne plače in za več kot pol manjša od praga preživetja.
Skratka, en prag preživetja velja v uradni statistiki, malce drugačen za delavce in še bolj drugačen za revne. Ne vem, ali se bo kakšen pravnik spravil razvozlati to uganko o enakopravnosti treh različnih pragov preživetja, a če bi se, bi mu minister Svetlik verjetno odgovoril enako, kot odgovarja nam, kritikom takšnega stanja. V prejšnji Mladini (str. 24) je minister navedene težave minimaliziral s sklicevanjem na ekonomski problem, »da ni mogoče financirati javnih storitev bolj, kot to dopušča ekonomska moč države«. Prav to ni res. Gre za frazo, ki jo je minister prevzel od ultraliberalcev in je zavajajoča v trojnem smislu.
1. Ker velja železno pravilo, da vsi tisti, ki jo izrekajo, nikoli ne razkrijejo merila o tem, kaj pomeni (ne)ustrezna »ekonomska moč države«, ali pa zamolčijo merilo primernega »obsega financiranja«; če pojasnijo enega, molčijo o drugem oz. obratno, nikoli ne razkrijejo obeh. Tako lahko isto frazo reciklirajo v vseh možnih gospodarskih trendih, dobrih, slabih, povprečnih, izrednih, pričakovanih in nepričakovanih (fraza je iz enake kategorije kot tista skupna vozila, »vsi-v-istem-čolnu«, »vlaku«, »letalu«).
2. Ker fraza namensko zakriva vprašanje prerazdelitve z aksiomatsko predpostavko, da so vsake, celo najmanjše spremembe v javnih izdatkih sprejemljive samo s pogojem, da dobitek skupin, ki so brez moči, ne gre na račun tistih skupin, ki imajo največ moči. Zato se izdatki za marginalizirane kategorije vedno pogojujejo s prilivom od zunaj, najpogosteje s pričakovanjem konjunkture, tehnološkega preboja, večje konkurenčnosti, včasih tudi z odkritjem naravnih bogastev ali z vojnim plenom (variacije na isto temo so: »svetilnik«, »silicijeva dolina«, »premagati Kitajce«).
3. Ker je fraza pogubna za regulacijo socialnih vprašanj v kriznih gospodarskih razmerah in ob večjih naravnih nesrečah, saj vnaprej legitimira sistemsko brezbrižnost do najranljivejših, z najmanjšim dostopom do virov.
Kje torej vzeti, da bi lahko zvišali temeljne socialne pravice na raven najnujnejših življenjskih stroškov? Rešitvi sta dve, s horizontalno prerazdelitvijo (npr. med ministrstvi) ali pa z vertikalno, kjer posežemo v razmerja neenakosti med zgornjimi in spodnjimi sloji. Evropska praksa nam kaže prav to. Namesto da sredstva za socialno zaščito črpamo v največji meri od zavarovancev, manj od države in najmanj od delodajalcev, je za Evropo značilno ravno nasprotno, največ prispevajo delodajalci in država, občutno manj pa zavarovanci.
Če bi se odločili zvišati osnovno socialno pomoč z obstoječih 288 evrov na višino stroškov sedaj veljavnega življenjskega minimuma, bi morali nekako iz proračuna vsak mesec napraskati 11 milijonov evrov - in koncept socialne države bi preživel! Kaj je 11 milijonov evrov v primerjavi s 186 milijoni, kolikor znaša dolg neplačanih socialnih prispevkov, ki ga dolgujejo delodajalci, kaj je 11 milijonov v primerjavi z 2,6 milijarde, kolikor je država čez noč in brez razprave namenila za sanacijo bank zaradi njihovega nesposobnega menedžmenta, ali pa v primerjavi s 175 milijoni, kolikor je ocenjena škoda zaradi gospodarskega kriminala, nastalega zgolj v prvih štirih mesecih letos, ali pa v primerjavi s 27 milijoni, kolikor bodo delodajalci prihranili na račun delavcev pri predlaganem skrajšanju odpovednih rokov, ali pa v primerjavi z mesečno plačo in nagrado nekdanjega prvega moža NLB, gre za možakarja, ki je po tistem, ko je zavozil NLB, dobil 190.000 mesečne plače in še milijon za povrh kot odpravnino - torej je manjkajoča vsota za potreben dvig osnovnih socialnih pomoči na prag preživetja ekvivalent desetih mesečnih prejemkov omenjenega menedžerja (še dobro, da je vse zavozil, pomislite, kako bi ga šele nagradili, če bi bil uspešen?). Ne mešam jabolk in hrušk in ne kolebam med topovi in maslom. Zgolj namigujem, da če že imamo za topove, si zlahka privoščimo tudi maslo, oboje je možno, sploh ne gre za ali-ali.
Gospod minister, tisto o univerzalnem temeljnem dohodku (UTD), kar zapišete na koncu svoje kolumne, je povsem napačen izračun, ki ga nikoli nihče ni predlagal. Domnevam, da ste ga naredili nalašč, zaradi diskreditacije ideje. Kajti edino, kar je nespornega pri UTD-ju, je prav njegova fiskalna izvedljivost, zapletalo se bo na ravni političnega konsenza in na ravni vrednot. Na spletni strani UMAR-ja je že nekaj časa objavljena študija z natančnim izračunom o tem, kako bi lahko UTD uzakonili že danes. Študija dokazuje realnost UTD-ja z naslednjimi značilnostmi: v višjem znesku od sedaj veljavne osnovne socialne pomoči, brez kakršnekoli prerazdelitve sredstev od zgornjih k spodnjim slojem in brez povišanja davščin (avtorica: Valerija Korošec). Že nekaj let je na spletu tudi izračun različnih stopenj UTD-ja v zvezi s posameznimi stopnjami obdavčitve, s čimer se ukvarja Uroš Boltin (http://www.urosboltin.com/UTD/EDSinUTD.doc). Nič hudega, saj je podoben spodrsljaj s številkami naredil tudi minister Križanič (le da v nasprotno smer), kljub temu pa je ta vlada prav po vaši zaslugi prva v samostojni Sloveniji, v kateri se par ministrov ukvarja z UTD-jem.
Vaše temeljne slepe pege okoli prisilnega pogojevanja brezposelnih revnih, da sprejmejo kakršnokoli delo, da ne bi postali odvisni od državne pomoči, ni vredno komentirati. Čeprav se večina Zakona o socialnovarstvenih prejemkih ukvarja prav s tem - z nadzorovanjem in pogojevanjem -, mislim, da gre za čisto ideologijo in ne za racionalno trditev. Vi pa to pogojevanje še dodatno psihologizirate. Takoj ko mi pokažete enega samega delovno sposobnega človeka, ki je postal zasvojen z brezdeljem zato, ker prejema državno socialno pomoč v višini, ki ne dosega niti polovice osnovnih življenjskih stroškov - takoj ko zvem zanj, sem se pripravljen ukvarjati z vašo tezo. Prej pa ne.
GRAF
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.