16. 12. 2010 | Mladina 50 | Politika
Referendum, vreden Guinnessove knjige rekordov
Pretekli in sedanji referendum je nakazal svojevrsten paradoks: tako kot so v prvo volivci verjeli strokovnjakom, ki jih ni bilo, v drugo niso verjeli strokovnjakom, ki so bili
Dr. Boris Vezjak, filozof in publicist, bivši član Programskega sveta RTV Slovenija
© Marko Pigac
Malokdo je opazil: na referendumski razpravi o novem RTV zakonu ni bilo avtorja starega, g. Branka Grimsa. Kot da bi ga zadrževali v kakšni kleti in mu čez usta nadeli samolepilni trak. Nenadna odsotnost v dnevih, ko smo spremljali dramatični beg Iva Sanaderja čez slovensko ozemlje, bi skoraj terjala tiralico še zanj, saj gospod ni kdorsibodi. Od nepozabne ikone referendumske kampanje leta 2005, učitelja retorike in prvopoklicanega za obrambo svojega zakona bi pričakovali pogumno navzočnost, kajti naša izbira v nedeljo je bila dejansko namenjena presoji, kateri zakon je boljši: njegov ali novi. Le kdo bi ga zmogel bolje pojasniti, če ne njegov pisec? In potem, ko smo že obupali, ga končno ugledamo v nedeljski zmagoslavni evforiji, kjer je postavljen v javnost pojasnil svoje skrivalnice. »Sam nisem hotel hoditi na javna soočenja in sem s tem nasprotnike potisnil v situacijo, ko so se morali pogovarjati o zakonu, ne o meni. Pri tem pa se je pokazalo, da nimajo nobenih argumentov v prid zakonu,« je dahnil novinarjem (Finance, 12. 12. 2010). Popravimo krivico, ki smo jo storili, namenimo mu končno nekaj pozornosti, ki si jo zasluži. Začenši s pojasnilom, ki na najboljši možni način ilustrira bistvo tega, za kar je v tem referendumu o novem zakonu o RTV šlo - kajpada za skrbno izpiljeno politično akcijo reševanja javnega zavoda po meri Janševe stranke ter hkratnega rušenja vlade. Če kdo verjame, da imamo pred sabo čisti argumentaciji predanega čislanega moža z neizmerno željo po žrtvovanju razprave »ad hominem« v prid oni o sami stvari, potem si zasluži pomilovanje. Resnica je prej prav nasprotna in tudi samolepilni trak na njegovih ustih ni niti malo pripomogel, da bi lahko prisluhnili tehtnejšim argumentom.
Zakaj Grimsu ne moremo verjeti? Ker skoraj ni izjave, v kateri ne bi manipuliral. Ker se zdi nevaren celo tistim, ki so ga skrili, zato ker manipulacije jemlje preveč zavzeto in zares. In ker njegova metoda pooseblja vse bistveno dogajanje okoli referenduma in hkrati tisto, na čemer temelji strankarska politika SDS. Na čem že? Preračunanem, minuciozno izdelanem političnem in ideološkem propagandizmu. Z dodanim natančnim zemljevidom sovražnikov, omrežij, kužne civilne družbe in posameznikov, skratka na politični paranoji. Da Grimsu ne smemo verjeti, nam postane jasno, če se spomnimo dveh poslančevih izvornih laži, okoli katerih se je rojeval zakon. Ja, stari zakon je utemeljen na mojstrski laži in na zadnjem referendumu smo se ji vnovič priklonili - o avtorstvu zakona namreč, glede katerega nas je poslanec vlekel za nos celo leto in pol, dokler ni v parlamentu nehote priznal, kdo ga je spisal. Druga laž je strukturno podobna zgornji razlagi, zakaj je bil v kampanji odsoten. Ko so ga pred petimi leti vprašali, kam so poniknili tuji medijski strokovnjaki, ki so menda spisali zakon, je v intervjuju odgovoril: »Hočejo se izogniti poplavi podtikanj in žaljivk, ki jih doživljam sam. To veliko pove o nesvobodi javne besede v Sloveniji.« (Delo, 20. 9. 2005) Čiračara, seveda si je tuje strokovnjake gladko izmislil. Obakrat se je zatekel v dodatno »racionalizacijo«, v katero je zavil odsotnost: če je letos manjkal, ker se je žrtvoval za višje ideale objektivne razprave, je odsotnost izvedencev takrat pojasnil s poanto o ogroženi svobodi govora v državi. Skratka: ob laži je z veseljem ponudil še eno gratis, s katero je lahko zbodel nasprotnike, ker so kupili prvo. Če je ne bi, je ne bi mogel.
Pretekli in sedanji referendum je zato nakazal svojevrsten paradoks: tako kot so v prvo volivci verjeli strokovnjakom, ki jih ni bilo, v drugo niso verjeli strokovnjakom, ki so bili. Kajti če smo pošteni, bi se dodatno (ali edino) referendumsko vprašanje lahko enostavno glasilo takole: »Ali ste za veljavo medijskih zakonov, ki jih pišejo politiki, ali tistih, ki jih pišejo strokovnjaki?« Danes vemo, da je 73 odstotkov volivcev oddalo glas za zakon, ki ga je napisal politik SDS, in ne za tistega, ki ga je pripravljalo 25 poznavalcev medijev in prava. To je vse, kar bi morali državljani vedeti, ko se odločajo. In potem prevzeti odgovornost; zdaj poslušamo stalni refren volivcev, češ da niso vedeli, do česa se opredeljujejo. Ker jim je v vsej histerični demagogiji spodletelo izvedeti resnico, bi jim morali vprašanje napisati na referendumski listič.
Laž za knjigo rekordov
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.