16. 12. 2010 | Mladina 50 | Kultura
Ekstrem na potenco
Kultni hrupni nekonformisti Borbetomagus v Kinu Šiška
Borbetomagus velja za začetnika ekstremnih improviziranih muzik.
© Miha Fras
Ena zadnjih priložnosti v letošnji pestri koncertni sezoni, da si pred prazničnim veseljačenjem še malce napolnimo ušesa, se je ponudila minuli ponedeljek, ko je ljubljanski Kino Šiška gostil legendarne newyorške pionirje hrupne improvizacije Borbetomagus. Z angažmajem svojeglavega tria so Šiškarji spet upravičili svoje poslanstvo koncertnega središča, ki v svojem programu druži kreativce najrazličnejših profilov. Bržkone je ne-izogibno, da se v njihovi obširni ponudbi včasih ne bi pojavil glasbenik, ki ne odtehta svojega renomeja, toda nikakor jim ne moremo očitati, da se ne trudijo zadovoljiti vseh glasbenih okusov. Tokrat so na svoj račun prišli sladokusci z radikalnejšim posluhom, saj Borbetomagus velja za začetnika ekstremnih improviziranih muzik, ki je med širšo publiko sicer neznano ime, je pa napoved njegovega premiernega slovenskega koncerta razvnela strasti glasbenih avanturistov. Zasedba je v svoji tridesetletni karieri namreč postavila temelje dobršnemu delu v zadnjem desetletju vse bolj priljubljenih hrupnih muzik, ki vedno znova na preizkušnjo postavljajo tudi najbolj trpežna ušesa.
Za kontrastno izkušnjo zvočnih ekstremov je ekipa Kina Šiška ob tej priložnosti pripeljala še vse opaznejšega predstavnika mlajše struje zvočnih umetnikov, Nizozemca Thomasa Ankersmita. Ta se je s sprotnim ukrivljanjem zvoka na modularnem sintetizatorju predstavil v nekoliko bolj ambientalni podobi, kot smo ga vajeni. Dinamiko je osredinil v pazljivem izboru božajočih, mehkobnih tonov in predirljivih vibracij, razpotegnjenih v skorajda meditativno izkušnjo, ambientalnim stereotipom pa je ubežal predvsem v zaključku, ko je s saksofonom krožno odpihal akustični iztek sicer enovitega kosa.
Popolno nasprotje Nizozemcu je s kričavo, intenzivno, distorzirano abrazijo tonov po pričakovanjih že v uvodu naznanil newyorški trio Borbetomagus, ki kakofoničen, agresiven, uničujoč zvočni vrtinec opira na interakcijo dveh saksofonov in električne kitare. To radikalno, kaotično hrupno zvočno divjanje na površju ponuja le malo opore, pod njim pa se odpira osredotočeno raziskovanje jakosti in karakterja tonov, po pravilu izmenjujočih med vsaj dvema inštrumentoma. Početje zasedbe bi morda še najlažje primerjali z zvočnim ekstremizmom eminence hrupa, Japonca Merzbowa, ki je dobršen del navdiha v svojih začetkih našel prav v glasbenih prevratih newyorških starost.
Koncert zasedbe Borbetomagus je jasno odgovoril na vprašanje, zakaj so se njenega zvočnega masakriranja v preteklosti izogibali celo njeni za nove muzike bolj odprti kolegi. No, mnogi med njimi so s svojo glasbo sedaj ostali v preteklosti, Borbetomagus pa še danes uspešno drži korak z razburljivim sodobnim glasbenim dogajanjem.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.