Za krajši delovni čas

Če bi okoli 800.000 zaposlenim, ki delajo 40 ur na teden, delovni čas skrajšali na 36 ur, bi dobili na voljo dodatnih 3.200.000 delovnih ur. To je novih 88.888 zaposlitev.

Dr. Valerija Korošec, sociologinja

Dr. Valerija Korošec, sociologinja
© Borut Peterlin

Skrajni čas je bil, da v Sloveniji začnemo intenzivneje razpravljati o možnosti krajšega delovnega časa. Tednik Mladina je to povezal predvsem s problematiko pokojninskega sistema in ne z brezposelnostjo. A kot sta zapisala Ivan Svetlik in Dorotea Verša v Politiki zaposlovanja (2002), »državo delovni čas v prvi vrsti zanima kot sredstvo za prerazporejanje omejene količine dela. Pri določenem obsegu povpraševanja po delovni sili, ki se izraža v številu potrebnih delovnih ur, se z omejitvijo delovnega časa zaposlenim doseže, da ti delajo manj in da tako več ljudi pride do dela«.
Delovni čas je mogoče krajšati predvsem na dva načina: tako da se skrajšuje dnevni/tedenski delovni čas ali delovna doba. Znotraj teh obstajajo še številne različice in kombinacije. Vsaka pa ima svoje prednosti in slabosti.
V Sloveniji so uveljavljene skoraj vse oblike skrajševanja delovnega časa. V devetdesetih letih prejšnjega stoletja ga je Slovenija krajšala predvsem pri 'izhodu' s trga dela (s predčasnim upokojevanjem), zadnja leta pa predvsem pri 'vstopu' na trg dela (z daljšo vključenostjo mladih v izobraževanje). Krajšanje delovne dobe neposredno pozitivno vpliva na zaposlovanje, žal pa je pri tem vse večji problem, kako naj aktivni prebivalci vzdržujejo neaktivne (upokojence in mlade, ki se še izobražujejo).
Ukrep, ki prav tako prispeva k večjemu zaposlovanju in ki hkrati ne poslabšuje težavnega položaja vzdrževanih članov družbe, je skrajšanje delavnika. Po podatkih OECD je leta 2008 povprečen delavec v Franciji po uvedbi 35-urnega delavnika delal 1554 ur (na Danskem 1563 ur in v Nemčiji 1390 ur), v Sloveniji pa 1687 ur na leto (kar je več, kot leta 1998, ko je delal 1671 ur). Nemški sindikat kovinarjev se je v koncernu Volkswagen na primer dogovoril za skrajšanje delovnega tedna na 28,8 ure na teden, da bi tako preprečil izgubo dela 30.000 zaposlenim; delavci pa so privolili v 11-13-odstotno znižanje plač.
V Sloveniji Zakon o delovnih razmerjih že zdaj predvideva možnost, da se z zakonom ali dogovorom socialnih partnerjev normalni polni delovni teden skrajša s 40 ur na 36 ur, da se socialni prispevki delavcem, ki delajo skrajšani delovni čas, plačujejo sorazmerno številu delovnih ur in da je nadurno delo omejeno.
Najbolj preprost izračun pokaže: če bi okoli 800.000 zaposlenim, ki delajo 40 ur na teden, delovni čas skrajšali na 36 ur, bi dobili na voljo dodatnih 3.200.000 delovnih ur. To je novih 88.888 zaposlitev.
Hipotetično pa bi s tem omogočili 115.608 ljudem (to je število vseh brezposelnih v Sloveniji februarja 2011) nekaj več kot 27 ur dela na teden. Opravljenih nadur in od tu možnih zaposlitev nismo niti upoštevali. Po tej plati se zdi, da tudi za 'polno zaposlenost' težava ni dejansko pomanjkanje dela, temveč njegova pravična delitev.
Po drugi strani pa se pri skrajševanju delovnega časa pojavi problem, da se sorazmerno z manjšim obsegom delovnih ur znižuje tudi plača. Takoj se namreč zastavi vprašanje, kaj bo s tistimi, ki že s polnim delovnim časom komaj preživijo. Rešitev za to je seveda več. Prvi način je vpeljava sočasnih socialnih transferjev, ki bi nadomestili izpad dohodka. Eden od interventnih zakonov iz leta 2009, Zakon o subvencioniranju polnega delovnega časa, je to urejal takole: za štiri ure manj dela na teden je država prispevala 60 evrov, za nadaljnje štiri ure pa še enkrat toliko. Slabost tega ukrepa je vprašljiva pravičnost porabe skupnih sredstev, saj se dodatno pomaga tistim, ki jim gre nekoliko bolje kot tistim, ki jim gre najslabše: že brezposelnim ta ukrep namreč ne pomaga nič. Vprašljiva je tudi koristnost tega ukrepa, če ti ljudje po prenehanju tega ukrepa niso več zaposleni.
Druga možnost je progresivna upravičenost do dela. Pri tem se upošteva dejstvo mejne koristnosti dohodka: najnižje plačane kategorije delajo najmanj, a so za večji dohodek pripravljene podaljševati delovni čas. Srednje plačane kategorije zaposlenih imajo običajno tudi najdaljši delovni čas. Ljudje iz najvišjih plačilnih razredov pa težijo k skrajševanju delovnega časa. Tako lahko sočasno v določeni populaciji najdemo različne skupine ljudi, ki so glede razmerja med dohodkom in delovnim časom v različnih položajih. To je tem bolj verjetno, čim večje so razlike v dohodkih. Ta dejstva je mogoče upoštevati tako, da se delovni čas začne skrajševati pri tistih, ki imajo najvišji dohodek in ki prosti čas vrednotijo višje.
Sicer pa je delovni čas mogoče načeloma krajšati čisto poljubno. V Sloveniji imamo npr. pravico do skrajšanega delovnega časa, ki velja za mlade starše do 20 ur na teden, pa vse do 'malega dela' oz. 'mini dela', ki je v okviru sedanjega zakona omejen na 720 ur letno. Problem, na katerega opozarjata Svetlik in Verševa, je, da delne zaposlitve običajno ne povečujejo zaposlenosti brezposelnih, pač pa zaposlovanje neaktivnih, več pa je tudi sive ekonomije.
V svetu so precej uveljavljene različne kombinacije skrajševanja delovnega dne, krajšanje delovnega tedna, menjave kratkih in dolgih vikendov ipd. Pri 36-urnem delovniku bi na primer imeli na voljo različice: šest dni po šest ur, štiri dni po devet ur, en teden štiri dni po osem ur, drugi teden pet dni po osem ur, to je 72 ur v štirinajstih dneh ipd. Možne so tudi mesečno, sezonsko določene delovne obveznosti ali prilagojene ekonomskemu povpraševanju.
Seveda pa so to ukrepi, ki za svoje uveljavljanje potrebujejo čas. Na Danskem so potrebovali štiri leta, da so prešli z 39- na 37-urni delavnik. Nemški kovinarji so potrebovali šest let, da so prešli s 40 na 35 ur. Prav tako je hkrati z uvedbo krajšega delavnika nujno treba sprejeti še dopolnilne ukrepe, na katere je opozoril sindikalist Andrej Zorko: stroga omejitev nadur, strog nadzor opravljanja nadur, nadure ne smejo biti plačane, pač pa 'izkoriščene' v obliki prostega časa, letni obračun delovnih ur, letno ali mesečno obračunavanje delovnih ur v obliki 'tekočega računa delovnih ur', plačilo prispevkov in davkov na uro, kot tudi davčni sistem, vezan na posameznike in ne na gospodinjstvo. Princip 'tekoči račun delovnih ur' se zlahka razpotegne na obdobje celotnega življenja. Določi se obseg delovnih ur, ki jih mora človek v svojem aktivnem življenju oddelati za 'polno delovno dobo'. Pri tem je od življenjskih okoliščin posameznika odvisno, kdaj bo delal 'klasičnih' osem ur in kdaj manj (npr. manj, ko ima male otroke, ko se dodatno izobražuje, ko se zdravi ipd.)
Ob skrajševanju delovnega časa je mogoče vpeljati dodatne izmene, bolje izkoriščati stroje (v bolnicah se na primer izkoriščenost naprav poveča z dodatno delovno izmeno) itd. Avtorja Bosch in Ledorf (1998) ter tudi raziskava Evropske fundacije za boljše delovne in življenjske razmere (2010) o skrajševanju delovnega časa dokazujejo, da je skrajšanje delovnega časa vsekakor eden od najboljših ukrepov za zmanjševanje brezposelnosti ter povečevanje storilnosti in zadovoljstva ljudi. Seveda pa to zahteva dodatna organizacijska prizadevanja in pripravljenost na spremembe vseh vpletenih.
Skrajševanje delovnega časa pa je seveda mogoče videti kot enega od ukrepov dolgoročne politike: ne gre le za zmanjševanje revščine, pač pa tudi za brezogljično družbo, okoljsko vzdržno ravnanje, zadovoljne ljudi, ki uspešno in zadovoljno usklajujejo zaposlitev in družino, ter manjšo potrošnjo. Seveda pa je takšna usmeritev problematična v sedanjih potrošniških in neoliberalnih kapitalističnih razmerah ter seveda glede na ekonomske teorije in prakse, ki sveta brez rasti BDP-ja niso sposobne niti zasnovati, kaj šele usmerjati: »... skupina uglednih evropskih ekonomistov je ostro obsodila politiko zmanjševanja brezposelnosti s skrajševanjem delovnega časa in s hkratnim ohranjanjem realne vrednosti plač. Pravijo, da bi morali razmišljati predvsem o večjem povpraševanju po delovni sili in ne o prerazdeljevanju omejene količine dela in brezposelnosti.« (Svetlik, Verša 2002: 137, cf. Modigliani idr., 1999)
Treba bo vzeti v zakup, da industrijska paradigma ne more niti razumeti niti sprejeti postindustrijske, postmoderne, post-BDP paradigme, ki potrošništvo zavrača kot nesmiselno in škodljivo dejavnost samo po sebi, še bolj pa zaradi škode, ki jo povzroča okolju. Načrtovanje povečevanja proizvodnje - in posledično vse večjega izkoriščanja okolja -, ki bi večala zaposlenost, je zato v postmoderni paradigmi nesprejemljivo. V 'novi' paradigmi se uveljavlja usmeritev, ki zagovarja manjšo proizvodnjo, manjšo uporabo naravnih virov, manj potrošnje - in v skladu s temi omejitvami čim pravičnejšo porazdelitev omejenih količin dela. In seveda se šele zaradi teh ciljev posledica krajšega delovnika, ki se kaže tudi v manjšem razpoložljivem dohodku (ta seveda ne sme pasti pod raven, ki zagotavlja skromno, toda dostojno življenje), ne zdi problematična.
V praksi pa to pomeni, da bi izmed različic krajšega delovnika v okviru 36-urnega delovnega tedna imela prednost možnost štiri dni po devet ur ali 72 ur v štirinajstih dneh, ker bi to povzročilo manj okoljske škode zaradi voženj na delo kot možnost šest dni po šest ur. (Seveda bi temu ukrepu lahko sledilo močno spodbujanje dela na daljavo; ta oblika dela namreč še bolj zmanjšuje okoljsko škodo, ki jo povzroča vožnja na delo, hkrati pa lahko tudi poveča kakovost življenja).
Pričakovali bi seveda, da bi slovenska država in tudi drugi glavni socialno-ekonomski partnerji v državi aktivneje podpirali vse te usmeritve. Kot je videti iz zadržanih odzivov slovenskih ekonomistov, vladne ali delodajalske ali sindikalne strani na inovativne predloge, pa bo treba sprejeti dejstvo človeške narave, da sistema ne bodo pripravljeni spremeniti tisti, ki so ga ustvarili in ki na njegov račun dobro živijo. Za preseganje slovenskega status quo je zato nujno iskati (mnenje) drugih in drugačnih ljudi. In potem se v Sloveniji, morda, nujne in pravične spremembe ne bodo odlagale v negotovo prihodnost.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.