Reševanje prezadolženih držav

Evroobmočje zaradi nesolventnosti ne bo razpadlo

Voditelji evropskih držav, ki se dušijo v dolgovih, bi morali prej ugotoviti, da prevelika odvisnost od posojil vodi v večjo potrošnjo in neracionalno investiranje. Voditelji Nemčije in drugih držav, ki rešujejo prezadolžene države, pa bi morali vedeti, da posojilodajalec lahko izgubi tako svoj kapital kot prijatelje. To se zdaj dogaja pri reševanju Grčije in Irske, pravi direktor bruseljskega inštituta CEPS Daniel Gros.
Irski politiki in komentatorji kritizirajo obrestno mero (skoraj šest odstotkov), po kateri je lani evropski začasni sklad EFSF Irski zagotovil posojilo v višini 67 milijard evrov. Zanj so jamstva zagotovile države članice z evrom, med katerimi je tudi Slovenija. Ta obrestna mera je po Grosovih besedah precej višja od gospodarske rasti, ki jo bo dosegla Irska, zato bo povzročila snežno kepo, kar pomeni, da se bodo obveznosti za odplačilo dolga povečevale hitreje kot viri, s katerimi bi irsko gospodarstvo in vlada dolg lahko odplačala. Še posebej, ker je irska vlada v programu stabilnosti, ki ga je konec aprila poslala evropski komisiji, občutno znižala svojo oceno gospodarske rasti. Za letošnje leto je oceno za povečanje bruto domačega proizvoda (BDP) znižala z 1,75 na 0,75 odstotka, za leto 2012 pa s 3,25 na 2,5 odstotka.
Oceno primanjkljaja davčnih prihodkov glede na izdatke proračuna oziroma proračunski primanjkljaj je irska vlada v programu stabilnosti za letos povečala z 9,75 na 10 odstotkov BDP-ja, v letu 2012 pa predvideva, da se bo znižal na 8,5 odstotka. Povečanje letošnjega primanjkljaja je po pojasnilih irske vlade odraz »stroškov za dodatno zadolževanje za rekapitalizacijo bank, ki ga je napovedala marca, pa tudi manjše gospodarske rasti, zaradi česar bo država pobrala manj davkov, kot je načrtovala«. Irski javni dolg bo po sedanji oceni vlade konec letošnjega leta dosegel 111 odstotkov BDP-ja, najvišjo raven pa bo dosegel leta 2013, ko se bo povečal na 118 odstotkov.
Daniel Gros pravi, da Irska glavne pomoči ni dobila prek sklada EFSF, ampak prek Evropske centralne banke (ECB). To reševanje je bilo izvedeno na tiho in po zelo ugodnih pogojih. ECB je namreč odkupila obveznice, s katerimi se zadolžuje irska država. Problematičnih državnih obveznic je ECB doslej sicer odkupila za okrog 70 milijard evrov in le manjši del med njimi so irske in grške obveznice. ECB je bankam, ki so kupovale problematične obveznice, s temi odkupi omogočila refinanciranje po enoodstotni obrestni meri. Gros pojasnjuje, da je ECB z odkupi obveznic grškim in irskim bankam zagotovila velike količine svežega denarja. Banke v obeh državah so dobile po 100 milijard evrov svežega denarja, kar je 40 odstotkov nacionalnega bruto prihodka Grčije in 80 odstotkov nacionalnega bruto prihodka Irske. Brez pomoči ECB bi Irska in Grčija že zdavnaj bankrotirali, pravi Daniel Gros. Banke na Irskem so dobile še dodatno pomoč od irske centralne banke v višini 40 milijard evrov, kar pomeni okrog 30 odstotkov nacionalnega bruto prihodka.
Vprašanje je, kako dolgo lahko grška vlada še lahko čaka s priznanjem, da bo morala kljub lanski evropski pomoči v višini 110 milijard evrov prestrukturirati svoje dolgove, kar po domače pomeni priznati bankrot, in se bodo upniki morali odpovedati delu svojih terjatev. Za desetletne obveznice je že zdaj znano, da bodo imetniki dobili povrnjenih le 60 odstotkov vrednosti, banke, ki so kupovale grške obveznice, ker so jim prinašale mastne dobičke, so te naložbe tudi že začele odpisovati.
Vodilni evropski ekonomisti v okviru European Economic Advisory Group (EEAG) so prepričani, da bo Grčija leta 2013 potrebovala nov reševalni sveženj. Če ji EU tokrat ne bo več pripravljena pomagati, Grčiji poleg moratorija za odplačilo dolgov ostaneta le dve rešitvi: vrnitev k nacionalni valuti drahmi ali pa še bolj drastično varčevanje.
Kljub korenitim varčevalnim ukrepom, ki jih je na zahtevo EU in Mednarodnega denarnega sklada (IMF) sprejela grška vlada, se zadolženost države še povečuje. Po zadnji misiji, s katero so preverjali, kako grška vlada uresničuje njihove zahteve, so predstavniki IMF-a in EU od nje zahtevali, da mora hitreje izvajati reforme in prodati javna podjetja. Grška vlada se je na to odzvala precej ostro - obtožila jih je vmešavanja v notranje zadeve. Grki namreč do takrat še niso vedeli, da je njihova vlada EU in IMF-u obljubila, da bo do leta 2015 privatizirala javna podjetja in javno premoženje v višini 50 milijard evrov, od tega za 15 milijard evrov že do konca leta 2012. Vlada jim je priznala le, da bo v prihodnjih treh letih privatizirala premoženje v vrednosti sedem milijard evrov. Ko je predstavnik misije EU in IMF-a na konferenci za novinarje povedal pravi znesek, so mediji vlado obtožili razprodaje države.
Nesolventnosti se je mogoče ogibati, dokler je svež denar na voljo (skoraj) zastonj in v neomejenih količinah, pojasnjuje Gros. Toda takšno financiranje ima tudi negativno plat. To očitno nikakor ni rešitev za nesolventne dolžnike, ampak samo prelaga čas za obračun, in pozneje, ko je ta opravljen, bolj boleč je, saj dolg ves čas narašča. Takšno financiranje povzroča tudi odvisnost. Evropska centralna banka bo po Grosovih besedah ostala najcenejši vir financiranja za banke v problematičnih državah evroobmočja. Te države bodo skušale povečevati ta vir financiranja, dokler bo to le mogoče, s tem pa se bo povečevala tudi tveganost kapitala Evropske centralne banke. Ta je že morala poostriti pogoje za nakup problematičnih obveznic, kar kaže na to, da so ji banke ponudile v odkup še več takšnih obveznic. Postavlja se vprašanje, ali poleg bankrota in neomejene podpore problematičnih držav obstaja tretja pot. Gros pravi, da obstaja, in ta je nadzorovano podaljšanje rokov za odplačilo in/ali restrukturiranje dolga, s čimer bi preprečili, da bi problematične članice z evrom postale »zombijske države«.
Problem je le, da v razmerah, ko je na voljo brezplačen denar, noben dolžnik ne bo priznal, da je nesolventen oziroma mu prihodki ne zadoščajo več, da bi lahko poravnal vse svoje račune. Gros pravi, da to lahko prepreči le politika, ki prevzame vlogo kapitalskih trgov. Evropska centralna banka in reševalni sklad EFSF morata odločiti, katere države in pod katerimi pogoji imajo dostop do njunega denarja. S tem seveda tvegata lastno izgubo in izgubo prijateljev. Politiki obeh strani, tako v državah dolžnicah kot državah upnicah, pa bi morali biti zelo previdni, ko bi se pritoževali nad nepoštenimi pogoji kreditiranja. To je zelo težko, saj se sporečejo in prerekajo o veliko manj pomembnih temah.
Izvedenec inštituta Bruegel Zsolt Darvas pravi, da bo Grčija gotovo postala nesolventna, uradno pa bodo to poimenovali restrukturiranje. To po njegovih besedah ne bo povzročilo razpada območja z evrom, ampak utegne odpreti pot do rešitve za Grčijo in njene partnerice. Dosedanji ukrepi pa niso dovolj za rešitev krize zaradi prezadolženosti v evroobmočju zato, ker ne upoštevajo možnosti bankrota, ampak dolžniško krizo obravnavajo kot »začasni problem z likvidnostjo«. Ampak nečesa, kar ni trajnostno, v skladu z zakoni fizike ni mogoče spremeniti v trajnostno. Vsaka vlada seveda lahko poveča davke, zniža izdatke in proda premoženje, a ti ukrepi imajo gospodarske, politične in socialne omejitve. Ključna je tudi vloga trgov, investitorji namreč lahko zaradi zmanjšanja kredibilnosti dolžnika zahtevajo visoke obresti in tako prisilijo solventno državo, da postane nesolventna. To recimo grozi Grčiji, kjer se bo javni dolg predvidoma povzpel na 160 odstotkov BDP-ja, država ima šibke ustanove, slabe možnosti za pobiranje davkov, grozijo ji socialni nemiri, našteva Darvas. Vse informacije o pogovorih za restrukturiranje grškega dolga so doslej Mednarodni denarni sklad, evropska komisija in grška vlada odločno zanikali.
Darvas pravi, da je prvi razlog za to političen, saj bi bilo za evroobmočje priznanje nesolventnosti sramota. Drugi razlog je strah pred posledicami v grškem gospodarstvu. Priznanje nesolventnosti bi namreč zavrlo možnosti za rast, v krizo bi zabredle tudi grške banke, ki imajo v svojih bilancah državne obveznice. Bančna kriza pa bi povzročila gospodarsko krizo v državi. Ampak to ni rešitev, rešitev bi bila bodisi prodaja grških bank ali pa bi bilo treba poiskati druge poti za njihovo sanacijo. Tretji razlog za zanikanje, da je Grčija pred bankrotom, pa Darvas vidi v strahu, da bi priznanje grške nesolventnosti povzročilo širitev na druge države z evrom, zlasti zato, ker imajo v svojih bilancah obveznice problematičnih držav tudi banke v Franciji in Nemčiji.
Politiki v državah članicah bi ta problem najlažje rešili, če bi s kredibilnimi obremenilnimi (stresnimi) testi bank razpršili to meglo in na njihovi podlagi zahtevali sanacijo bank. Prav tako bi morali jasneje razločevati med solventnimi in nesolventnimi državami. Vse nesolventne države bi morale izvesti sanacijske ukrepe, tako da sanacija ne bi bila »brezplačno kosilo«, kar pomeni, da bi morale izvesti vse predvidene reforme in spraviti javne finance v red. Vsem solventnim državam pa bi bilo treba zagotoviti potrebno količino likvidnega denarja.
Problem ukrepov za rešitev krize v evroobmočju je po mnenju izvedenca inštituta Bruegel tudi, da sistematsko ne obravnavajo povezave krize bančnega sistema s krizo s prezadolženostjo držav, prav tako ne upoštevajo medsebojne povezanosti držav. Evroobmočje mora biti pripravljeno na nesolventnost. Tudi če katera članica bankrotira, to ne pomeni nujno razpada evroobmočja in ukinitve evra. Močnejše članice nimajo nikakršnega interesa, da bi zapustile evroobmočje, to velja zlasti za Nemčijo. Njena vrnitev k marki bi zelo zavrla gospodarsko rast. Vsekakor pa evroobmočje čaka veliko domače naloge, pravi Darvas.
Ameriški ekonomist Nouriel Roubini, ki je leta 2006 napovedal finančno krizo, je pred letom dni po odobritvi pomoči Grčiji v pogovoru za nemški Spiegel dejal, da je Grčija samo vrh ledene gore. Povedal je, da je pomoč Grčiji s 110 milijardami evrov kreditov in jamstev samo preložitev problema na prihodnje (torej letošnje) leto. Nič ne pomaga nesolventno državo preplaviti z velikimi vsotami denarja in ji hkrati predpisati ostre varčevalne ukrepe. Potreben je načrt B, to je restrukturiranje dolga, najti je treba ustrezno rešitev za dolžnike in upnike, potrebna je tudi fiskalna prilagoditev za Španijo in Portugalsko, je pred letom dni dejal Roubini. Prvi del načrta B, ki ga je takrat predlagal, to je restrukturiranje dolga Grčije, so pred kratkim neuradno že začeli pripravljati.
Aprila je kot tretja država z evrom za evropsko pomoč zaradi prezadolženosti zaprosila Portugalska. Odločanje o tej pomoči bo predvidoma zaznamovala stranka Pravi Finci, ki je aprila zmagala na volitvah na Finskem. Ena od njenih glavnih predvolilnih obljub je bila, da nasprotuje pomoči Portugalski. Konec aprila so se spremenile tudi razmere v avstrijski vladi, kjer je ministrica za finance postala dosedanja notranja ministrica Maria Fekter, ki velja za zelo odločno in brezkompromisno političarko.
Da se problemi, s katerimi se soočajo Grčija, Irska in Portugalska, v prihodnje ne bi več ponovili, je v obravnavi v evropskem parlamentu in svetu EU sveženj petih uredb in ene direktive, v katerih so predvidene sankcije za države, ki se bodo preveč zadolževale in ne bodo izvedle ukrepov za zaustavitev padanja konkurenčnosti gospodarstva. Načrtovano je, da bi ta sveženj dokončno potrdili junija. Izvedenec inštituta CEPS Paul De Grauwe pravi, da so se voditelji članic pri pripravi ukrepov za reševanje dolžniške krize preveč ukvarjali s sankcijami.
Z izjemo Grčije članice EU nimajo prevelikega proračunskega primanjkljaja zato, ker njihove vlade pred krizo niso upoštevale pravil, ampak zato, ker je zasebni sektor prevzel prevelika tveganja. Zaradi tega ob strožjih pravilih za spoštovanje določb pakta stabilnosti in rasti prevelikih proračunskih primanjkljajev recimo na Irskem in v Španiji ne bi preprečili. Če sta proračunska politika (pobiranje davkov in poraba denarja) in politična odgovornost za odločitve o tem v rokah nacionalnih vlad in parlamentov, njihove napake kaznujejo volivci na volitvah. Volivci pa ne morejo kaznovati ne evropske komisije ne ministrov drugih članic, ki od posameznih držav članic zahtevajo ukrepe. Če imajo moč za izrekanje sankcij v rokah politično telo in posamezniki, ki se jim ni treba bati, da bodo za svoje odločitve politično odgovarjali, sistem ne bo uspešen. Nemška in francoska vlada leta 2003 prav zaradi tega nista upoštevali ukrepov, ki sta jim jih naložila evropska komisija in svet EU zaradi prevelikega proračunskega primanjkljaja, opozarja De Grauwe.
Inteligentni pristop je po njegovih besedah tisti, ki temelji na »korenčku in palici«. Palica so varčevalni ukrepi, ki morajo veljati dovolj dolgo, da omogočijo rast, kajti brez gospodarske rasti zadolženost ne more pasti. Korenček pa je ugodnejša obrestna mera, ki državi omogoča, da ne povečuje več dolga, nižja obrestna mera tudi vrne zaupanje trgov. Tega pristopa voditelji pri odločanju o pomoči Grčiji in Irski niso upoštevali.
De Grauwe je prepričan, da so odločitve o zaostritvi sankcij za kršitelje posledica prepričanja, da je finančno krizo povzročil moralni hazard. Za Irsko in Španijo po njegovih besedah to ne velja, saj sta bili njuni vladi prisiljeni reševati banke. Španska in Irska vlada nista povečali proračunskega primanjkljaja namerno, računajoč, da bodo dobile pomoč drugih članic evroobmočja. Španske in irske banke pa niso razdelile preveč posojil in tako prevzele prevelikih tveganj zato, ker bi računale na reševanje z davkoplačevalskim denarjem. V Grčiji so prejšnje vlade ravnale neodgovorno, prav tako je De Grauwe prepričan, da ni mogoče reči, da so računale na to, da jih bo reševala Nemčija. Njihovo ravnanje je povezano s pritiski interesnih skupin in šibkim političnim sistemom. Mehkejši pristop bi bil zato po mnenju bruseljskega izvedenca primernejši, ker bi koristil ne le državam posojilojemalkam, ampak tudi posojilodajalkam. Irska, Portugalska in Španija po oceni izvedenca CEPS svoj problem s prezadolženostjo z ustrezno obrestno mero (pol točke nad nemško) lahko rešijo. Manj jasno je to v primeru Grčije.

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

Tedenski zakup ogleda člankov
Za ta nakup se je potrebno prijaviti.

4,2 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 15,8 EUR dalje:

Naroči