Grdobija na Luninem festivalu

Otroci so se spet igrali z ostrostrelskimi puškami

Otroška zabava na otroškem festivalu

Otroška zabava na otroškem festivalu
© Tanja Ristič

Nedavno smo pisali o neprimernosti druženja pripadnikov Slovenske vojske in osnovnošolskih otrok, še posebej v sklopu šolskih dejavnosti. Strokovnjaki za pedagogiko so se spraševali, kaj želi z učenjem pravilnega metanja bomb in merjenja z ostrostrelsko puško otrokom sporočiti vojska in kaj šola, ki naj bi promovirala nenasilno reševanje sporov. Upokojeni predavatelj na ljubljanski filozofski fakulteti dr. Zvonko Medveš je temu rekel »grdobija do konca«. A potem je metanju bomb na tretjo majsko nedeljo v Osnovni šoli Martina Konšaka v Mariboru prejšnji konec tedna sledil še Lunin festival v Ljubljani in prikaz pravilnega ravnanja z ostrostrelsko puško ...
Lunin festival je največje takšno druženje otrok v Ljubljani. Vsako leto se na njem zbere na tisoče otrok in njihovih staršev. Vodja projekta Barbara Zonta pojasnjuje, da je Slovenska vojska sodelovala na festivalu na njihovo povabilo. Dogovorjeno je bilo, da se bodo vojaki tja pripeljali s šestkolesnikom s popolno bojno opremo in pokazali nekaj iz asortimaja vojaške službe. Tiskovni predstavnik Slovenske vojske Simon Korez je potrdil, da so jih organizatorji festivala res prosili, da se ga udeležijo in da »predstavijo vojaško tehniko in opremo«. Potem pa so se v enoti, ki je dobila to nalogo, to je bil 5. bataljon, pač odločili »za predstavitev določenih kosov iz njihove temeljne oborožitve«.
V sicer do minute in do zadnje vsebinske podrobnosti razdelanem napovedniku programa Luninega festivala ni nikjer podatka, da se bo tam pojavila vojska. Barbara Zonta pojasnjuje, da predvsem zato, ker iz Slovenske vojske pač niso poslali nobene informacije o tem, kaj bodo na festivalu počeli. Imeli so proste roke (še dobro, da niso pripravili učne ure, kako onesposobiti nasprotnika s hladnim orožjem).
Zonto je najprej zanimalo, zakaj bi bile takšne aktivnosti vojske na druženju otrok sporne. Torej vzemimo desetletnika, čeprav so na Luninem festivalu puško dobili v roke tudi predšolski otroci, ki mu vojak pokaže, kako se pravilno meri skozi vojaško ostrostrelsko puško, katere namen je izključno ubijanje ljudi. Ko bo prišel domov, bo želel plastično verzijo, z njo bo meril na prijatelje, potem bodo še oni hoteli imeti takšne, potem se bodo vsi skupaj pretvarjali, da streljajo drug drugega, pa svoje starše, pa mimoidoče, zavedajoč se, da puška najučinkoviteje reši neki problem, ki ga ima človek s sočlovekom. Zonti se kljub temu na načelni ravni ne zdi napačno, da se otroci vse otroštvo seznanjajo z orožjem, ki je bistven del vojske. In po njenem to ne bi smelo vplivati na agresivnost otrok.
Pa vendar praksa kaže, da je povsem drugače. Vsi otroci od srečanja z orožjem navadno sanjajo samo še o tem. »Po pravici vam povem, da ste mi dali misliti o določenem vidiku takšnih vojaških predstavitev, na katerega sem sicer že pomislila, ampak se do zdaj vanj nisem poglobila. V prihodnje bom pozorna tudi na to, to vam zagotavljam,« je Barbara Zonta nazadnje vendarle sprejela pomisleke o primernosti pušk, bomb in oklepnikov na druženju otrok.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.