sodstvo / Veliko hrupa za nič

Osnovno načelo prava je, da je obdolženec nedolžen, dokler se ne dokaže njegova krivda. Gre za načelo, ki nedolžne ljudi varuje pred lovom na čarovnice. A dokazi so samo del celotne zgodbe. Represivni organi lahko zberejo tono dokazov, pa bo obdolženec kljub temu oproščen. Enako pomemben kot število in trdnost dokazov je način, kako so ti dokazi zbrani. Če so pridobljeni nezakonito, bo na sodišču padel tudi najbolj razvpit primer. Slovenija premore vrsto odličnih odvetnikov, ki bodo vsako, tudi najmanjšo napako uspešno izkoristili v prid svojega klienta. Zato je pomembno, da policija, tožilstvo, preiskovalni sodniki in sodni izvedenci delo opravijo brezhibno. Policija je dokaze dolžna zbirati z upoštevanjem vseh človekovih pravic. Priznanja ne sme izsiliti. Ne sme ustrahovati prič. Materialne dokaze mora primerno zaščititi. Če je v predkazenskem postopku narejena kakršna koli napaka, jo mora tožilstvo spregledati, še preden začne pisati obtožnico. Predvsem pa tožilec ne sme igrati vloge inkvizitorja, ki je vnaprej prepričan o krivdi, ne da bi za to imel res trdne dokaze. Obtožnice nima smisla sestaviti, če je vnaprej jasno, da zadeva ne bo preživela presoje sodišča, navsezadnje tega nima smisla početi tudi zato, ker stroški propadlih kazenskih zadev bremenijo državni proračun. Ta pravila igre so znana, težava je le, ker se premalo upoštevajo. Površnost ali morda celo namerno napihovanje dokazov postaja pravilo slovenskih represivnih organov. Podkrepitev te trditve najdemo v odmevnih sodnih procesih, ki so se v minulih dneh sesuli v prah prav zaradi procesnih kršitev v predkazenskem ali kazenskem postopku.

Primer Šuštar

Pretekli teden je višje sodišče zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in kršitev določb kazenskega postopka razveljavilo sodbo okrožnega sodišča v zadevi Boris Šuštar in jo vrnilo v ponovno odločanje. Šuštarju se bodo na zatožni klopi vnovič pridružili tudi Stanislav Droljc, Boštjan Šoba in Rozana Šuštar, saj je višje sodišče razveljavilo tudi del sodbe, ki se nanaša na njih. Spomnimo se, da je prvostopenjsko sodišče pred letom dni nekdanjega državnega sekretarja na ministrstvu za gospodarske dejavnosti dr. Šuštarja zaradi dveh kaznivih dejanj prejemanja podkupnine obsodilo na tri leta zapora, sedem milijonov tolarjev denarne kazni in prepoved opravljanja poklica, povezanega z upravljanjem s proračunskimi sredstvi. Šuštarja so kriminalisti prijeli novembra leta 2000 v lokalu v Murglah, ko naj bi od Selana, direktorja in lastnika podjetja Selda pack, prejel 70.000 mark v zameno za pomoč pri dodelitvi nepovratnih proračunskih sredstev. Po mnenju višjega sodišča v spisu ni dokazov, "da bi Šuštar od vsega začetka oziroma pred odobritvijo izplačila družbi Selda pack zahteval darilo. Da sodišče prve stopnje ni razpolagalo z dokazi, temveč je o tem le sklepalo, pa izhaja tudi iz razlogov sodbe ..." Ali povedano drugače: iz dokumentacije, priložene pritožbi, naj bi izhajalo, da ni šlo za podkupovanje, ampak za poplačilo dolga. Poleg tega je imelo višje sodišče pomisleke glede verodostojnosti Selanove izpovedi, saj je svojo izjavo večkrat spreminjal. Vprašljiva pa naj bi bila tudi višina domnevno zahtevane podkupnine, kajti okrožno sodišče doslej še ni razčistilo, kakšen znesek naj bi Šuštar pravzaprav zahteval od Selana. Brez pravih dokazov po mnenju višjega sodišča ostaja tudi tisti del sodbe, ki se navezuje na podkupnino v obliki izdelave pohištva za Šuštarjevo hišo in naj bi jo Šuštar terjal od Stillesa. Višji sodniki so menili, da izvedeni dokazi - izpovedba direktorja Stillesa Aleksandra Hatlaka in telefonski prisluhi - ne zadoščajo za izrek obsodilne sodbe, saj so številne okoliščine ostale nerazjasnjene. Tako je kronska priča Hatlak večkrat dejal, da zakonca Šuštar nista nikoli eksplicitno izjavila, da bo oprema za njuno hišo plačana iz sredstev, nakazanih z gospodarskega ministrstva, Šuštar pa naj bi pogojeval podpis dveh pogodb za Stilles z nadaljnjim sodelovanjem z arhitektko Mašo Maleš. Prvostopenjsko sodišče je obsodilno sodbo oprlo na slutnje in ugibanja edine obremenilne priče ter na izpiske telefonskih prisluhov, ki pa se po mnenju višjih sodnikov lahko razlagajo tako ali drugače.

V ponovnem sojenju bo sodišče moralo ugotoviti, kakšno je dejansko stanje oziroma ali so bila sploh izvršena kakršna koli kazniva dejanja. Če se bo izkazalo, da dokazov za obsodbo ni, bo Šuštar oproščen. Razveljavitev sodbe ni le blamaža za senat okrožnega sodišča, ki očitno ni pravilno ocenil teže dokazov in je predvsem veliko ugibal, ampak tudi za policijo in njene večmesečne prisluhe ter tožilstvo zaradi prevelike zagretosti, ki ni bila podkrepljena z dokazi. Ko govorimo o sramoti za tožilstvo, v mislih nimamo le tožilca Gorazda Fišerja, ki je vodil postopek na prvostopenjskem sodišču, ampak tudi generalno državno tožilko Zdenko Cerar. Slednja je ob predlogu višjega tožilca Janeza Skobeta za razveljavitev prvostopenjske sodbe na nacionalni TV izjavljala, da naj bi bil tožilčev edini cilj obsodba obtoženca, pri tem pa pozabila, da je ena od nalog višjih tožilcev tudi varstvo zakonitosti.

Mačja farsa

Velika sramota za policijo in tožilstvo je zgodba domnevnih mučiteljev mačk. Kranjsko sodišče je prejšnji teden zaradi pomanjkanja dokazov oprostilo vse tri nekdanje kranjske gimnazijce, ki naj bi bili pred dvema letoma na grozovit način mučili in pobili okrog 40 mačk. Trije mladeniči so bili obtoženi, da so mačkam sekali glave, jih polivali z bencinom in jih žive zažigali, jim dajali goreče petarde v zadnjične in vaginalne odprtine, z vžigalnikom zažigali oči, z dežnikom prebadali trebuh, ubijali z elektriko, eno celo obesili na vrvico in jo razkosali, drugo davili toliko časa, da je poginila. Enega mačka pa naj bi bili celo obrcali do smrti. Kljub vsem naštetim zverinskostim pa se je na sodišču izkazalo, da so bile v predkazenskem postopku storjene številne napake in da je obtožnica čista znanstvena fantastika, saj naj bi temeljila na nezakonito pridobljenih dokazih. Sodnica Mateja Lužovec je presodila, da sicer obstajajo indici za posamezna dejanja, ne pa tudi dokazi zanje. Tako ni znan čas storitve domnevnih okrutnosti, ne kdo jih je storil, prav tako pa tudi ni dokazov, da naj bi bili mačke mladeniči mučili skupaj.

V mačji aferi gre za klasičen primer katastrofalnega dela policije in prevelike vneme tožilstva. Kranjska policija naj bi bila prvo napako naredila že ob nadzoru vozila. Policista sta fante ustavila, ker so bili v tistem času pogosti vlomi. Odredila sta varnostni pregled vozila in v njem našla nepoškodovanega mačka, vendar nista zasegla nobenih predmetov, ki so bili v avtu. Okrožno tožilstvo se je pri sestavljanju obtožnice naslonilo na dejstva, ki so jih fantje povedali v predkazenskem postopku in jih tožilstvo zato ne bi smelo uvrstiti v kazenski spis. Sporen je bil tudi zaseg predmetov, ki naj bi bremenili trojico. Policija se namreč ni odločila za zakonito pot z zahtevo po hišni preiskavi, ampak naj bi bila pritiskala na fante, zaradi česar je eden od njih obremenilne predmete na policijo prinesel sam, in to ob pol enajstih zvečer. Med predmeti je bila tudi beležka, v katero naj bi bili fantje zapisovali podrobnosti o mučenju mačk. Sodnica jo je kot dokaz zavrnila, češ da ne gre za dnevnik, kot je trdilo tožilstvo, ampak le za neki zapis imen in okrajšav, za katere se niti ne ve, kdo jih je pisal in ali so bila opisana dejanja tudi res storjena. "Obtožnica, ki je nastala na podlagi teh zapiskov, se sicer zelo lepo bere, a je plod domišljije tožilstva," je menila sodnica. Okrožna državna tožilka Nadja Gasser, ki je za trojico fantov zahtevala dvomesečno delo v humanitarne namene, je po oprostilni sodbi takoj napovedala pritožbo, vprašanje pa je, kaj z njo sploh še lahko doseže. Proračunskega denarja verjetno nima smisla zapravljati za nekaj, kar je zaradi procesnih kršitev vnaprej obsojeno na propad.

Primer Kamenik

Skoraj neverjetno je razpletanje maratonskega sodnega procesa proti Kristjanu Kameniku. Na celjskem okrožnem sodišču je bil obsojen na najvišjo, dvajsetletno zaporno kazen za štiri umore v Tekačevem, sodbo pa je potrdilo tudi celjsko višje sodišče. Kronski dokaz je bil odtis Kamenikovih športnih copatov v hiši umorjenih. Pet let po zločinu se je sojenje Kameniku zaradi odločitve vrhovnega sodišča začelo znova, kronski dokaz pa je začel pokati po šivih. Analizi slovenskih in švicarskih strokovnjakov glede športnih copatov se namreč bistveno razlikujeta. Slovenski sodni izvedenec Ervin Drašler je ugotovil, da so v Tekačevem na kraju zločina sledi pustili copati številka 44, njegova švicarska kolega prof. Pierre Margot in dr. Christopher Champod z Univerze v Lozani pa sta ugotovila, da so bili kar tri številke manjši. Povedano drugače: po mnenju švicarskih strokovnjakov je sledi v Tekačevem pustil športni copat, ki je bistveno manjši od obuvala, zaseženega pri Kameniku. Skratka, ni dokaza, da je Kamenik sploh bil na kraju zločina, kaj šele, da je koga ubil. O strokovnosti slovenskih izvedencev se zaradi tega pojavljajo precejšnji dvomi. Margot je bil celo tako "predrzen", da je na vprašanje Kamenikove odvetnice Marjetice Nosan, kako je mogoče spregledati tako veliko razliko v številki superg, odgovoril, da takšne napake ponavadi naredijo študentje. Po njegovem mnenju je bila preiskava fizičnega dokaza neustrezna in v nasprotju s strokovnimi standardi, kriminalisti in izvedenci pa niso dovolj poskrbeli, da bi dokaze na kraju zločina ustrezno dokumentirali. Margot je bil presenečen, da na kraju zločina niso odkrili nobenega drugega stvarnega dokaza, opozoril pa je tudi na neustrezno kemično obdelavo dokumentov s krvnimi sledmi. Sodišče je zdaj naročilo še tretje izvedensko mnenje, ki naj bi ga opravil eden izmed evropskih strokovnih inštitutov za sledi obuval. Šele nato bo sodišče presojalo o morebitni krivdi. Kamenik, ki zaradi očitanega dejanja že pet let sedi za zapahi, pa bi, če bi ga sodišče oprostilo, državo lahko tožil za velike denarje. Ta primer vsaj v eni točki zelo spominja na primer pretepenega novinarja Večera Mira Petka. Tudi pri Petku policisti kraja zločina niso primerno zavarovali. Po pluženju le nekaj centimetrov snega so bile zabrisane vse sledi. Takšna napaka, ki je storjena na samem začetku postopka, je lahko usodna za vse kasnejše dokazovanje krivde. Najboljši dokaz za to je prav Kamenik.

Primer Lončarič

Vrsta nedoslednosti in amaterizem sta značilna tudi za razvpiti primer Josipa Lončariča. Aretirali in priprli so ga z obtožnico, ki ga je bremenila tihotapljenja ilegalnih prebežnikov. Ustavno sodišče je pozneje presodilo, da mu za tako kaznivo dejanje pri nas sploh ne morejo soditi, ker je tihotapska pot domnevno potekala mimo Slovenije. Posebna skupina tožilcev, ki jo vodi Jožica Boljte Brus, je obtožnico naknadno spremenila v obtožnico zaradi kaznivega dejanja ilegalnih prehodov, za kar je zagrožena bistveno nižja kazen od tiste za tihotapljenje, ter kaznivo dejanje nelegalne posesti pištole. Od enega največjih tožilskih primerov lanskega leta je ostalo bore malo. V priporu je Lončarič presedel leto dni, nato ga je sodišče spustilo domov, tako da se zdaj brani s prostosti. Začetek sojenja se nenehno prelaga. Veliko šlamastiko smo spremljali, ko je v sodni dvorani odpovedala akustika in ko ni bilo mogoče poslušati kaset, ki so jih kriminalisti posneli s tajnim prisluškovanjem. Poleg tega so kriminalisti naredili le površne povzetke pogovorov in ne dobesednih prepisov. Na sodišču so se tako odločili, da je treba narediti dobeseden prepis posnetih pogovorov, in to naložili preiskovalnemu sodniku. Da bi bila mera polna, se je sojenje začelo prelagati še zaradi Lončaričevih zdravstvenih težav. Izvedenec internist kardiolog, ki ga je na predlog Lončaričevega zagovornika dr. Petra Čeferina postavilo sodišče, je že aprila izdelal mnenje o njegovem zdravju. Ugotovil je, da Lončarič ni sposoben spremljati sojenja in bi bila nadaljnja udeležba na obravnavi zanj nevarna, saj se mora zaradi angine pektoris izogibati stresnim razmeram. Ker izvedenec tožilstva ni prepričal, je to zahtevalo še dodatno dopolnilno mnenje. Izdelala ga je komisija medicinske fakultete in prišla do podobne ugotovitve. Zaradi zdravstvenih težav Lončarič tudi ne bo stopil pred preiskovalnega sodnika; tožilstvo namreč zahteva uvedbo dveh novih preiskav zoper Lončariča zaradi suma pranja denarja in sedmih kaznivih dejanj ilegalnega trgovanja s prebežniki. Teoretično je povsem mogoče, da se sojenje zoper Lončariča prav zaradi bolezni nikoli ne bo začelo in da bodo kazniva dejanja, zaradi katerih bi se moral zagovarjati pred sodiščem, zastarala.

Primer Jovović

Kakšen vpliv imajo razni sodni izvedenci, dobro ponazarja tudi oprostilna sodba za 44-letnega Vukašina Jovovića - Buća, ki je 4. novembra 1999 zvečer v hotelu Bellevue streljal in hudo ranil 35-letnega Miša Vujičića. Okrožno sodišče je že po dveh obravnavah presodilo, da ne gre za poskus umora, ampak za streljanje v samoobrambi, to pa po zakonu ni kaznivo, zato ga je spustilo na prostost. Bućo je brat domnevnega šefa črnogorske mafije Veselina Jovovića - Vesa, ki je pred leti umrl pod streli plačanega morilca. Kdo naj bi bil ta morilec, še vedno ni znano, domneva pa se, da naj bi bil v umor vpleten Vujičić. Prav to ozadje seveda zbuja resne pomisleke, da je šlo za samoobrambo. Ali povedano drugače: daje slutiti, da bi lahko šlo za naklepni umor oziroma maščevanje za bratovo smrt. Jovović se namreč za klepet ni dogovoril sredi mestnega jedra in brez orožja. Ravno nasprotno. Sestanek je bil dogovorjen v precej neobljudenem hotelu Bellevue nad Tivolijem, kamor je Jovović prišel oborožen s pištolo kalibra 9 mm. Zahteval je posebno sobo, v kateri se je približno dve uri sam pogovarjal z Vujičićem, nato pa potegnil pištolo in s prvim strelom ranil Vujičića v levi rebrni lok malo pod srcem, pri umiku iz sobe pa še dvakrat streljal v prazno. Iz hotela je zbežal tako hitro, da je pri tem po lastnih besedah izgubil čevelj. Po dejanju se ni vdal policiji, ampak je pobegnil čez mejo, domnevno v Jugoslavijo. Za njim je bila razpisana mednarodna tiralica, slovenski policisti pa so ga prijeli šele sredi februarja letos na letališču Brnik, kamor je brez dokumentov in pod lažnim imenom priletel z redno linijo iz Prage. Kaj se je dogajalo v hotelu, vesta le Jovović in Vujičić, njuni zgodbi pa se vsaj glede streljanja bistveno razlikujeta. Sodišču se je Jovovićeva zgodba zdela prepričljivejša in bolj logična, zato ga je oprostilo. Pri tem se je oprlo na mnenje izvedenca psihiatra, ki je ugotovil, da se je Jovović nečesa zelo ustrašil, verjetno ravno pogleda na Vujičićevo pištolo in njegovih groženj, da bo ubil njega in njegovo družino. Zaradi silnega in nenadnega strahu oziroma afekta, ki je vplival na njegovo zavest, naj bi bil Jovović po mnenju psihiatra bistveno zmanjšano prišteven. Ker imamo v tej zgodbi opravka s človekoma, od katerih nobeden nima ravno brezhibne preteklosti, saj naj bi oba pripadala isti črnogorski mafijski skupini, poleg tega pa sta očitno na sestanke hodila oborožena, je najmanj nenavadno, da je sodišče verjelo psihiatrični zgodbi. Celo najbolj naivnim se zdi smešno, da bi se bil Jovović ob pogledu na pištolo od strahu tako rekoč pokakal v hlače. Tožilstvo bo sicer spodbijalo odločitev sodišča, toda brez novih dokazov je drugačen epilog malo verjeten.

Kdo bo odgovarjal?

Kdo je odgovoren za vse napake - od izsiljenih pričevanj, nezakonito pridobljenih dokazov, slabo sestavljenih obtožnic, površnih in včasih že absurdno smešnih izvedenskih mnenj ter napačnih sodniških odločitev? Policija prelaga krivdo na tožilstvo, tožilstvo žogico vrača policiji, sodni izvedenci in sodni senati pa se lahko do onemoglosti izgovarjajo na svojo neodvisnost. A krivi so vsi. Tožilci pri vseh večjih primerih usmerjajo in vodijo delo policije, zato je odgovornost za morebitne napake v postopku predvsem na njihovih plečih. Ko smo prejšnji teden, pred pisanjem članka, skušali izvedeti mnenje generalne državne tožilke Cerarjeve, nas je zavrnila, češ da konkretnih primerov za zdaj ne bo komentirala. Zavrnila je tudi nacionalno TVS in komercialno POP TV. Kot da so tožilci zaradi svoje samostojnosti in neodvisnosti pri odločanju nedotakljivi. Cerarjeva ima, ker je generalna tožilka, seveda vpliv vsaj na politiko tožilstva, ta pa ne sme biti gonja zoper nedolžne z dokazi, ki ne vzdržijo presoje, in tudi ne gonja zoper krive, ki se jim krivda skuša dokazati z nezakonito pridobljenimi dokazi. Obsodba je sicer lahko cilj, a kaj ko cilj ni dosežen, če se dela površno. Cerarjeva je na položaju zato, da usmerja delo svojih podrejenih in jih tudi opozori na morebitne napake. Tega pa očitno ne počne prav uspešno.