intervju / Vrata slačilnice je odprl številka 7

Zgodil se ti je Peterka - bil si nacionalni junak, zdaj pa si na križu.

Ja, in zdaj si predstavljaj, kako je bilo Peterki, ko so ga pribili na križ in ko je moral vse to doživljati pri devetnajstih, dvajsetih. Spomnim se praznovanja desetletnice Slovenije, ko smo nosili slovensko zastavo. Tudi Primož je bil tam, toda ves čas je bil tiho. Nekako nerodno mu je bilo - mislil je, da so zdaj vsi proti njemu in da imajo kar vsi povprek o njem slabo mnenje. Šepnil sem mu: Si preživel? Rekel je: Ja, sem. Rekel sem mu: Ne glede na vse navijam zate. Nasmehnil se je - kot da si je oddahnil.

In kako se po vsem tem počutiš ti? Tudi ti si bil nacionalni junak in tudi tebe so pribili na križ.

Ni prijetno, verjemi. Ni prijetno. Pritisk je bil hud. Hotel sem moral zapustiti kot kak cucek. Nisem smel biti več v bližini reprezentance. Prepuščen sem bil sebi. Nihče me ni pospremil, vse je bilo neorganizirano, brez manir. Na srečo so v korejski Busan prišli tudi nekateri moji družinski člani, brat in sestra, ter prijatelji, tako da sem sploh imel kam. Z letalom sem tako odpotoval v Busan in ob njih mi je bilo takoj malce lažje, toda tudi oni so bili pod hudim pritiskom. Potem smo sklenili, da je najbolje, da odidemo v Lizbono. Pritisk je bil pač prehud.

Z eno besedo - bil si izključen.

Ja, toda vse skupaj so izvedli na najnižjem možnem nivoju. Niti toliko niso bili, da bi mi odločitev sporočil predsednik NZS, ampak so poslali generalnega sekretarja.

Zakaj meniš, da se je predsednik soočenju izognil?

Morda zaradi občutka krivde. Morda je mislil, da to ni njegovo delo. Ampak to sem pričakoval.

To si izrekel s takim fatalizmom, kot da se je to, kar se je zgodilo v Koreji, moralo zgoditi?

Ženi sem že pred svetovnim prvenstvom - po tekmi z Gano - rekel, da naj bo pripravljena na vse in da tega pritiska z njegove strani verjetno ne bom vzdržal in da ga je tudi nemogoče vzdržati. Dobro sem se namreč zavedal, kakšen scenarij je imel on, čigar imena nočem več omenjati - če v prvem polčasu ne bom dal gola, me bo zamenjal. Glede na vse okoliščine in glede na celotno situacijo sem vedel, da tega pritiska in tega ponižanja ne bom prenesel.

Mar ni pritisk dober? Motivira te.

Priznam, da mi je pritisk pogosto ustrezal, še več, pod pritiskom rad igram, toda pod takim pritiskom v življenju še nisem igral - če ne dam gola v prvem polčasu ali pa če bo rezultat neugoden za Slovenijo, me ni več. To ni normalno. Nogomet je resda moštven šport, toda vsa moštva imajo igralce, ki odločajo - to so igralci, ki naredijo razliko. Hočeš - nočeš. Tako je. In taki igralci imajo svoje ideje. Treba jih je pazit, negovat. Tekmo s Španijo sem igral resda slabše, toda po mojih strelih iz kota sta Pavlin in Milinovič skoraj dala gol. V vsakem trenutku lahko rešim tekmo. Taka je moja funkcija. Če moram pa celo tekmo gledat na klop, kdaj bo vstal igralec, ki me bo zamenjal, je pa noro. Portugalski selektor ni niti pomišljal na to, da bi menjal Figa, pa četudi ni v kdo ve kaki formi.

Se je vse začelo na tekmi z Gano, ko si bil zamenjan?

Ne, začelo se je že prvi dan priprav. Mala omaloževanja, mala poniževanja. Ampak rekel sem si, dobro, jaz sem pod pritiskom, on je pod pritiskom, to je krvavo delo, morda se mu zdi, da izgublja avtoriteto, morda hoče imeti še več avtoritete, morda se mu zdi, da njegovo avtoriteto ogrožam jaz - dobro, morda je vse skupaj rezultat tega. Tako sem si rekel. Priprave so bile super, dobro smo trenirali - in pred tekmo z Gano sem mu izrazil željo, da bi igral celo tekmo. Rekel je: Ni problema. In potem me je kljub temu zamenjal. Toda to ni bila prva provokacija. Prva provokacija se je zgodila na začetku tekme, pravzaprav še preden se je tekma sploh začela - ker Aleš Čeh, ki je sicer kapetan, ni igral, bi moral kapetanski trak nositi jaz. Če je šel Čeh iz igre, je trak vedno predal meni - tudi on, ki sedi na klopi. Ko je rekel, da to ni res, sem mu rekel, da naj si pogleda kasete, če ne verjame. Vse je bilo zaman. Z njim je komunikacija nemogoča. Hotel je provocirati. Zato sem si rekel: na te provokacije lahko odgovorim le tako, da dam gol.

In si ga dal. Toda kljub temu te je zamenjal.

Po dveh zgrešenih podajah sem moral ven. Ni se držal dogovora. Nobenega spoštovanja nima do tega, kar sem dal tej reprezentanci, in do vseh tistih golov, ki so pomagali tudi njemu - zaradi vseh golov, ki sem jih dal, je tudi on postal to, kar je. Tudi moji goli so ga naredili. Naredili so ga pomembnega. Nočem se zdaj hvaliti, saj vem, da brez soigralcev ne bi dal vseh tistih golov, to je jasno kot dan, toda ne pozabimo: ko je prišel za selektorja, je bil zelen. Prišel je iz Gorice, kjer kot trener ni naredil nič. Zakaj me potem podcenjuje na vsakem koraku? Zakaj se potem ne drži dogovorov? Tu je nekaj narobe. Ne vem, ali si to želi, ali pa si misli - po meni jaz. Po tekmi z Gano me je poklical in rekel: Nič nimam proti tebi - da ne boš kaj mislil. In teh besed na pripravah nisem prvič slišal. Slišal sem jih, ko mi je prepovedal, da grem na nacionalko komentirat finale Lige prvakov. Gledalcem bi lahko pojasnil, kako je igrati v finalu in kako je, ko v finalu zastreljaš enajstmetrovko, kot se je to zgodilo meni, obenem pa sem hotel povedati, da sem imel pod dresom velik napis Slovenija, ker sem čutil, da bom imel priložnost.

Je argumentiral svojo prepoved?

Rekel je, da bi moral potem ob pol enajstih ali pa enajstih jesti, to pa zame ne bi bilo dobro - sicer pa da nima nič proti meni. Dobro je vedel, da smo vsak tretji, četrti dan jedli zunaj, ob pol enajstih, pa ni delal nobenih problemov.

Po tekmi z Gano se je torej vajin odnos še dodatno napel in zakompliciral.

Ko me je zamenjal, sem izrazil nezadovoljstvo. Mislil sem, da bo razumel. Da bo videl, da to ni prav, da se ne more tako obnašat in da rine v situacijo, ki je lahko nevarna. To sem storil v dobri veri. In to je bila moja napaka - pokazal sem mu, kje sem občutljiv. Rekel sem mu, da če misli, da nisem v formi, naj igra nekdo drug. Bom pač sedel na klopi in igral zadnjih 20 minut. Toda ko sem na igrišču, naj me ne podcenjuje, naj mi ne jebe matere in naj me ne zamenjuje, če zgrešim dve podaji. Do sedaj me ni menjal, je pa res, da sem mu sam nehote pokazal, s čim me lahko sprovocira. Toda tudi to sem požrl.

Mala omaloževanja, mala poniževanja - kaj to praktično pomeni?

To je težko razložiti, toda osnovni problem je v tem, da me ne tretira kot igralca, ki dela razliko. Kar ni normalno. Tu pa so še stalne provokacije.

Recimo?

Trening se začne ob desetih. Jaz vedno pridem zadnji, toda vedno sem ob desetih tam. Vedno. To lahko potrdijo tudi drugi. On pa nalašč začne trening dve minuti do desetih. Ko pridem, njih že dve minuti ni. Provokacija. In tako dalje. Še zlasti ko je pod pritiskom, se ne zaveda, kaj govori in kako podcenjujoče govori o drugih. To ni počel le meni, ampak tudi drugim. Problem je komunikacija. Toda če z njegovim tretmajem, z njegovim načinom komuniciranja nisi zadovoljen, ti reče - če ti ne paše, spakiraj in pojdi. Drugi igralci so mi hodili jamrat, glej, kako nas tretira, toda nihče si mu ni upal nič reči, ker so vedeli, kaj jim bo rekel - če ti kaj ne paše, pojdi! Zakaj bi šli? Vsi ti mladi igralci se pač prebijajo in bi radi uspeli, zato pač potrpijo, jaz pa tega nisem več hotel trpeti.

Je ta napetost med vama obstajala, še preden je postal selektor?

Ne, mislim, da ne. Vsaj tako se mi zdi. Skupaj smo celo igrali, za reprezentanco, in naš odnos je bil prijateljski. Gledali smo ga z velikim spoštovanjem - mi smo se še prebijali, on pa se je vrnil iz Italije, iz velikega kluba, s katerim je osvojil državni naslov. Nobenih napetosti ni bilo.

Kaj se je zgodilo, ko je postal selektor?

Najprej mi je vzel kapetanski trak. Takoj. To je bila prva stvar, ki jo je storil. Toda to sem požrl. Rekel sem, dobro, če tako, pa tako - človek ima to v glavi, on odloča. Ker je bil pred nami nov ciklus kvalifikacij, sem si to razlagal v tem smislu.

Mar ne izberejo kapetana igralci?

Ne nujno. Lahko ja in lahko ne. V tem primeru ga je izbral selektor. Ampak recimo, da je bilo to normalno. Po drugi strani pa se je s tem vse skupaj začelo. V teh kvalifikacijah je začel igralce utrujati in obremenjevati s svojim denarjem in hišo pod Šmarno goro, češ, kaj bi počeli, če bi imeli toliko denarja kot on, če bi imeli tako hišo pod Šmarno goro kot on in če bi imeli tako kariero kot on. Igralce je začel obremenjevati s sabo. In to je šlo čez mero dobrega okusa. Miletu je govoril: Kaj boš ti Ačimovič... ti ne moreš nikjer igrat... veš, zakaj so te kupili... da bi trener pobral denar... oni bodo morali s tabo delat dve leti, da te bodo sploh lahko za eno minuto dali v igro... naj mene pokliče, da povem svoje mnenje. Strašno! Mile ga je le debelo gledal, potem pa se je obrnil in odšel stran.

Bi rekel, da mu kreativni igralci ne dišite?

Nogomet ni le fizika - nogomet je tudi žoga. Tega pa on ne razume. On in žoga nista nikoli našla skupnega jezika, zato je v svoji nogometni karieri vse stavil na fiziko, ki je sicer pomembna, ni pa vse. Obremenjen je s fiziko. In mislim, da razmišlja v smislu - po meni jaz. Za njim ni nikogar. Brez njega ni uspehov. Tako si misli. In če že gre, potem moram iti tudi jaz - zato me je treba izničiti. Da ne bi kdo kakih zaslug za morebitne prihodnje uspehe reprezentance, slučajno pripisoval meni. Ves čas strašno ponižuje. Iz dneva v dan. To je neverjetno. In to, kar govori, govori kar tako, brez veze. Ko ima svojo rumeno minuto. Nobenega spoštovanja. Če ti ne paše, spokaj. To je moralo enkrat počit. In to, kar sem mu rekel v slačilnici, je bilo izrečeno v tem smislu - da naj ne dela svojih privatnih reprezentanc in da naj ne meša z vsem tem svojega denarja in svoje kariere, ker smo vsi skupaj tu iz povsem drugega razloga. Sam nisem nikoli omenjal denarja. Nikoli. Zdi se mi brezpredmetno. Rekel sem, da je on tu kot trener, ne pa kot provokator. Ker pa sem bil na adrenalinu, sem vse to izrekel malce bolj grobo, zato sem se mu tudi kasneje opravičil. Toda to so povsem življenjske stvari. To se dogaja v vsaki reprezentanci - še huje! Prijatelji, ki igrajo v velikih reprezentancah, mi govorijo, kakšne grozljivke se dogajajo pri njih. Toda vsi vedo, da je to normalno, življenjsko, da pa to ni za javnost. In to potem res ne gre v javnost. Nikoli! Tu pa je šlo. Tudi na ulici ljudje govorijo marsikaj, pa to ne gre v medije. Tudi to, kar zdajle govorim, morda ni za javnost, toda na žalost moram vse to povedat, ker se moram branit. Jebal mi je mater, tudi štajersko mater, kar pa razumem - to je življenjsko, to se dogaja, toda to ni za javnost. To se začne in konča v slačilnici. Če pa je del tega že ravno prišel v javnost in če je iz tega nastal show, naj se potem pove vse. Zakaj bi on lahko bil občutljiv, jaz pa ne?

Okej, kdo je odprl vrata slačilnice?

Vrata slačilnice je odprl številka 7.

Številka 7?

Ja, številka 7. Njegovega imena nočem več niti izgovoriti. Kar se je zgodilo v slačilnici, se je zgodilo - priznam in za to prevzemam odgovornost. Toda kar se ni zgodilo, se pa ni zgodilo!

Pojdiva po vrsti: pridete v slačilnico in...

Ne, ne, začelo se je že na klopi - rekel sem mu, da je ljubosumnež, da me šikanira, da to dela namerno in da ne se ne meni za interese ekipe, ker je že prej naredil dve skupini. Tisti, ki so njegovi, lahko počnejo, kar hočejo, ostali pa lahko spokajo, če jim ni kaj prav.

Pridete v slačilnico.

Kjer se je zgodilo, kar se je zgodilo.

Je bilo hudo?

Hudo, toda niti slučajno ni bilo tako hudo, kot se je o tem poročalo.

Sta se res skoraj stepla?

Ne, ne. Do nobenega fizičnega obračunavanja ni prišlo. Niti slučajno. Kar je, je. Kar ni, pa ni. In tega ni bilo. Pika.

Kaj se je zgodilo po incidentu v slačilnici?

Naslednji dan - pri zajtrku, ob kakih devetih, desetih po korejskem času, ob dveh, treh po evropskem času - je sledil sestanek, na katerem je želel slišati, kaj o vsem tem mislijo igralci. Takoj se je oglasil številka 7 in povedal, da tako ne gre, da je treba poseči radikalno in da me je treba odstranit. Prepričan sem, da je sedmica to storil po dogovoru z njim in s predsednikom. Gajser in Pavlin sta bila odločno proti, Milinovič je tudi nekaj dodal, ostali pa so bili tiho. Gospod je bil razočaran. Rekel je: če je pa tako... mislil sem, da boste kaj več povedali... pa naj ostane, toda jaz njegovega imena v življenju ne bom več izgovoril, on pa mojega ne. In dogovorili smo se, da ne gre nič od tega v javnost. Tak je bil dogovor. Ni problema. Naslednji dan smo imeli prosto, vsak je počel, kar je hotel, pri večerji pa pogledamo Sportske novosti - in glej, tu je bilo vse objavljeno. To je bil edini časopis, ki je to objavil. Ostali so objavili le, da se nekaj dogaja, na pa tudi kaj. Nihče ni videl v slačilnico. Potem smo izvedeli, da je novinarju to povedal številka 7. Rudonja je številki 7 med večerjo očital, da to ni pošteno in da se nismo tako dogovorili. Številka 7 to zanika. Gospod predsednik in gospod, čigar imena ne želim izgovoriti, napadeta mene - da za vsem tem stojim jaz! Kar je čista laž. Sedmica je šel potem v sobo, v kateri so bili Knavs, Milinovič in maser Daso, za njim pa je šel tudi razjarjeni Rudonja, ki ga je v njihovi prisotnosti stisnil v kot, češ, priznaj, da si ti to storil. Sedmica je videl, da je vrag vzel šalo - in vse skupaj priznal. Kar lahko potrdijo tudi drugi. In kar je najhuje - ni novinar poklical sedmice, ampak je sedmica poklical novinarja! To pa je presedan. In to je sedmica priznal. Ni mogel več zanikati. Do tedaj so to že itak vsi vedeli.

Zakaj je to storil?

Ne vem, toda po mojem sta mu gospod predsednik, ki je v zelo dobrih odnosih s tem novinarjem, kar ni nič slabega, in gospod, ki sedi na klopi, rekla, kaj naj reče. Drugega motiva ne vidim.

Kaj je ukrenilo vodstvo NZS?

Okrog pol enajstih zvečer je Aleš Čeh rekel, da gre gor malce pogledat, kaj je zdaj z vsem tem - odločili so se, da moram domov. Toda okrog pol enih po korejskem času Pavlinu ni dalo miru in je šel s Čehom k predsedniku - hotel ga je še enkrat pozvati, da naj vendarle umiri situacijo. In kaj se zgodi? Ob enajstih je spanje - in ta, ki sedi na klopi, je alergičen na tiste, ki do enajstih niso v svoji sobi. Toda v sobi so ob pol enih ponoči sedeli predsednik, gospod Žagar in številka 7. Na mizi so imeli faks, s katerim so hoteli javnost obvestiti, da odhajam. Verjemi, da se niso pogovarjali o privatnih zadevah. To je smešno! Ko sta Čeh in Pavlin, ki ga niso pričakovali, pritisnila, so sklenili, da naj se vse skupaj prespi.

Zakaj so si premislili?

Ne vem. Po mojem je temu botrovalo več stvari: Čeh in Pavlin, ki sta vztrajala, da moramo ostati skupaj in da je treba zgodbo umiriti, in nelagoden občutek vodstva ob spoznanju, da sta številko 7 našla tam, kjer ne bi smel biti, še toliko bolj, ker je številka 7 pred tem že priznal, da je storil to, kar je storil. Mimogrede, ko je številka 7 zagledal Čeha in predvsem Pavlina, je takoj odšel iz sobe.

Potem ste šli reč prespat.

Ne, ne, takoj zatem smo imeli igralci sestanek, ki je trajal dve, do tri ure in na katerem je moral sedmica še enkrat priznati, da je zadevo spravil v javnost, kar sta potrdila tudi Knavs in Milinovič. Sedmica je potem rekel, da ni imel kobajagi nobenih moralnih zadržkov, ker da ga je to tako kobajagi hudo prizadelo - da je šlo tu za spoštovanje, za avtoriteto. On bo govoril o morali! On, ki je v času pogajanj o premijah tega istega predsednika, ki naj bi bil po hierarhiji nad njim, pred mano, Čehom in Simeunovičem pozval, da naj drži obljubo in preneha s komunističnimi govori. Tako pokvarjenega človeka v življenju še nisem videl. Rekel sem, da je morda res najbolje, da grem, a da se kljub temu pogovorimo in dogovorimo, ker tako, kot je, ne more ostati, če hočemo, da se bomo pri štiridesetih ali pa petdesetih lahko normalno pogovarjali, ko se bomo srečali. Vsak je povedal svoje. Rekli so, da sem pretiraval in da to obsojajo - tudi njim sem se opravičil. Toda obenem so poudarili, da je v interesu vseh, da ostanemo skupaj. Z drugimi besedami, niso podprli moje reakcije, toda hoteli so, da ostanem. In to je Čeh prenesel predsedniku, ki je rekel, da naj se greva pogovorit še z njim.

S kom?

Z njim - s človekom, ki sedi na klopi. Greva dol - toda on ni želel pogovora. Čeh je to sporočil predsedniku, ki je bil jezen, ker se mu je to zdelo le prenašanje odgovornosti, obenem pa je rekel, da bo o vsem skupaj odločila zveza. Nisem vedel, pri čem sem - naj grem na trening ali ne. Pokliče me gospod Žagar: Greš na trening. Fino. Grem. In pred hotelom si z igralci podamo roke - saj veš, tisto. Kar je bilo, je bilo - gremo naprej. Pride predsednik in vse igralce naprosi, da naj o tem več ne govorijo v javnosti. V redu.

Se je tedaj zazdelo, da je problem rešen?

Ja. Toda le za hip - sledila je namreč tiskovna konferenca, na kateri se gospod sramotno zjoče, pove nekaj resnic, a tudi veliko laži. To da je ponosen na svoja starša, ki sta Hrvata, je rekel tako, da je vsak človek najprej pomislil, da se mu jebal mater hrvaško. Razumeš - reč je pustil v zraku. Nakopal mi je celo Hrvaško in Blaževiča. Toda sam Hrvaške sploh nisem omenjal. Tega nisem rekel, kar so tudi potrdili drugi igralci - vprašal sem Pavloviča in Rudonjo, ki sta hrvaškega rodu, no, sem res to rekel, pa sta rekla, da ne. Tudi o njegovi družini nisem nič rekel - tudi to so vsi potrdili. To o družini je slišal le številka 7. Edini. Zanimivo! Vsi pravijo, da ni res, on pa, da je res. No, za Hrvaško pa niti on ni slišal. Še nekaj je tu čudno: on, ki se je na tiskovni konferenci, na kateri novinarjem niso dovolili vprašanj, zjokal, se je pol ure kasneje med kosilom že na ves glas smejal. Kar je strašno - v pol ure je iz histerije padel v smeh. Ne vem, morda je slišal kako dobro šalo, toda taka sprememba razpoloženja ni normalna.

Obenem je tudi najavil, da po svetovnem prvenstvu zapušča reprezentanco.

Da bo po svetovnem prvenstvu odšel, je imel že prej v glavi, navsezadnje, vsem igralcem je že na Brdu podelil plakete v zahvalo za sodelovanje. Da bo odšel, se je odločil že prej. Brez dvoma. Ne vem, kaj se gre? Mirno mu lahko podelijo še enega viktorja - za najslabšo vlogo.

Kaj bi ti naredil, če bi bil selektor in bi ti igralec naredil to, kar si ti naredil selektorju?

Takoj bi ga poslal domov. Brez debate. Če bi imel seveda čisto vest. On pa tega ni mogel storiti - ker ni imel čiste vesti.

Ne razumem - če ste se dogovorili, da s tem ne boste več hodili v javnost, kako to, da so potem njemu dovolili v javnost?

Mislim, da so nad njim izgubili kontrolo. Tudi sami se z njim ne morejo pogovarjat. Ni dialoga. On ima vedno prav. Če je treba, je doktor. Če je treba, je kuhar. Vse funkcije ima on. Vsi ostali pa nimamo pojma. Marsikaj so mu pustili, tako da zdaj dela, kar hoče. Za dobro jutro jebe vsem mater. Igralcem in njim. Potem so pa meni očitali, da kršim dogovore.

Okej, imel je privilegije - toda zadnje čase smo veliko poslušali o tvojih privilegijih in tvoji razvajenosti. Da sediš v jacuzziju, medtem ko ostali drgnejo.

Ljudje ne vedo, o čem govorijo. Izpustil sem le en samcat trening - ker sem moral v bolnišnico. Kakšen jacuzzi? So ljudje nori. Pri večerji sem lahko spil pol kozarca vina, če smo jedli ribo, ker je na Portugalskem tak običaj. Če temu rečeš privilegij. Vem, zakaj kaj počnem. Dovolj sem star.

Se ti zdi, da so nogometni zvezi stvari ušle iz rok?

Nogometna zveza ni bila dorasla našim rezultatom. Nenadoma se je zgodil velik preskok, na katerega pa mentalno niso bili pripravljeni. Niso se znali obnašat. Niso znali kontrolirat situacije - in kot sem že rekel, take in še hujše reči se dogajajo v vseh reprezentancah, a jih kontrolirajo. Če hoče kdo z zveze diskutirat o vsem, tudi o premijah, neizpolnjenih obljubah in nesramnih zankah v pogodbah, sem na voljo. Moj arhiv je velik. Razumem, da je zveza stopila na njegovo stran - to je normalno. To je v skladu s pravilnikom. Toda vse ostalo, kar se je dogajalo, je bilo nezrelo.

Boš še igral za reprezentanco?

O tem še nočem govorit, toda nič ni nikoli tako, kot se zdi.