intervju / Novi komunizem

Povejte, kako je mogoče, da v neki razviti državi komunisti na volitvah dobijo več kot dvajset odstotkov glasov? To je bilo verjetno tudi za vas svojevrstno presenečenje?

Res je. Pri nas je bilo tako, da so optimisti govorili, da imamo možnost doseči deset odstotkov, utopisti so govorili o dvanajstih odstotkih glasov, končni izid pa je bil nad vsemi našimi pričakovanji. Najpomembnejše za uspeh je bilo to, da se je KP Avstrije že dolga leta zelo zavzeto ukvarjala z žgočimi socialnimi vprašanji. V Avstriji so največje težave na stanovanjskem področju, predvsem v velikih mestih. Že pred osmimi leti smo ustanovili poseben "dežurni telefon za najemnike" in tako ponudili brezplačno pravno pomoč žrtvam špekulantov. To je bil čas, ko so nekateri poskušali z različnimi stanovanjskimi špekulacijami narediti donosne posle. Zato so starejše najemnike hoteli spraviti v različne domove in slabo vzdrževane hiše. Tem ljudem smo pomagali, sčasoma pa si je KP Avstrije zaradi ukvarjanja s temi vprašanji pridobila velik ugled med ljudmi. Bili smo dober naslov za vse, ki so imeli težave s stanovanji. Drugo pomembno vprašanje, s katerim smo se v zadnjem času ukvarjali, je vprašanje javne lastnine. Nasprotujemo privatizaciji državnih podjetij. Druge velike stranke imajo v zvezi s tem drugačno mnenje in želijo nekatera podjetja, ki se ukvarjajo predvsem s proizvodnjo in prenosom energije, prodati tujim podjetjem. Tudi zaradi tega so ljudje, ki prej niso imeli stikov z nami, začeli sodelovati s KP Avstrije. Eden od članov občinskega sveta je na primer nekdanji član socialistične stranke, ki je bil zelo razočaran nad politiko svoje stranke.

Konkurenca se vašega uspeha verjetno ni razveselila - svobodnjake ste navsezadnje ponižali na samo nekaj odstotkov?

V drugih strankah so veselje nad našim uspehom ohranili v razumnih mejah. Nas pa je še posebej razveselilo ne le to, da smo se dobro odrezali v delavskih okrožjih, pač pa je bilo enako tudi v številnih meščanskih okoljih, kjer je naša stranka postala celo druga najmočnejša po številu glasov. To je gotovo tudi izraz solidarnosti ljudi. Pred volitvami smo celo od zelo bogatih pogosto slišali tale stavek: " Mi vas ne potrebujemo, nikoli od vas nismo ničesar potrebovali, ker smo osebno dobro preskrbljeni, toda zdi se nam prav, da skrbite za ljudi, ki jim gre slabo in so socialno na dnu družbene lestvice."

Ali v Avstriji, ki se zdi zelo urejena država, res še obstajajo ljudje, ki imajo resne socialne težave?

Obstajajo. Na deželi in v majhnih mestih, ki jih ljudje zapuščajo, ni težko najti stanovanja, drugače je v prenapolnjenih mestih, kjer je tudi zelo veliko študentov. Vse to vpliva na visoke cene stanovanj. Ne gre le za obseg ponudbe stanovanj, pač pa tudi za njihovo kakovost. Ljudje z majhnimi dohodki imajo velike težave pri iskanju stanovanja na tako imenovanem "svobodnem stanovanjskem trgu", saj ne morejo zlahka odšteti kakšnih 700 evrov na mesec za stanovanje. Številna izmed stanovanj, ki jih lahko najamejo za denar, ki ga premorejo, pa so za življenje povsem neprimerna, celo brez kopalnic in stranišč. V zadnjem času se je položaj zaostril zaradi slabe stanovanjske politike. Država bi morala z gradnjo poskrbeti za boljšo ponudbo stanovanj in nižje cene, saj hočejo stanodajalci v teh razmerah iztržiti čim več tudi za stanovanja, za katera bi težko uporabili to ime. Lepo je na primer, da je Gradec postal kulturna prestolnica Evrope, toda kulture ne moremo razumeti tako ozko. Kultura zajema vse vidike življenja, tudi socialno politiko. To pomeni, da moramo več narediti za ljudi brez stranišč in kopalnic.

Vse to lahko razumem - toda kakšno zvezo ima vse to s komunizmom? Kaj je za vas pravzaprav "komunizem"?

Komunizem je zame družbeni red, ki je socialno pravičen, kjer vladata solidarnost in demokracija.

Komunizem in demokracija? Ali nista to pojma, ki se izključujeta?

Ne, nikakor. Ne zavzemamo se za odpravo večstrankarskega sistema in ne zagovarjamo vladavine ene same skupine ljudi brez demokratičnega nadzora. Zavzemamo se za pravičnejšo družbo, kjer parlamentarna demokracija potrebuje še druge nadzorne mehanizme. Ni nam všeč, da ima nad mnogimi družbami veliko moč peščica lastnikov največjih korporacij, ki imajo pogosto večje proračune od številnih držav. Njihov vpliv ni zmeraj dobrodošel. Potrebujemo ureditev, ki ne bo koristila samo bogatim, pač pa tudi danes še zatiranim in revnim.

Se vam ne zdi, da se je uresničitev tega komunističnega in socialističnega ideala doslej že večkrat pokazala v zelo slabi luči?

Komunizem ne more biti to, kar smo videli v vsej vzhodni Evropi. Mislim, da je bila v vseh teh primerih prvotna ideja tudi precej zlorabljena in je zato ta projekt nazadnje doživel zgodovinski neuspeh. Vendar ljudje pod "komunizmom" danes žal večinoma razumejo prav ta zgrešeni model družbene ureditve - države, ki so nastale začenši s Sovjetsko zvezo.

Zakaj potemtakem niste spremenili imena stranke?

O tem smo imeli v KP Avstrije že leta 1980 in 1981 resne razprave. Nekateri so menili, da je to ime preveč obremenjeno z negativnimi pomeni in da bi ga morali spremeniti. Po temeljiti razpravi smo prišli do sklepa, da to ne bi bilo modro, predvsem zato, ker še zmeraj menimo, da je ideja komunizma oziroma socializma sama po sebi nekaj povsem dobrega, ne glede na to, da jo je politična praksa t. i. komunističnih držav močno diskreditirala. Prav tako ne bi bilo dobro, če bi isti ljudje na pročelje sedeža svoje politične stranke nenadoma izobesili novo ime. To bi bilo neprepričljivo in ljudje tega ne bi sprejeli. Zato smo ostali to, kar smo bili zmeraj - odkrito povemo, da smo komunistična stranka, da smo komunisti, hkrati pa seveda to še zdaleč ne pomeni, da si želimo uresničiti družbeni model komunistične države, kakršne so bile Sovjetska zveza ali dežele vzhodne Evrope.

Dobro, toda kje je potemtakem sploh razlika med vami in socialističnimi strankami oziroma strankami socialne demokracije? Pri nas v Sloveniji nekdanji komunisti trdijo, da to pravzaprav sploh nikoli niso bili, pač pa da so bili pravzaprav zmeraj socialdemokrati ...

Razlika je predvsem v politični praksi. Mislim, da je zelo pomembno, da se v delovanju stranke besede in dejanja ujemajo. V socialdemokratskih strankah je bilo pogosto tako, da se je govorilo "levo", dejansko pa se je izvajala politika, ki je bila "desna". V KP Avstrije pa poskušamo v vsakodnevnem delu izvajati to, kar je zapisano v našem programu. Vprašanje javne lastnine je na primer za nas zelo pomembno. Socialistična stranka Avstrije je na primer še pred letom in pol o prihodnosti te lastnine v Gradcu trdila, da privatizacija državnih podjetij nikakor ne pride v poštev. Samo nekaj mesecev kasneje so že začeli govoriti, da bi bilo "strateško partnerstvo morda vendarle smotrno, ampak več kot 25 odstotkov ne mislimo prodati". Sedaj se strinjajo že z 49 odstotki. Nekaj podobnega velja za nevtralnost Avstrije. Mi smo proti vstopu Avstrije v Nato, Socialistična stranka Avstrije pa sicer še zmeraj govori tako, vendar bi si njeni člani, če bi jim to ustrezalo in če bi bilo to mogoče, lahko predstavljali tudi vstop v zvezo Nato. To je pomembna razlika. Ne gre za to, kaj je zapisano v programu - gre za to, kako ta program potem izvajaš in kaj za uresničitev programa storiš v resničnem, vsakdanjem življenju.

Kako to počnete vi? Je res, da del svojih osebnih dohodkov podarite revnim?

Res je. Zmeraj smo kritizirali to, da politiki zaslužijo preveč. Po našem mnenju pridobitev mandata ne bi smela biti namenjena temu, da ljudje tako obogatijo. Samopodoba ljudi, ki mislijo "Sedaj sem član vlade in moram zato upravičeno obogateti," se nam zdi zgrešena. Ljudsko predstavništvo prav tako ne bi smelo postati nekakšen avtomatizem - na takšnih položajih bi se morali izmenjati vsi sloji prebivalstva. In seveda bi bilo nemoralno, če bi mi, ki smo zmeraj zastopali takšna stališča, ko bi postali izbrani predstavniki v državnih organih, zase obdržali vse dohodke, ki so nam iz tega naslova nakazani. Zato velja osnovno načelo, da lahko vsak obdrži le dohodek, kakršnega je imel pred prihodom na novi položaj, preostanek, pri meni okoli 60 odstotkov prejemkov, pa je namenjen podpori ljudi v težavah. To je oblika prerazporeditve sredstev, kakršno lahko izpelje vsak sam. Moja plača v mestnem svetu znaša približno 4500 evrov. Od tega obdržim 1850 evrov, kolikor potrebujem za življenje, drugo je namenjeno ljudem, ki nujno potrebujejo našo pomoč.

Kdo so ti ljudje?

To so ljudje, ki ne morejo plačevati najemnin, ki ne morejo plačati elektrike in jim grozi izklop iz omrežja, ljudje, ki živijo sami, ki nimajo pralnih strojev, ki potrebujejo okno ali preprosto hrano. Veliko ljudi potrebuje nujno zdravniško pomoč. Vse, kar dobimo, je točno zapisano, prav tako je točno zapisano tudi, koliko denarja in za kaj smo izročili tem ljudem v težavah. Enkrat na leto imamo dan odprtih vrat, povabljeni so tudi novinarji. Tedaj je mogoče videti in preveriti, kaj se je s tem denarjem zgodilo in ali je bil res upravičeno porabljen.

Pa z dohodki, ki vam ostanejo, lahko shajate?

Lahko. Veliko je ljudi, ki dobijo še precej manj kot jaz. Kar zadržim od svoje plače, je še zmeraj nad povprečnimi dohodki v Avstriji.

To se sliši zelo lepo in je v našem času tudi zelo nenavadno. Pa ne gre zgolj za populizem, s katerim si pridobivate glasove, hkrati pa se ne rešujejo težave, ki so sistemske?

Menimo, da gre za edino možno načelno ravnanje. Tako ne ravnam samo jaz, pač pa tudi drugi naši funkcionarji. In seveda nimamo nobene monopolne pravice nad takšnim ravnanjem. Lahko se nam pridruži kdorkoli. Pravzaprav si želimo, da bi bilo takšnega solidarnega ravnanja čim več, ker potem bi bilo tudi težav manj. Sistemske spremembe pa bi seveda lahko izpeljali, če bi imeli več moči pri odločanju. Sistema v celoti sedaj žal ne moremo spremeniti. Vendar to ne pomeni, da nam sedaj, ko še nismo na oblasti, ni treba storiti nič. Ravnamo v skladu s svojimi načeli in pomagamo tam, kjer lahko.

Ali to pomeni, da imate tudi posebno "osebno etiko" - na primer, kot pišejo nekateri, da vozite rabljene avtomobile in se ne udeležujete razkošnih zabav za petičneže?

Tega ni treba razumeti kot dogmo. Res pa je, da vozim malce starejšo škodo in da ne obiskujem raznih "gala" prireditev. Te zadeve so vsaj zame preprosto odbijajoče.

Po marksistični teoriji naj bi se socializem vzpostavil v najrazvitejših deželah, dejansko pa se je zgodilo ravno nasprotno. Ali vaš uspeh v razviti Avstriji pomeni, da se razvoj obrača v napovedano smer in da bo v Avstriji in Evropi že kmalu vladal socializem?

Mislim, da bi bila napoved česa takšnega pretirana. Vendar je zelo očitno, da si ljudje želijo drugačne politike, kot je tista, ki prevladuje danes. In vse več je ljudi, ki si ne želijo samo strank, ki politiko oblikujejo na podlagi ugotovitev iz raziskav javnega mnenja, pač pa znajo oblikovati tudi nove projekte in postopke. To dokazuje naš primer. KP Avstrije je bila še pred kratkim stranka, ki je bila izključena iz območja vsakodnevne politike. Danes ni več tako. Postali smo četrta najmočnejša stranka v Avstriji. Včasih so nekateri glasovali za našo stranko, ne da bi to kdaj odkrito priznali. Danes to mnogi povedo odkrito. Še pred nekaj leti bi bil naš uspeh na meji znanstvene fantastike. Nočem biti prerok, vendar vse, kar smo storili doslej, lahko zelo počasi pripomore tudi k širšemu uspehu levih idej. Za začetek smo pokazali, da komunisti nismo nekakšni radikalni norci, pač pa razumni ljudje, ki si želijo novih, drugačnih, pravičnejših in boljših razmer v državi in svetu.

Pa je sploh mogoče biti komunist v razviti kapitalistični državi? In kaj boste storili, ko res pridete na oblast? Boste nacionalizirali zasebno lastnino in odpravili večstrankarski sistem?

Kaj narediti, ko pridemo na oblast - to je v tem trenutku res še zelo teoretično vprašanje. Od tega smo še zelo daleč. Vendar bo KP Avstrije v prihodnosti imela vse pomembnejšo vlogo na volitvah na lokalni ravni, na občinskih volitvah in ob volitvah delavskih svetov v podjetjih, saj si je pri naštetem s konkretnim delom mogoče najprepričljiveje pridobiti zaupanje ljudi. Ti lahko sami presodijo, kako stranka dejansko dela. Na ravni celotne Avstrije gotovo ne bomo kmalu postali odločilen dejavnik, vendar smo prepričani, da bomo sčasoma zastopali interese vse več ljudi.

Kako pa gledate na razmere v svetovni politiki - podpirate načrtovano posredovanje ZDA v Iraku?

Tega posredovanja seveda ne podpiramo in prav zato zdaj v Gradcu pripravljamo demonstracije za mir in proti vojni. V zadnjih letih smo priča skrb zbujajočemu razvoju odnosov v mednarodni skupnosti. ZDA so postale tako dominantna sila, da jih mnenje preostanka sveta o njihovi politiki pravzaprav sploh ne zanima več. To se kaže tudi tako, da se ZDA, kadar se pač odločijo za vojno, ne ozirajo niti na sklepe Varnostnega sveta niti na mnenja svojih zaveznikov in številnih drugih svetovnih držav. Varnostni svet uporabljajo samo kot kritje za svoje akcije, kadar pa ne odloča tako, kot želijo, svoje odločitve uresničijo brez njegovega soglasja. Ta položaj je nekaj novega v mednarodnih odnosih, razmere pa so danes veliko slabše kot pred dvajsetimi ali tridesetimi leti. Kajti tedaj je v svetu vendarle vladalo nekakšno ravnotežje med zahodnimi državami in Sovjetsko zvezo, saj je ta kljub vsem pomanjkljivostim igrala vlogo države, ki je omejevala možnost nekaznovanih posegov ene sile. Zelo pomembno vlogo so pri tem igrale tudi neuvrščene države, med njimi še posebej nekdanja Jugoslavija, Indija in še nekatere. Danes imamo le eno globalno silo. Tudi Evropska unija še ni v takšnem položaju, da bi se lahko postavila po robu ZDA. Evropska komisija, ki odloča o večini evropskih zadev, ni izbrana z glasovanjem, Evropski parlament pa ima premalo pooblastil.

Na demonstracijah, ki ste jih danes pripravili tu v Gradcu, je bilo nekaj tisoč ljudi. Ste pričakovali tolikšen odziv?

Ne, tudi tega nismo pričakovali, seveda pa smo veseli, da so ljudje tako množično pokazali, da se ne strinjajo s pripravami na vojno v Iraku. To kaže, da zelo veliko ljudi odklanja vojno kot normalno politično sredstvo.

Ali to pomeni, da ste proti razorožitvi nevarnih držav, ki ogrožajo svetovni mir, kar je v Varnostnem svetu nedavno nazorno pokazal ameriški državni sekretar Collin Powell?

Mislim, da pri tem sploh ne gre za boj proti terorizmu. To je samo krinka, pod katero si hočejo ZDA zagotoviti prevladujoč vpliv v svetu in poskrbeti za svoje ozke interese. Če Irak ne bi imel nafte, bi bila ameriška želja, da se prav tam obračuna z nekakšnim "terorizmom", gotovo precej manjša. Vojna, ki bo zagotovo prizadela tisoče ljudi, ki s terorizmom brez dvoma nimajo prav nobene zveze, je po našem mnenju globoko nepravična in nemoralna. Le zakaj bi morali trpeti ljudje, ki imajo danes morda napačno vlado in že zaradi nje same in krutih sankcij živijo v pomanjkanju? Vse to smo videli tudi v prvi vojni proti Iraku. Če bi ZDA res želele odstraniti Sadama Huseina, bi to lahko storile že leta 1990.

Kako se bo v zvezi s tem odzvala Avstrija?

Tega ni mogoče z gotovostjo napovedati, ker bodo pri odločanju o tem vprašanju gotovo prisotni tudi politični pritiski iz tujine, toda kot je videti sedaj, Avstrija ne bo podprla posredovanja v Iraku brez odločitve Varnostnega sveta in ustrezne odločitve na ravni Evropske unije.

Je projekt Evropske unije nekaj, v čemer se prepoznajo tudi komunisti?

Seveda se lahko, vendar smo v tem trenutku do tega projekta še zmeraj zadržani. Predvsem zato, ker pogrešamo več socialnih vsebin. Vse je še zmeraj preveč posvečeno odpravi ovir pri pretoku kapitala, evropske institucije pa imajo še premalo pooblastil. Več bi bilo treba storiti za dvig življenjske ravni v državah, ki šele vstopajo v Evropsko unijo. Treba bi bilo resneje vzeti sporočila iz Porta Alegra, tako da bi tudi razvite evropske države z ukrepi, obsežnejšimi od teh, ki so bili sprejeti doslej, pomagale odpraviti revščino in pomanjkanje v nerazvitem svetu.

Imate stike s tovariši iz Slovenije? Kako gledate na to, da so se vaši kolegi iz Slovenije odrekli svojemu imenu, pa tudi nekaterim ciljem, za katere so se zavzemali?

Ne, več stikov je že tradicionalno bilo med našo koroško organizacijo in člani sorodnih strank iz Slovenije, ker na Koroškem živi pomembna slovenska manjšina. V Gradcu teh stikov nimamo, kar je seveda škoda, saj vstopa Slovenija v Evropsko unijo in bi morali sodelovati veliko bolje. Spremembe imena komunistične stranke in politike levih strank v Sloveniji pa ne bi žel presojati. To je bila praksa, ki smo jo poznali v preteklosti, in kot je znano, ni prinesla posebnih uspehov. Vsaka stranka se mora prilagoditi okoliščinam v svoji državi, si pa vsekakor želimo tesnejšega mednarodnega sodelovanja levih strank.

Bi bilo po vašem mnenju treba storiti še več, da bi bili odnosi med Avstrijo in Slovenijo boljši?

Naši odnosi so že danes dobri, gotovo pa bi lahko bili še boljši. Mislim, da bi v Avstriji morali čim prej rešiti zaplet z dvojezičnimi napisi na Koroškem, in to tako, da bo spoštovana povsem jasna odločitev ustavnega sodišča, ki je po mojem pravična. Dvojezični napisi so pomemben simbol obstoja manjšinske skupnosti, kažejo kulturno različnost in mislim, da je absurdno, da se kdo čuti ogroženega zaradi dvojezičnih napisov. Navsezadnje pred tridesetimi leti ni bilo niti enega napisa, potem ko so jih vendarle postavili samo nekaj, pa smo hitro ugotovili, da se da lepo živeti tudi z njimi. Na avstrijskem Štajerskem prav tako živi slovenska manjšina, kar desne stranke pogosto zanikajo. Nihče ne pričakuje več, da bodo zaradi teh napisov iz Slovenije pridrveli nekakšni novi sovragi. Večina ljudi je zelo realnih. Prav tako bi bilo treba bolj sistemsko urediti financiranje manjšinskih dvojezičnih medijev, kjer smo v preteklih dnevih prav zaradi napačne politike vladajočih strank doživeli celo gladovno stavko na Radiu 2.

Še nedavno je bilo tudi v Sloveniji čutiti strah zaradi možnosti, da bi Haiderjevi svobodnjaki prisilili avstrijsko vlado k uporabi veta ob vstopu Slovenije v Evropsko unijo. Te nevarnosti sedaj ni več?

Mislim, da Haider nima več nobene možnosti pri odločanju o pomembnih zunanjepolitičnih vprašanjih. Je pa prav Haider precej kriv za zastrupljene odnose med slovensko manjšino in večinskim prebivalstvom na Koroškem in v Avstriji, Avstrija pa je bila tudi zato pod hudimi pritiski drugih držav. Mislim, da je Haiderjev čas dokončno za nami. Na vseh volitvah doslej je izgubil ogromno glasov. Kmalu bomo videli, kako se bo odrezal na volitvah v svojem zadnjem pribežališču, na Koroškem, kjer so na zadnjih državnih volitvah dobili samo še enajstino glasov, ki so jih dobivali prej. Utemeljeno lahko torej upamo, da FPO v prihodnosti ne bo več igrala takšne vloge, kot jo je doslej.

Ali tudi sami potujete čez mejo, v Slovenijo?

Zelo pogosto. Slovenija je zelo lepa dežela prijaznih ljudi in eden mojih tradicionalnih turističnih ciljev. Tja odhajam na dopust in na izlete. Komaj kje je še kraj, ki ga ne poznam - od Krasa pa do Murske Sobote.

Ali v Sloveniji nikoli niste imeli težav? Če ne drugače - zaradi svojega komunističnega prepričanja?

Ne, zato pa sem doživel veliko lepega. No, pred časom sem bil na izletu v južni Sloveniji, kjer sem prenočeval na kmetiji, kjer imajo kmečki turizem. Ljudje sicer niso govorili nemško, vendar so bili zelo gostoljubni in so me, čeprav komunista, v znak prijaznosti poškropili s sveto vodo iz Lurda. Ampak na srečo sem nato dobil za povrh še nekaj dobrega slovenskega vina.