Nevarna igra
Zakaj podtikanje bombe pod poslančev avtomobil ni le poškodovanje tuje stvari
Pogrešani: Ladislav Troha
© Denis Sarkić
Nekoliko zapoznelo priznanje majorja Ladislava Trohe o tem, kako je specialna brigada Moris 13. aprila leta 1993 izvedla napad z eksplozivom na avto predsednika SNS in poslanca Zmaga Jelinčiča, je sprožilo presenetljive odzive. Obtoženi so večinoma javno zanikali obtožbe, Ladislav Troha pa je nenadoma izginil. V kabinetu pravosodnega ministra Ivana Bizjaka se niso dali zmesti; bolj so se ukvarjali s predstavitvijo novih sekretarjev kot z repom zgodbe, ki se je začela že v času ministrovanja Ivana Bizjaka na MNZ: "Držali smo se jasnega načela, da je treba storiti vse, kar je bilo v skladu s pravili stroke in zakonodajo mogoče storiti, da bi se odkrili storilci kaznivega dejanja. Treba je dodati tudi to, da nisem bil izpostavljen nikakršnim pritiskom ali predlogom, da naj vplivam na potek preiskave v tem konkretnem primeru. Prav tako zavračam večkrat javno izrečene besede poslanca Jelinčiča, da naj bi preiskava o tem primeru ne bila temeljita. Res pa je, da smo pri sodelovanju z varnostnimi organi Ministrstva za obrambo naleteli na določene težave. Na te težave je opozorila v svojem poročilu predsedniku vlade, imenovanem tudi Dosje 13, tudi kriminalistična služba," je pravosodni minister zavrnil navedbe, da naj bi prav on zaradi pritiskov Janeza Janše in Lojzeta Peterleta ustavil preiskavo o tem primeru. Sicer pa mu je bil ta primer "poznan tako kot drugi, odmevnejši primeri kaznivih dejanj" in nič več. Tudi zgodbe Ladislava Trohe ni želel komentirati. Omenil pa je, da se mu zdi, da tudi po najnovejši izpovedi "nobena od ugotovitev v tedanjih poročilih ni izpodbita".
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
