Igor Mekina

29. 1. 2001  |  Mladina 4  |  Politika

Nevarna igra

Zakaj podtikanje bombe pod poslančev avtomobil ni le poškodovanje tuje stvari

Pogrešani: Ladislav Troha

Pogrešani: Ladislav Troha
© Denis Sarkić

Nekoliko zapoznelo priznanje majorja Ladislava Trohe o tem, kako je specialna brigada Moris 13. aprila leta 1993 izvedla napad z eksplozivom na avto predsednika SNS in poslanca Zmaga Jelinčiča, je sprožilo presenetljive odzive. Obtoženi so večinoma javno zanikali obtožbe, Ladislav Troha pa je nenadoma izginil. V kabinetu pravosodnega ministra Ivana Bizjaka se niso dali zmesti; bolj so se ukvarjali s predstavitvijo novih sekretarjev kot z repom zgodbe, ki se je začela že v času ministrovanja Ivana Bizjaka na MNZ: "Držali smo se jasnega načela, da je treba storiti vse, kar je bilo v skladu s pravili stroke in zakonodajo mogoče storiti, da bi se odkrili storilci kaznivega dejanja. Treba je dodati tudi to, da nisem bil izpostavljen nikakršnim pritiskom ali predlogom, da naj vplivam na potek preiskave v tem konkretnem primeru. Prav tako zavračam večkrat javno izrečene besede poslanca Jelinčiča, da naj bi preiskava o tem primeru ne bila temeljita. Res pa je, da smo pri sodelovanju z varnostnimi organi Ministrstva za obrambo naleteli na določene težave. Na te težave je opozorila v svojem poročilu predsedniku vlade, imenovanem tudi Dosje 13, tudi kriminalistična služba," je pravosodni minister zavrnil navedbe, da naj bi prav on zaradi pritiskov Janeza Janše in Lojzeta Peterleta ustavil preiskavo o tem primeru. Sicer pa mu je bil ta primer "poznan tako kot drugi, odmevnejši primeri kaznivih dejanj" in nič več. Tudi zgodbe Ladislava Trohe ni želel komentirati. Omenil pa je, da se mu zdi, da tudi po najnovejši izpovedi "nobena od ugotovitev v tedanjih poročilih ni izpodbita".

Zmago Jelinčič, ki se je pravkar vrnil iz ZRJ, pa je bil nekoliko drugačnega mnenja. "Skrajni čas je, da se je ta zadeva pričela razpletati. Gre za državni terorizem, saj je v to dejanje vpletena specialna brigada Moris. O tem je razpravljala tudi vlada republike Slovenije na eni od svojih zaprtih sej. Zanimivo pa je, da so bili tedaj kot izvajalci te akcije opisani Darko Njavro, Robert Suhadolnik in Troha," opozarja Jelinčič. Sicer pa je imel bombni napad leta 1993 po njegovem nedovomno politično ozadje. "Ko je prišlo do napada, je bil predsednik vlade Drnovšek, zunanji minister Peterle, notranji minister Bizjak, obrambni pa Janša. Kot predsednik odbora za obrambo sem imel proti sebi vso koalicijo. In malo pozneje so me kot predsednika odbora za obrambo tudi zamenjali, največja zagovornika pa sta bila Vika Potočnik in Janez Janša, torej LDS in SDS." Zmago Jelinčič od policije nikoli ni dobil zapisnika. Inšpektorji so mu na avtu ocenili le škodo 20.000 tolarjev, vendar mu je zavarovalnica kljub temu priznala "totalko". Spomni se, da so policisti potrebovali eno uro, da so ga obvestili o eksploziji, in da je bilo, ko je prišel ven, pod avtom že vse "očiščeno". Sicer pa naj bi bila ta eksplozija samo ena od uresničenih groženj. Ostale anonimne grožnje so prihajale po pošti in prek telefonske tajnice, trikrat pa tudi v obliki strelov na hišo. Prav tako se ne strinja z oceno, da je bilo vse skupaj samo "špasno" poškodovanje "tuje stvari". "Eksploziv je bil nastavljen pod bencinski tank, vendar so ga nastavili premalo. Če bi prišlo do požara, bi zagorela vrsta avtomobilov, takrat pa bi spet rekli, da je Jelinčič imel notri kakšno stvar, ki mu je po nesreči počila. Sicer pa sploh ne vemo, če ni bilo vse pripravljeno zato, da bi počilo, ko bi bil notri jaz. Tudi kadar IRI v rokah njihovih članov poči bomba, to preganjajo kot poskus podstavitve bombe, ne pa kot poskus poškodovanja tuje stvari. Kaj bi bilo, če bi se kaj takega zgodilo Drnovšku? Bi bilo tudi to tudi 'poškodovanje tuje stvari' ali pa bi naokoli letalo tisoč žandarjev?" Zagotovilom pravosodnega ministra, da ni ustavil preiskave, še danes ne verjame. "Ko sva s Polonco Dobrajc tisti dan prišla k Bizjaku, je bil ves zelen v obraz in je dišal po alkoholu. Postavil mi je eno samo vprašanje: 'Gospod Jelinčič, a vi ne stanujete na Tivolski 15?' 'Seveda,' sem mu odgovoril. 'Ja, kaj ste pa ob tej uri delali ob Polonci Dobrajc?' me je vprašal Bizjak. To so slovenski krščanski demokrati. Jebeš, če je kdo mrtev. Samo da ne fuka kje drugje," danes smeje pripoveduje Zmago Jelinčič.

"Obarvan namen"

O nasilju zoper najvišje predstavnike države govori 353. člen Kazenskega zakonika Slovenije. Za kvalifikacijo kaznivega dejanja, ki se je zgodilo na Pražakovi, bi bil na prvi pogled povsem primeren, saj govori o kaznovanju tistega, ki "z namenom, da bi ogrozili ustavno ureditev ali varnost republike Slovenije" najvišje predstavnike države ugrabi, jim stori kaj nasilnega ali pa napade njihove "uradne prostore, zasebno stanovanje ali prevozno sredstvo". Vendar pa ta člen med najvišje predstavnike ljudstva ne uvršča poslancev. Drug člen, ki opisuje podobna dejanja, govori o terorizmu (355 čl. KZ): "Kdor z namenom, da bi ogrozil ustavno ureditev ali varnost Republike Slovenije, povzroči eksplozijo ali požar, ali stori kakšno drugo splošno nevarno dejanje ali nasilje, ali zagrozi z uporabo jedrske snovi ali drugih sredstev za množično pobijanje ljudi in tako ustvari pri ljudeh občutek negotovosti ali prestrašenosti, se kaznuje z zaporom najmanj treh let." Zastaralni rok za to dejanje naj bi bil 15 let. Člen se nekaterim - tudi v okviru organov, ki te dni odločajo o nadaljnjih postopkih v zvezi s primerom "Pražakova" - zaradi drugega dela definicije še zmeraj zdi nekoliko preveč resen, da bi pod to dikcijo lahko uvrstili podstavljanje bombe pod avto poslanca. Tožilci trdijo, da bi za uvedbo preiskave ali vložitev obtožnce potrebovali še kaj več kot zgolj navaden "namen". Potrebovali bi "obarvan namen". To pa naj bi bilo zelo težko dokazati. Tožilstvo bi prav zato lahko celo ocenilo, da kljub izpovedi Trohe v prihodnjih postopkih ne stori ničesar.

No, krajevno pristojni okrožni državni tožilec Gorazd Fišer s svojimi sodelavci je avtonomen, to pa pomeni, da se lahko odloči po lastni presoji in ne glede na mnenje generalne državne tožilke Zdenke Cerar. Da ukrepa, pa ga sili tudi zakon. Čeprav tožilci neradi ukrepajo zaradi časopisnih člankov, je formalno popolnoma vseeno, od kod so izvedeli za določeno kaznivo dejanje; v takem primeru morajo že po črki tožilskega zakona in kazenskega zakonika od policije zahtevati zbiranje obvestil. Na podlagi tega lahko policija poda ovadbo, tožilstvo pa odredi preiskavo, ki se konča z obtožnico ali ustavitvijo postopka. Prav to je, za sedaj, tudi najverjetnejša pot uradnih postopkov po Trohovem priznanju in opisu akcije. Usoda nadaljnjih postopkov v zvezi s tem dejanjem pa bo odvisna predvsem od rezultata že potekajoče pravniške bitke med tistimi, ki v luči novih dejstev podstavljeno bombo pod Jelinčičevim volvom vidijo kot dejanje terorizma, in tistimi, ki se jim ta definicija zdi prehuda. V ta pravniški spopad se je vmešala tudi generalna državna tožilka in s svojo oceno o kaznivem dejanju "poškodovanja tuje stvari, ki pa je medtem že zastaralo" - zmago prevesila na stran tistih, ki si želijo minimizirati problem eksplozije na Pražakovi.

Vendar pa že nekaj preprostih dejstev jasno kaže, da je bila ocena generalne tožilke Zdenke Cerar nekoliko prenagljena. Res je, da v dosedanjih postopkih ni bilo mogoče opredeliti "namena" še zmeraj "neznanih" storilcev. Vendar to še nikakor ne pomeni, da so res hoteli le poškodovati "tujo stvar". Namena osumljencev pravzaprav sploh ni bilo mogoče ugotoviti, saj so to ves čas preprečevali vojaški varnostni organi. To dokazuje tudi dokument o pisalnem stroju, na katerem so bili napisani dokumenti izročeni Milanu Smolnikarju, zelo verjetno pa tudi pisma Civilne iniciative in usoda ovadb iz Depale vasi, ki jih je očitno neupravičeno zavrgla prejšnja tožilka skupine za posebne namene Barbara Brezigar. Da bi lahko ugotovili pravi namen osumljencev podstavitve bombe, bi torej na tožilstvu in policiji morali najprej opraviti zaslišanja in preiskavo. Da bi res prišlo do obtožbe, bi bil potreben še dokaz o "namenu ogrožanja ustavne ureditve". Zato pa bi tožilci verjetno morali ta stavek prebrati nekoliko manj formalistično. Ustavna ureditev je namreč lahko ogrožena tudi v primeru, če kriminalne združbe s podstavljanjem bomb vplivajo na voljo poslanca, in ne le, kadar napadejo ustavno ureditev v celoti. Poslanec, ki ravna pod prisilo strahu, nima svoje volje; in s tem so tudi pravni in zakonodajalni posli, ki jih sklepa v imenu svojih volilcev, nični in neveljavni.

Pometanje bombaške zgodbe pod preprogo je nesprejemljivo predvsem zato, ker se ta po vseh elementih v popolnosti sklada z metodami in cilji terorizma. O tem, kaj je pravzaprav terorizem, sicer v okviru OZN še zmeraj potekajo vroče razprave. Vendar pa v teoriji ni dvoma, kaj spada med teroristična dejanja s stališča mednarodnega prava. In kadar odleti v zrak kakšen avto na Irskem ali Korziki, nihče ne govori o "poškodovanju tuje stvari", pač pa povsem jasno le o terorizmu. Za terorizem je značilno tudi "politično sporočilo" ter grožnja z bodočim nasiljem. Teroristično nasilje "ne želi uničiti objekta, proti kateremu je usmerjeno", pač pa želi vplivati na voljo tistega, ki ga napada. Prav zato so neutemeljeni ugovori, češ da bomba na Pražakovi ni akt terorizma zgolj zato, ker "ni bilo žrtev". Primer "Pražakova" se popolnoma sklada z bistvom teroristične metode; v času napada je bil Jelinčič predsednik odbora za obrambo. Kot tak je bil trn v peti Janezu Janši in vrhu Morisa, del katerega je po izpovedi Ladislava Trohe tudi izvedel teroristični napad. Jelinčič se spominja, da je bil napad izveden točno na rojstni dan njegovega sina, in ocenjuje, da bi "to lahko razumel kot namig, da se bo kaj zgodilo mojemu sinu". Napad je bil poleg tega "selektiven" - "kaznovati" bi moral le Jelinčiča, "krivca", in požeti aplavze publike. Da so Jelinčiča poskusili zgolj "zastrašiti", ne dokazuje "običajnosti" napada, pač pa je namen zastraševanja ravno dokaz terorizma.

Kdo se potemtakem - in na čigav račun? - lahko še spreneveda, češ da je šlo le za poškodovanje tuje stvari? Logika pometanja tega primera pod prag z argumentacijo, češ da je šlo "le za Jelinčiča", ni samo kratkovidna, pač pa je tudi v nasprotju s pozitivno evropsko zakonodajo. Če imamo Zmaga Jelinčiča radi ali pa ne, jasno je naslednje - kdorkoli je podstavil bombo pod njegov avto, jo je postavil pod vso državo. Nauk je seveda nič kaj zabaven. Primer Jelinčič dokazuje, da ocena pravosodnega ministra Ivana Bizjaka o tem, kako pri nas "nihče ni nedotakljiv", prav gotovo ne velja za velike, pač pa le za majhne ribe.