Ali H. Žerdin

21. 5. 2001  |  Mladina 20  |  Politika

Stroka, politika ali ljudstvo?

Kdo naj odloča

Ustanovitev odbora Za svobodno odločanje: predsednica Spomenka Hribar

Ustanovitev odbora Za svobodno odločanje: predsednica Spomenka Hribar
© Igor Škafar

Zdaj bomo pa en mesec modrovali, kaj si mislimo o umetni oploditvi samske ženske. In bomo o umetni oploditvi razpravljali na avtobusu in tržnici, po telefonih in elektronski pošti, ob kavi in pivu. Spričkali se bomo s starimi prijatelji in se pobotali z ljudmi, ki so nam bili do včeraj zoprni. In iz medijev bomo pobirali drobce argumentov, ki naj bi nam pomagali pri referendumskem, množičnem odločanju. In bomo poslušali ginekologe in pravnike, teologe in sociologe, filozofe in psihologe, aktivne državljanke in državljane, civilno-družbene iniciative ter zasebne modrijane. Pol ure dnevno bomo namenili temi meseca. Po štirih tednih nam bo pa vse jasno. Podprti bomo s stališčem stroke. In bomo množično odločali. Potem bomo imeli rezultat. In na temo meseca bomo počasi pozabili. Skoraj vsi.

Beseda "stroka" bo največkrat uporabljena beseda. Občinstvo pač verjame stroki. Bolj kot politiki. Načelen skeptičen odnos javnosti do politike je povsem na mestu. Vprašanje pa je, kaj naj si človek misli o stroki. Problem je sledeč: ko medicinska stroka argumentira svoje stališče, pogosto navaja pravne argumente. Citira konvencije ter interpretira ustavo in zakone. Pravna stroka občasno posega po političnih argumentih in govori o primerih, ko je diskriminacija dopustna. Teološka stroka se premika na območje, ki naj bi bilo rezervirano za družinsko politiko. Še sreča, da nam sociologija ni in ne bo postregla z javnomnenjsko raziskavo, kaj si o problemu mislijo spermiji. Se stališče spermijev iz levega testisa razlikuje od stališč spermijev iz desnega testisa? Če pa naj bi bila stroka res stroka, bi morala od časa do časa priznati, da nečesa ne ve. In držati bi se morala opisa del in nalog.

Poseben problem se pojavi, ko ljudje, ki naj bi predstavljali stroko, govorijo v imenu vseh. "Stališče stroke je enotno," lahko slišimo. Mar res? Je enotno, denimo, stališče ginekološke stroke? Razširjeni strokovni kolegij za ginekologijo, ki ga vodi dr. Božo Kralj, nekdanji direktor ljubljanske ginekološke klinike, je o temi razpravljal sedem ur. Kolegij se ni strinjal z novelo zakona, ki je bil sprejet aprila letos in je dopustil možnost umetne oploditve samske ženske. Dr. Božo Kralj, predsednik strokovnega kolegija, je med večerno TV oddajo poudarjal, da je bilo stališče strokovnega kolegija enotno, z enim vzdržanim glasom. Medtem ko je strokovni kolegij za ginekologijo zavrnil novelo, se je v Križankah odvijal sestanek Odbora za svobodno odločanje, civilno-družbene iniciative, ki podpira letošnjo novelo zakona o umetni oploditvi. Eden od govornikov je bil dr. Vasilij Cerar, ki je - tako kot dr. Božo Kralj - nekdanji direktor ginekološke klinike. Dr. Cerar je novelo zakona odločno podprl. Leta 1991 se je mandat dr. Vasilija Cerarja končal, vodenje ginekološke klinike pa je prevzel dr. Tone Kralj. Oba sta bila torej direktorja iste institucije, oba sta strokovnjaka, oba imata doktorat, vendar se njuni stališči diametralno razlikujeta.

Drugi primer: ljubljanska ginekološka klinika ni edina ginekološka ustanova v državi. Služba za ginekologijo in perinatologijo obstaja, med drugim, tudi v mariborski Splošni bolnišnici. Šef oddelka je dr. Veljko Vlaisavljević. Vodenje oddelka je prevzel leta 1991, torej tedaj, ko je dr. Božo Kralj prevzel vodenje ljubljanske ginekološke klinike. Tudi Dr. Veljko Vlaisavljević je, kot dr. Vasilij Cerar, eden od ustanoviteljev Odbora za svobodo odločanja. Je torej stališče stroke enotno? Ali je stroka razcepljena? "Če govorimo o razklanosti stroke, lahko je, jaz je ne poznam," je za TV SLO povedal dr. Božo Kralj. Dr. Kralj torej dopušča možnost, da je stroka razklana, vendar on o razklanosti ne ve ničesar. Je stroka, ki ni evidentirala mnenj vseh izvedencev, še stroka? In predvsem: ali lahko stroki, ki ni evidentirala stališč vseh izvedencev, lahko zaupamo kaj bolj kot politiki? Kolikšna je vrednost pravnih argumentov, ki jih navaja ginekološka stroka? Dr. Božo Kralj je TV občinstvu razložil, da navodila Evropske unije govorijo o tem, da naj bo umetna oploditev namenjena le ženskam, ki živijo v paru. Ob tem pa ni komentiral podatka, ki ga navaja ministrstvo za zdravje, da postopke umetne oploditve žensk brez moškega partnerja izvajajo v Belgiji, na Danskem, Finskem, v Italiji, na Nizozemskem, Portugalskem, v Španiji in Veliki Britaniji. Torej v teh državah brutalno kršijo navodila Evropske unije?

A kot rečeno, 17. junija se bo zgodil referendum, milijon in pol ljudi si bo vzelo nekaj minut časa na dan, da bi razmislilo, kako naj glasuje, kak milijon ljudi bo potem sklenil, da se ga vprašanje ne tiče, pol milijona ljudi pa bo prišlo na volišče. Tako nekako. Nekatere stroke bodo slavile, nekatere ne, nekatere stranke bodo vesele, druge žalostne.

Nekje v kotu pa bo čakalo ducat žensk, ki se jih vprašanje neposredno tiče. Gre za ducat žensk, ki so v stiski. Ki so v intimni stiski. Ker je njihova stiska intimna, o njej najbrž ne bodo govorile javno. V naslednjih tednih bomo slišali vse mogoče argumente. Liberalne in konservativne, subtilne in površne, demagoške in zadržane, skeptične in goreče. Bomo slišali tudi argumente tistega ducata žensk v stiski, o katerih odločamo? Povprečen volivec bo svoj glas oddal po nekaj urah modrovanja. Če bi obveljala pravica samskih žensk, da se lahko odločijo za umetno oploditev, te odločitve ne bi sprejele po enem mesecu bežnega tumbanja, pač pa po mesecih in mesecih tehtnega in globokega razmišljanja. Da ali ne? Kaj bo z otrokom? Mu bom lahko zagotovila dovolj dobre možnosti? Kaj bom odgovorila, ko bo spraševal, kdo je oče? Da ali ne? Kaj bo z otrokom? Mu bom lahko zagotovila dovolj dobre možnosti? Kaj bom odgovorila, ko bo spraševal, kdo je oče? Da ali ne ... In tako mesece. In mesece. Sledil bi obisk komisije. In vprašanja. Da ali ne? Zakaj? Je vaš razlog res utemeljen? Mu boste lahko zagotovili dovolj dobre možnosti? Kaj boste odgovorili, ko bo vprašal, kdo je oče? Da ali ne ...

Kdo naj torej odloča, ali naj ima samska ženska pravico do umetne oploditve? Stroka? Katera stroka? Ginekološka stroka, ki ni zaznala niti tega, da stališče stroke ni enotno? Politika? Ljudstvo na referendumu? Kdo lahko sprejme res kvalificirano odločitev? Med meseci in meseci globokega razmišljanja lahko takšno odločitev sprejme zgolj ženska, ki je v stiski. Ker bi se morala pred dokončno odločitvijo sestati še s posebno komisijo, ki bi jo sestavljali izvedenci iz več strok, bi ta komisija lahko ugotovila, ali je odločitev res utemeljena ali pa gre za kaprico.

In če se že ukvarjamo z ginekološko stroko - ta ima zelo resen problem, ki pa je strokovne, tako rekoč tehnične narave. Lani je bilo sprejeto osnovno besedilo zakona o zdravljenju neplodnosti in oploditvi z biomedicinsko pomočjo. Zakon, kakršen je bil sprejet, predvideva pomoč pri oploditvi parov. Vendar po slabem letu dni zakona ni mogoče izvajati, ker v Sloveniji ni semenske banke. Kdo ve, kdaj jo bomo dobili. Novela zakona iz letošnjega leta dopušča uvoz semena darovalcev. Če bo novela zakona, o kateri bomo odločali, na referendumu potrjena, bi ginekološka stroka v relativno kratkem času lahko pomagala nekaj deset parom, ki jih danes kljub lanskemu zakonu ne more pomagati, ker Slovenija pač še nima semenske banke.

O čem bomo torej odločali na referendumu? Vtis, da bomo odločali zgolj o pravici samske ženske, da sprejme odločitev, je napačen. Odločali bomo o noveli zakona kot celoti. Novela zakona se ne ukvarja zgolj s samskimi ženskami. Ukvarja se tudi s pari. Torej bomo odločali tudi o tem, ali naj ginekološka stroka dobil tehnične možnosti, da začne pomagati parom.