23. 4. 2002 | Mladina 16 | Politika
Slovenija in Bližnji vzhod
Težko je najti zunanjepolitično področje, na katerem bi bila nesamostojna, nenačelna in od volje ZDA odvisna zunanja politika Slovenije opaznejša kot pri odnosu do tragičnega palestinskega vprašanja
Prijaznost: Dimitrij Rupel, Johnny Young, ameriški veleposlanik in žena
© Denis Sarkić
V trenutku, ko buldožerji in tanki izraelske vojske rušijo palestinska taborišča, slovenski zunanji minister o krizi na Bližnjem vzhodu meni, “da je politična teža Slovenije premajhna za dejavnejše sodelovanje pri reševanju te krize”, da pa “smo seveda izrazili vso zaskrbljenost in se pridružili pozivom k iskanju mirne rešitve spora”. A resnica je veliko bolj kruta. Ne gre le za majhno težo Slovenije. Številne majhne države so dokazale, da je kljub majhnosti mogoče imeti načelno zunanjo politiko. Gre predvsem za pomanjkanje volje. Vse kaže, da se slovenska zunanja politika pri pomembnih svetovnih vprašanjih vse bolj izgublja v meglicah severnega Atlantika in zmeraj bolj postaja "postranska žrtev" približevanja Natu. Slovenija je država, ki se v zvezi z bližnjevzhodno krizo skorajda ne oglaša, ob glasovanjih v Generalni skupščini OZN pa zaradi strahu pred zamero ZDA pogosto ostaja - brez svojega mnenja.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?