slovenija-hrvaška / Nestrpna Istra

Pred kakšnim letom sem se po službeni dolžnosti sprehajal po treh spornih zaselkih na levem bregu Dragonje, Bužinih, Škodelinih in Mlinih, in sem ljudi, ki sem jih srečal ob poti, vprašal, ali se čutijo bolj Slovence, Hrvate ali Italijane. Po popisih prebivalstva, ki so se na tem območju zgodili v zadnjih 100 letih, lahko ugotovimo, da so prebivalci teh treh zaselkov zamenjali nacionalnost približno vsakih 20 let - nekako tako, kot so se menjali oblastniki. Takrat pa so mi vsi avtohtoni prebivalci v en glas zatrdili, da so Istrani. "Istra ni bila nikoli razdeljena. Meje v Istri sploh ne bi smelo biti," so bili prepričani. Sicer pa o mejni črti niso radi govorili, češ da si ne želijo težav ne pri eni ne pri drugi strani, ali kot je pripomnil eden izmed njih: "Tudi če bi se izjasnili, ne bi nič pomagalo. O naši usodi so vedno odločali drugi, in tako bo tudi tokrat." Neodločeni so bili predvsem prebivalci Škodelinov in Bužinov, ki se večinoma preživljajo s prodajo sadja in zelenjave, pridelke pa prodajajo na tržnici v Umagu. Po tej plati so bili in so še zmeraj vezani na Hrvaško. Proizvodnja sadja in zelenjave je na Hrvaškem manjša kot v Sloveniji, zato tam sadje prodajo lažje, povrh vsega pa tudi po višji ceni. Po drugi strani pa bi radi spadali pod Slovenijo, predvsem zaradi boljšega življenjskega standarda. Skratka, odgovor na vprašanje, kje bi raje živeli, je bil za prebivalce pretežak. Zaradi sociale in zdravstva in zaradi bližine izolske bolnišnice v Sloveniji, zaradi prodaje sadja in zelenjave pa na Hrvaškem. Ali kot je pripomnil kmet iz Bužinov: "Raje bomo imeli pač tisto državo, ki nam bo omogočila boljše življenje." Nekaj dni po našem obisku sta vladi Slovenije in Hrvaške potrdili sporazum o meji, po katerem so bili zaselki na levem bregu Dragonje priključeni Hrvaški. Prebivalci pa naj bi bili deležni cele vrste posebnih ugodnosti glede na ostalih 300 tisoč prebivalcev ob slovensko-hrvaški meji. Zaradi možnosti pridobitve dvojnega državljanstva naj bi po svoji izbiri nekako živeli v obeh državah. Še naprej naj bi hodili na tržnico v Umag, zaradi sociale, zdravstva in šolstva pa bi bili slovenski državljani.

S fotografom Andrejem sva se po napornem dnevu, ki sva ga preživela z ribiči v Novigradu, ustavila še v treh spornih zaselkih. Nekaj metrov pred mejnim prehodom Plovanija sva zavila na levo in po nekaj sto metrih prispela v Škodeline, vasico, v kateri danes živi le še 18 ljudi. Novinarjev vaščani ne marajo preveč. Gospa, ki je sedela pod murvo na dvorišču svoje hiše, mi je v mešanici italijanščine, hrvaščine in slovenščine takoj na začetku pojasnila: "Veste, pred letom dni vas je bilo kot listja in trave, čez nekaj dni pa ste vsi pozabili na nas." Saj ravno zato sva prišla, da izveva, ali je kaj novega. Je morda kaj novih prebivalcev, glede na to, da boste dobili možnost dvojnega državljanstva? "Ma, kdo misliš, da bo prišel sem? Sama imam že dvojno, hrvaško in italijansko, od tam, od koder dobim penzijo," je nekoliko prijazneje pripomnila gospa, a šele potem, ko je ugotovila, da z Andrejem nisva furešta (tujca), da nisva Ljubljančana, temveč domačina, kar v Istri iz dneva v dan več velja. Kaj pa slovensko, boste zaprosila tudi zanj? "Kje imam živce za to! Če ga bom rabila zaradi obiska izoske bolnišnice, se bom potrudila. Če ne - kot sami vidite, sem že prestara zato," se je nasmejala in naju napotila proti notranjosti vasi, kjer živijo menda mlajši in bolj zgovorni vaščani. A še preden nama je uspelo prešteti številne pse, ki so lajali na naju, so se pred nama namesto postavnih domačinov prikazali hrvaški policisti. Dogodivščina se je končala z nasvetom, naj zaselek zapustiva takoj, če želiva, pa lahko kot vohuna končava svojo ekskurzijo pri sodniku za prekrške.

Mrtvi sporazum in meja na morju

19. julij 2001, ko sta vladi potrdili sporazum o meji in nuklearki - pravzaprav je ob isti uri državni zbor ratificiral Sporazum o obmejnem prometu in sodelovanju med Slovenijo in Hrvaško (SOPS) - so mnogi označili za zgodovinski dan. SOPS je edini sporazum, ki sta ga državi, kljub močnim odporom zlasti na slovenski strani, po krčevitih mukah zmogli izpeljati do konca. Skoraj leto dni po njegovi ratifikaciji v slovenskem parlamentu, hrvaški sabor ga je ratificiral že septembra 1997, pa je tudi izvajanje slednjega ogroženo. Obmejne občine so zaradi zavlačevanja sprejetja tega sporazuma že tako ali tako ogromno izgubile, saj je po letu 1991 praktično vse gospodarsko sodelovanje s sosedi onstran meje zamrlo. Večina županov obmejnih občin meni, da je slednje škodilo predvsem Sloveniji. Občine ob meji sicer dobro sodelujejo in v Istri same rešujejo večino odprtih vprašanj, a imajo žal premalo pristojnosti za sprejemanje pomembnejših dvostranskih dogovorov. Iluzij, da bodo sprejeta določila sporazuma, ki se nanašajo na olajšanje prehajanja meje za turiste, ali da bo postavljen kakšen od 27 novih maloobmejnih prehodov še pred letošnjo turistično sezono, si ne dela več nihče. Prav tako je povsem nejasno, kdaj bodo zaživele odločbe o ribištvu v morskem prostoru, ki ga določa sporazum. Ribiški del sporazuma je bil predmet polemičnih tonov na Hrvaškem že ob pripravljanju dokumenta, seveda pa se je veliko vprašanj porajalo tudi na slovenski strani. Sporazum namreč opredeljuje ribolov v skupnem akvatoriju za omejeno število ladij obeh pogodbenic (dnevno naj bi lahko lovilo v morju druge pogodbenice pet ribiških koč in dvajset čolnov s stoječo mrežo iz države pogodbenice). Z dejstvom, da bodo pred eno ali drugo obalo lovile kočarice sosednje države, pa niso zadovoljni niti slovenski niti hrvaški ribiči. Skratka, velika pričakovanja pred letom dni, da bo poslej v odnosih s Hrvaško vse drugače, so padla v vodo.

Konec zapletenih pogajanj običajno pomeni, da pravega zmagovalca ni, zaradi iskanja kompromisov pa ob sklepnem dejanju tudi zadovoljnih ni veliko. Hrvatov očitno ni zadovoljilo dejstvo, da je slovenski parlament ratificiral SOPS. In če smo na naši strani meje mislili, da bodo skakali od veselja, ker so dobili vse tri sporne zaselke na levem bregu Dragonje z Jorasovo hišo vred, smo se hudo motili. Bistveni vprašanji oziroma trn v peti zanje ostajata mejna črta v Piranskem zalivu in slovenski koridor v mednarodne vode, ki mu sosedje pravijo dimnik. Pri tem ne gre za posameznike ali skupine, ki zagovarjajo ekstremna stališča, gre za prevladujoči del politike in javnosti, katerih pogled in razmišljanje sežejo tudi čez plot lastnega dvorišča. Skratka, Hrvati menijo, da naj bi Slovenija dobila več, kot ji pripada. Kot je znano, je hrvaška vlada minuli teden prvič napovedala možnost, da od dogovorjenega sporazuma odstopi zaradi negativnega razpoloženja večine poslancev v saboru. Idealni za ustvarjanje incidentov, rojevanje nestrpnosti in vzbujanje vzdušja nezaupanja pa so že vse od osamosvojitve na obeh straneh meje ribiči. Najbolj glasni so navadno tisti, ki imajo status ribiča, a so na morju bolj malo, nekateri še svojih bark nimajo več. Kot je znano, nameravajo istrski ribiči 25. junija, na dan slovenske državnosti, pripraviti protestni shod sredi Piranskega zaliva. Tam naj bi zasidrali svoje ladje in postavili plovce s hrvaškimi zastavami. Istrskim ribičem naj bi se pridružili tudi kolegi iz Kvarnerja in Dalmacije. S postavitvijo meje sredi Piranskega zaliva želiijo istrski ribiči opozoriti svojo vlado, da ne podpirajo hrvaške politike, ko gre za mejo v Piranskem zalivu, predvsem pa svoje nasprotovanje členu iz maloobmejnega sporazuma med Slovenijo in Hrvaško, po katerem naj bi naši ribiči z bianco dovolilnicami lovili vse tja do Limskega kanala.

Med ribiči Novigrada in Umaga je prvič zavrelo že julija lani. Po njihovem mnenju naj bi zaradi koridorja, ki naj bi imel status mednarodne vode, izgubili vse. Ta naj bi zasekal v najboljša ribolovna območja, na katera gravitirajo ribiči iz tega dela Istre. V tem delu namreč lovijo morske pse, kakovostne bele ribe in jastoge, tu pa naj bi bilo morje bogato tudi s sipami, folpi in morskimi listi. "Kje bomo mi ribarili, če bodo Slovenci prihajali na ribolov pred Novigrad," se je pred letom dni razburjal Salvatore. Strah ga je bilo predvsem slovenskih kočarjev, ki naj bi v hrvaških vodah kočarili v tistih mesecih, ko je v Sloveniji slednje prepovedano. Predpisi, ki urejajo ribarjenje, so v Sloveniji in na Hrvaškem različni. Medtem ko na Hrvaškem lahko kočarijo vse leto, je slednje v Sloveniji dovoljeno le šest mesecev. Že pred letom dni so hrvaški ribiči grozili istrski županiji in njeni vladajoči stranki, Istrskemu demokratskemu zboru (IDZ), saj je istrski župan Ivan Jakovčič na srečanju hrvaških obmejnih županov s predsednikom vlade Ivico Račanom lani julija, tako kot vsi župani z izjemo medžimurskega, sporazum o meji podprl. "Če bomo potonili mi, bo z nami vred potonila tudi naša županijska oblast," so grozili ribiči in celo predlagali referendum o meji. A strahovi so se polegli in piranski ribiči so še naprej nemoteno ribarili tako pred Umagom kot Novigradom.

Med ribiči

Globoko v hrvaške vode smo se lani oktobra s predsednikom profesionalnih ribičev Slovenske Istre Zdravkom Novogradcem odpravili tudi mi. Kot nam je takrat zaupal Novogradec, slovenski ribiči v hrvaških vodah, kljub incidentom, ki so bili zmeraj izzvani, ribarijo že vse od osamosvojitve. Vendar se je, ko naj bi se določila SOPS-a končno začela udejanjati, čez noč naenkrat vse obrnilo na glavo. Ribiči od Savudrije do Poreča so napovedali pravo vojno, če bodo slovenski ribiči, tako kot določa 49. člen SOPS-a, v hrvaške vode metali svoje mreže. Ob nedavnem ribiškem protestu v novigrajskem pristanišču pa se je slišala celo grožnja, da bodo na ladje vkrcali svoje družine in odpluli na hrvaško-slovensko mejo, da bi jo branili, kar naj bi se čez nekaj dni tudi zgodilo. Marsikaj govorijo o tem bolj in manj poklicni ribiči z obeh strani meje, modrujejo trnkarji in tisti, ki za šanki vse vedo. Kljub vsemu v ribarnicah vsak dan prodajajo sveže jadranske ribe, prav tako v restavracijah in gostilnah. Torej, kaj je z ribami?

Z ribami ni nič narobe, le da jih je manj kot pred dvajsetimi leti, vendar vsaj kot so nam zatrdili zmerni ribiči z obeh strani meje, še zmeraj dovolj za vse. A če je na morju vse po starem, je v Istri, ki je v letih Tuđmanovega režima ohranjala strpnost in odprtost do sosedov, zapihal drugačen veter. Spomnimo se, kako so župani iz slovenskih in hrvaških istrskih občin s pomočjo nekaterih civilnih pobud iz obeh držav pritiskali na vladi in parlamenta, da bi izvajanje sporazuma čim prej zaživelo. Kljub nerešenim mejnim vprašanjem nuklearke in varčevalcev Ljubljanske banke so se Istrani dogovarjali in sodelovali in sebi in drugim dokazovali, da je sodelovanje na lokalni ravni možno ne glede na interese visoke politike. In ko je že vse kazalo, da bodo stvari ob meji stekle tako, kot so si želeli zadnjih deset let, se je v Istri, ki naj bi bila zgled strpnosti, vse postavilo na glavo. SOPS, ki naj bi vzpostavil pretrgane stike in komunikacije za istrske politike, naenkrat ni več tako potreben. Morska meja, tista v Piranskem zalivu, ki je bila še pred letom, vsaj za nekatere prvake IDZ skorajda nepomembna, je čez noč postala vprašanje nacionalne časti. Ko gre za ozemlje, pa so se ljudje pripravljeni tudi bojevati. Istrska evroregija se je naenkrat pokazala kot prenagljen projekt, srečanja istrskih županov z obeh strani meje pa so vse poredkejša. In če so bili slovenski jastrebi brez širše podpore javnosti, so hrvaški na svojo stran pritegnili velik del hrvaške Istre z župani in lokalnimi strankarskimi vodstvi vred.

Kaj pravzaprav želijo doseči hrvaški ribiči? Da bi izvedeli, zakaj so se oglasili šele pet let po ratifikaciji sporazuma v hrvaškem saboru, smo se odpravili na spomladanski izlet v Novigrad.

"Samo Novigrad ima floto, ki je večja, kot jo ima vsa Slovenija. Rib ni dovolj niti za nas, kaj šele, da pridejo sem še Slovenci," se je na začetku najinega pogovora razburjal Sergio, lastnik srednje velike ribiške barke Delfin. Podobnega mnenja so bili tudi drugi ribiči. Res je, da na pičel ulov in prazne mreže opozarjajo tudi slovenski ribiči, pa vendar me je zanimalo, zakaj so vik in krik zagnali šele sedaj. Menda med ribiči vre že nekaj let. Pa ne zaradi SOPS-a, temveč zaradi hrvaške vlade, ki je zadnja leta skorajda delila ribolovna dovoljenja, tako da se je število ribičev naenkrat več kot podvojilo. Po kakšnih 20 minutah pogovora smo skupno vendarle ugotovili, da je njihov strah pred slovenskimi ribiči, ki naj bi jim odjedali že tako skromen ulov, malce pretiran. Moji sogovorniki si 49. člena SOPS-a do našega prihoda, kljub temu da so na protestu glasno protestirali proti njemu, sploh še niso prebrali. Tisti, ki jih je na nevarnost opozoril, jim je žal pozabil povedati, da bo dvajset čolnov s stoječo mrežo, ki naj bi dnevno ribarili v hrvaških vodah, lahko lovilo le plave ribe oziroma le sardelice, sardone ... skratka ribe, ki so za večino ribičev popolnoma nezanimive.

In ko smo se že skoraj strinjali, da je napoved vojne le nekoliko pretirana, so le prišli na plano nacionalna čustva in boleča meja. "Mir bo, dokler bo vsak lovil pred svojim pragom. Nas vaše morje ne zanima," odločno pravijo novigrajski ribiči " Meja je, in ve se točno, kje." Za hrvaške ribiče poteka meja po sredini Piranskega zaliva.