ekologija / Delat je treba, pa magari škodo

Pustimo patetiko ob strani. To je dobesedno zgodba o žalostni zmagi moči nad razumom, kapitala nad življenjem, barbarstva nad kulturo. To je zgodba o uničevanju slovenske naravne dediščine zato, ker je nekaj pač treba delati, oziroma še huje, delati je treba čim več, ker se tako požene v obtok več kapitala in so tudi dobički večji.

Bodimo konkretni. Zgodba govori o potoku Kandrščica, ki se vije v Zasavskem hribovju, nedaleč od Geossa (geometrijskega središča Slovenije). Kandrščica izvira pod zaselkom Trata pri Kandršah in se po šestih kilometrih toka izlije v Medijo, ta pa se po petnajstih kilometrih v Zagorju izlije v Savo. V svojem kratkem toku Kandrščica ne oblikuje nobenih munomentalnih slapov ali česa podobnega, njena struga je zaradi zaščite cest in hiš, včasih pa kar tako (!), pogosto obložena z betonskimi škarpami in kamnitimi zložbami, skratka na prvi pogled nič posebnega. In vendar ima tudi ona svoje posebne vrednote. Te se skrivajo v predelih, kjer se odmakne od cest in hiš, nekam v sredino travnikov in ob vznožja gozdnatih pobočij, kjer brežine struge poraščajo črne jelše, ki najbolje varujejo brežine pred erozijo, vrbe, jeseni, javorji in različne grmovnice, voda pa, odbijajoč se od enega drevesa do drugega, oblikuje nešteto tolmunov, prelivov, meandrov, rokavov in drugih vodnih življenjskih okolij. To so predeli, kjer lahko najbolj živo opazujete elegantne potočne postrvi, kako z gobčki pobirajo vodne žuželke z gladine, svatovske plese številnih enodnevnic, mladoletnic in kačjih pastirjev, nizke in bliskovite prelete vodomcev in neskončno lovsko potrpežljivost sivih čapelj, če se omejimo le na najočitnejše dogajanje. Nasploh so naravno ohranjeni obrežni pasovi potokov in rek nekaj prav posebnega in dragocenega v širši krajini. Gre za spoj dveh različnih ekosistemov, vodnega in kopenskega, za takšna stičišča pa je značilno, da so še posebej živa. Raziskave so na primer pokazale, da je na naravna obrežja potokov in rek tesno navezanih kar 80 odstotkov prostoživečih živali.

Enega takšnih naravnejših predelov je Kandrščica oblikovala ob izhodu iz naselja Mlinše. Le za kakšnih trideset metrov se je odmaknila od glavne ceste in to je bilo dovolj, da je ustvarila svet zase. Svet, ki je imel poleg že opisanega ekološkega še izjemen socialni pomen: ker leži tik ob naselju, le za lučaj kamna stran od otroškega igrišča, ga je lokalna mularija uporabljala kot enkraten poligon za tešitev naravoslovne in še kakšne radovednosti (med drugim tudi za mojstrenje "raubšicanja" potočnic). Ta predel Kandrščice je imel le eno napako. Levi breg struge je bil, drugače od desnega, slabo poraščen z drevesi in grmi, tako da je travnik na večjem delu segal prav do vode. Trava slabo (plitvo) veže tla, zato je voda začela spodjedati brežine in prihajalo je do vse večjih udorov ..., dokler se letos pozimi ni zgodil ključni dogodek. V strugo se je zvrnila ena od redkih jelš, ki so še rastle na najbolj ranjenem delu Kandrščice. To je bil povod za zagon kolesja, ki na leto porabi skoraj dve milijardi proračunskih tolarjev, njegovi glavni zobniki pa so trije: Agencija RS za okolje (ARSO) na Ministrstvu za okolje in prostor, gradbena podjetja, ki se ukvarjajo z "urejanjem" strug potokov, in upravne enote, ki izdajajo lokacijska dovoljenja oziroma priglasitve del za posege v prostor.

Ta aparat se je namesto preproste, poceni, do okolja prijazne in v tem primeru brez dvoma učinkovite zaščite ranjenih delov brežin zgolj s sadnjo dreves in grmov, ki bi davkoplačevalce stala kakšnih dvajset do trideset tisoč tolarjev (nabava sto sadik črne jelše, za gosto sadnjo, in dve uri dela), raje lotil uničujočega megalomanskega projekta, vrednega 3.150.811,68 SIT (!) davkoplačevalskega denarja. Naročnik projekta in investitor del je ARSO, projektant Podjetje za urejanje hudournikov (PUH) in izvajalec del gradbeno podjetje Hidrotehnik. Začelo se je z ogledom skupine kakšnih desetih "strokovnjakov" (ko sem jih videl, kako se v mestni opravi in s salonarji na nogah, ne pa v gumijastih škornjih, sprehajajo ob Kandrščici, sem vedel, da je konec lepega), nadaljevalo s sečnjo vseh dreves in grmov ob levem bregu, tudi tam, kjer je bila brežina ravno zaradi te vegetacije še povsem nepoškodovana (!), in končalo s prihodom bagra in tovornjakov, ki so v kratkem času naredili zares ogromno. Skoraj celotni levi in ponekod tudi desni breg struge so spremenili v zid iz velikih skalnih blokov, pot struge pa zregulirali v dolge in dolgočasne geometrijsko pravilne zavoje, tako da je Kandrščica sedaj bolj podobna odtočnemu kanalu kot živemu potoku. In dela še niso končana.

Sedaj pa pozor! Projekt devastiranja Kandrščice ni le negospodaren (stokrat dražji, kot bi bilo treba), neekološki (uničevanje naravnih življenjskih okolij na kopnem in v vodi, hitrejši odtok vode, ki jo v sušnih obdobjih primanjkuje ...) in neetičen (kakšno puščavo bomo pustili zanamcem?), ampak je celo nezakonit. Halo, inšpekcijske službe! Kandrščica ima status zoološke, hidrološke in botanične naravne dediščine Slovenije, za posege v tako ohranjen in dragocen naravni prostor pa je po Zakonu o ohranjanju narave nujno treba pridobiti soglasje Zavoda RS za varstvo narave (ZRSVN). Poleg tega se posegi dotikajo še gozdnega roba, tako da bi po Zakonu o gozdovih soglasje k projektu moral dati tudi Zavod za gozdove Slovenije (ZGS). Nič od tega! Upravna enota v Zagorju ob Savi je izdala priglasitev del, ne da bi ZRSVN in ZGS karkoli vedela o projektu. Zanj je izvedela le Ribiška družina Zagorje, ko je tik pred začetkom del dobila naročilnico za izlov rib iz Kandrščice in ga (brez pripomb!) tudi opravila.

Najverjetneje se bodo zadeve s papirji nazadnje "uredile" in Kandrščica bo doživela žalostno usodo mnogih drugih "kastriranih" potokov in rek. In najverjetneje odgovorni nikdar ne bodo dojeli, kaj so naredili. Za premik na bolje bodo potrebne nove generacije, vzgojene na povsem drugih temeljih. In ravno v Osnovni šoli Ivana Kavčiča v Mlinšah - ta ima status ekošole - so učenci pod mentorstvom učiteljic Marije Ribič in Irene Ravnikar Hriberšek izpeljali projekt zaščite golih in poškodovanih brežin potoka, ki teče mimo šole in se malo naprej izlije v Kandrščico. Zaščito so izvedli s sadnjo primernih drevesnih in grmovnih vrst, torej v sodelovanju z naravo in ne v delovanju proti njej. V bodoče čaka te nove rodove še veliko dela. Kar zadeva urejanje krajine, bo ena njihovih glavnih nalog razbiti zregulirane struge in potokom vrniti naravno podobo. Marsikje v Evropi, npr. v Nemčiji, to že počno. Groteskno pa je, da so za razdiranje umetnih kamnitih strug potrebni bagri in druga težka mehanizacija, torej bodo takrat dobičke znova kovala ista gradbena podjetja, ki danes potoke uničujejo.