slovenija - hrvaška / Umazani sporazum

Nekega daljnega dne, tam proti koncu osemdesetih let, se je na Titovem trgu v takrat še Titovem Velenju zbrala množica ljudi. Dva, tri, štiri, šest ali še več tisoč se jih je nagnetlo, da bi vkup in v en glas protestirali proti domnevno že potrjeni lokaciji odlagališča jedrskih odpadkov. Seveda v bližini rudarskega mesta, nekje pod Šaleško dolino. Že zdavnaj minul ekološki shod je nekega tujega novinarja prepričal, da v Sloveniji nastaja demokracija, pomenil pa je tudi začetek politične kariere nekaterih zelenih politikov. No, minilo je ducat let in še kakšnega pol, končal pa se je tudi sijajni vzpon okoljevarstvenih strank. Od tistega civilno-ekološkega brbotanja je ostala le ena, a bistvena in usodna zahteva. V Sloveniji v zadnjem desetletju ni bilo dovolj politične volje, da bi se poiskalo trajno skladišče jedrskih odpadkov. Ravno nasprotno, referendumska zamisel o zaprtju krške jedrske elektrarne je poniknila sredi devetdesetih let, prvi pravi poskus ureditve njenega pravno-formalnega statusa pa rešitev za nakopičene jedrske sode prestavlja nekam daleč v nejasno prihodnost.

Meddržavna pogodba med Hrvaško in Slovenijo o jedrski elektrarni Krško, seveda sklenjena v dobri veri o prijateljevanju najljubših sosed, v členih, ki govorijo o razgradnji elektrarne in odlaganju radioaktivnih odpadkov, vsebuje določbe, ki predvidevajo, da se lahko dokončna in ultimativna rešitev poišče tudi po izteku življenjske dobe elektrarne. To pomeni okoli leta 2023 ali pa mora še kakšno dekado kasneje. Pogodba v tem primeru predvideva, da se odpadki delijo na dva dela in da se iz Krškega odpeljejo na dve lokacij. Eno v Sloveniji in eno na Hrvaškem. To je, vsaj s stališča okoljevarstvene stroke, velika neumnost. Namesto da bi gotovo zelo potreben in vsaj pet let prepozno dogovorjen sporazum o slovensko-hrvaškem soupravljanju krške elektrarne podrobno in natančno poiskal rešitev za odlaganje škodljivih jedrskih smeti, se težkemu, a bistvenemu vprašanju odgovornosti izogne s politično frazo o "sprejemanju skupnega programa odlaganja in razgradnje", izogne se mu s kratkoročno rešitvijo o "začasnem skladiščenju" in z že omenjenim polovičnim prevzemom. Očitno je bilo za pogajalce te in one stran vprašanja trajnega odlagališča jedrskih odpadkov in razgradnje elektrarne pretežko, da bi ga rešili. Sklenjeni kompromis je kratkoročna, ne varnostna, ampak zgolj politična rešitev. Takšna, ki bi v nekem drugem času prav gotovo napolnila trg kakšnega srednje velikega mesta.

Seveda pa spor ne izvira iz decembra podpisanega meddržavnega sporazuma. Težav prav tako niso povzročili uparjalniki ali slovenski odklop elektrike. Spor ima globlje, republiške korenine. Nekoč je delovanje elektrarne urejala medrepubliška pogodba, ki pa je leta 1991 dobila značilnosti meddržavne. Slovenija je postala jedrska država in podpisala konvencijo o jedrski varnosti in o varnosti ravnanja z izrabljenim gorivom in radioaktivnimi odpadki. S tem se je njena odgovornost seveda povečala, spremenil pa se je tudi pravni status elektrarne. V letih socializma se je bilo morda še mogoče sklicevati na beograjske sklepe ali zagrebške pritiske, po letu 1991 pa se je položaj bistveno spremenil. Danes Slovenija sama in edina nosi odgovornost za varno delovanje krške elektrarne. Zato seveda mora urediti razmerja s sosednjimi državami, urejanje teh razmerij pa nikakor ne sme vplivati na varno delovanje elektrarne.

Verodostojnost nad varnostjo

Slovenija se je na meddržavnih pogajanjih s Hrvaško zavezala, da bo do 1. julija 2002 njen državni zbor ratificiral pogodbo. Če bo to storil tudi hrvaški sabor, bo po žicah proti Zagrebu spet stekla zdaj odklopljena elektrika in pogodba bo postala realnost. Zelo malo je možnosti, da bodo hrvaški politiki v prihodnjih tednih ratificirali dogovorjeni sporazum, pa tudi v Sloveniji nad njim niso ravno navdušeni. Na slovenski strani je glavni prosporazumski agitator seveda vlada. Minister Dimitrij Rupel je tako pred odborom za zunanjo politiko dejal, da mora Slovenija izpolniti obljubo, da je razsežnost tega sporazuma predvsem zunanjepolitična in da z njim rešujemo verodostojnost slovenske politike. To z drugimi besedami pomeni, da mora Slovenija zaradi nekaterih drugih, višjih, neotipljivih ciljev svetle evropske prihodnosti čim hitreje, pa četudi slabo, rešiti vsa nerešena vprašanja odnosov s sosednjo državo. "To, kar delamo v vladi, in to, kar delate v parlamentu, opazuje tudi mednarodna skupnost. O tem priča boj za znane amandmaje k poročilu o Sloveniji v evropskem parlamentu." Ruplovo sklicevanje na velikega brata potrjuje nedavni nenavadno jasen poziv evropskega parlamenta; ta je v rednem poročilu o našem napredku Slovenijo pozval k ureditvi vprašanj, povezanih s Hrvaško. Poleg meje je v njem še posebej omenjena krška jedrska elektrarna. Pripravljenost na kompromis, h kateremu nas pozivajo Evropejci in o nujnosti katerega vseskozi govori naša politična elita, je gotovo pozitivna stran slovenske diplomacije in navsezadnje tudi dobro pogajalsko izhodišče, vendar pa je temeljno vprašanje, ali je sprejeti kompromis dovolj dober.

Kakšni so pravzaprav argumenti ene in druge strani? Najprej vladna stran. Poleg Rupla in najožjega vrha politične elite, ki od daleč in s frazami zagovarja ratifikacijo, je izpostavljeni zagovornik državni sekretar za energetiko Robert Golob. Pred odborom za zunanjo politiko je na vprašanje, ali je sporazum škodljiv, odgovoril, da za nazaj gotovo ne. "Republika Hrvaška je s tem sporazumom, prvič, privolila v poravnavo vseh bodočih obveznosti, tako ali drugače, pri reševanju vprašanja odpadkov, pri razgradnji in vseh obveznosti, ki izhajajo iz posodobitve jedrske elektrarne Krško. Tega do zdaj ni bilo. Republika Hrvaška se je s tem sporazumom tudi obvezala, da ne bo uveljavljala tožbenih razmerij do Republike Slovenije ali jedrske elektrarne zaradi nedobavljene električne energije." Sporazum torej ureja razmerja, ki vsaj do sedaj niso bila določena. To je seveda dobro. Sporazum pa tudi nakazuje, kako naj bi se za sedaj še nedoločene stvari urejale v prihodnje. Kar prav tako ni nujno slabo. Tako na primer določa, kako se bo reševalo vprašanje razgradnje elektrarne in odlaganja odpadkov. Določa, da se bo oblikovala komisija, program razgradnje in morda, v skrajnem primeru, tudi zasilna rešitev polovičnega skladiščenja radioaktivnih smeti. "Sporazum, kakršen je, temelji na eni predpostavki, ki je ključna za razumevanje tega sporazuma. Ta predpostavka je seveda politična, je predpostavka, da gremo v sporazum s partnerjem, ki mu zaradi vseh odnosov, sosedskih, na katere smo obsojeni, zaupamo." Res je, da mednarodne pogodbe temeljijo na medsebojnem zaupanju, na dobri veri, sicer se takšni sporazumi sploh ne bi podpisovali, a res je tudi, da lahko "dobroverne praznine" hitro izkoristi ta ali ona stran. To posredno priznava tudi Golob. "Teoretično je gotovo res, da lahko partner, če seveda mi to toleriramo, vsa načela dobrih sosedskih odnosov izigrava." Sporazum torej teoretično predvideva, da bo okoli leta 2023 krška jedrska elektrarna nasičena s kontaminiranimi sodi.

In kaj pravi druga - nekoliko površno imenovana okoljevarstvena - stran? Že decembra, torej neposredno po podpisu, se je skupaj z Zeleno alternativo oglasilo Slovensko ekološko gibanje (SEK). Po mnenju njegovih predstavnikov "pogodba okoljevarstveno ni sprejemljiva, ker vsebuje več problematičnih določb". Poleg že omenjenih radioaktivnih odpadkov SEK omenja pripravo terena na podaljšanje življenjske dobe elektrarne, "kar je v nasprotju s skrbjo za varno delovanje in z aktualnim opuščanjem atomske energije, ki ga je sprejela večina evropskih držav". Konkretnejši, pa tudi vplivnejši so gotovo lokalci. Pod vodstvom Francija Bogoviča, sicer župana Krškega, ki je kandidiral na listi SLS + SKD, so na svojo stran pritegnili štiri posavske poslance različnih političnih opcij, Slovenski univerzitetni znanstveni forum, Društvo jedrskih strokovnjakov Slovenije in seveda lokalne politične institucije. Očitkov pogodbi kar mrgoli: rešitve, povezane z razgradnjo, so nejasne in nedorečene, zato se največji del odgovornosti prelaga na bodoče rodove ... pogodba ne zavezuje obeh držav, da zgradita trajno odlagališče ... je škodljiva za prebivalce in tudi za širši evropski prostor ... omejuje suverenost Slovenije ... konfliktnost in neučinkovitost v upravljanju sta nesprejemljivi in pomenita neposredno ogrožanje jedrske varnosti ... pogajalci niso upoštevali mnenja stroke ... solastništvo je lahko tempirana bomba za izsiljevanje ... pogodba v celoti ne upošteva pogajalskih izhodišč ... Hrvaška je dobila večje sovlagateljske pravice, kot jih je imela v izvirnih aktih ... predlagana pogodba odpisuje dolg Hrvaške Skladu za razgradnjo ... Njihov "lajtmotiv" so torej jedrski odpadki, neustrezen model upravljanja podjetja, vprašljive finančne rešitve in eksteritorialnost objekta.

Res iskreni nameni?

Kljub številnim očitkom stroke so parlamentarne stranke vse do nedavnega molčale. Sicer je res, da je SLS že 21. decembra napovedala, da sporazuma ne bo ratificirala, vendarle kakšnega jasnega in ognjevitega nasprotovanja sporazumu ni bilo. Pravzaprav se je prvič zaostrilo šele na nedavnem zasedanju odbora za zunanjo politiko, kjer je opozicija obstruirala glasovanje o sporazumu. Andrej Vizjak je večkrat poudaril, da je ogorčen in razočaran, da so pri tako pomembnem vprašanju politični interesi prevladali nad argumenti stroke. Vendar se za temi svetlo zelenimi okoljevarstvenimi argumenti prav lahko skrivajo tudi politični interesi v zvezi s prihajajočo volilno jesenjo. Še nedavno so SDS in NSi, pa tudi SLS, ki družno napovedujejo celo ustavni spor, mirno in tiho podprle spremembo pomorskega zakonika. Poslance, ki so sedaj zaskrbljeni za jedrsko varnost elektrarne, pred meseci niso nič kaj motile jedrske podmornice v Piranskem zalivu.

Podobno je z jedrskimi strokovnjaki, društvom, ki v Sloveniji pravzaprav predstavlja t. i. projedrski lobi. Nekoliko nenavadno je, da se jedrski strokovnjaki sklicujejo na okoljevarstvene argumente in kot končno in najboljšo rešitev predlagajo odkup celotnega hrvaškega deleža. Na to opozarja tudi Leo Šešerko, eden izmed članov SEK-a. "Končni interes je viden že v pogodbi sami, v njej je prejudicirano stališče, da se lahko podaljša življenjska doba elektrarne. S sklicevanjem na okoljevarstvena stališča pa je zelo enostavno. V Evropi, kjer se jedrska energija opušča, so se naučili, da javnost najlažje vodiš za nos, če se sklicuješ na varnostna vprašanja. Njihov končni interes pa je seveda popolno slovensko lastništvo in posledično podaljševanje življenjske dobe. Gre za dvojno moralo." Predsednik društva jedrskih strokovnjakov Andrej Stritar, znan po izjavi, da bi jedrske odpadke zakopal kar na svojem dvorišču, naj bi bil namreč na glas razmišljal o morebitni novi jedrski elektrarni, ki bi nadomestila staro in počasi izrabljeno Krško. Če ne ravno o novi, pa o bistvenem podaljšanju življenjske dobe ostarelega Krškega. In ravno zato SEK napoveduje referendum o zaprtju elektrarne. Nov poskus bi se moral zgoditi čez dobro leto.

Usoda meddržavne pogodbe je torej negotova. Če bo Drnovšku uspelo zagnati koalicijski stroj, se lahko kljub zelo ovinkasti poti konec meseca vseeno ustavi pri slovenski ratifikaciji. Na drugi strani Kolpe pa teh možnosti skorajda ni. Ivica Račan, ki mu je pri sporazumu o meji že spodrsnilo, bo po vsej verjetnosti zaradi napetih notranjepolitičnih odnosov padel tudi na izpitu ob ratifikaciji sporazuma o jedrski elektrarni. Tako se bo vsa zgodba pač vrnila na začetek. Z eno veliko razliko. Slovenija bo imela v evropski beležnici plus, ker je vsaj poskušala urediti odnose s svojo sosedo. Pa četudi je pri tem držala figo v žepu. In prihodnost? Po vsej verjetnosti volje in možnosti za nova pogajanja ne bo več. Tako ostanejo samo še pogajanja o ceni odkupa ali pa mednarodna arbitraža. Na Hrvaškem že kroži neuradna, gromozanska in napihnjena cena, po katerih bi naša soseda odprodala svoj delež. Cenitev se je ustavila pri 700 milijonih dolarjev, hrvaške pravice pa bi Slovenija lahko odkupila s prodajo proizvedene energije. Pogajanja o kupnin se seveda še niso začela. Prav tako kot se ni začelo aktivno iskanje trajnega odlagališča radioaktivnih odpadkov. Od zborovanja na Titovem trgu je minilo že skoraj 15 let.