3. 9. 2002 | Mladina 35 | Politika
Aretacija kot zdravilo
Bo obramba Joška Jorasa postala “nacionalni interes”?
Dvojec za južno mejo: Starman & Joras
© Marko Jamnik
Čeprav smo se v Sloveniji zgražali nad incidenti, ki jih je v Piranskem zalivu vsak dan uprizarjala hrvaška policija, smo incident, ki ga je na kopnem, točneje v Mlinih, enem od treh spornih obmejnih zaselkov, ponovno uprizoril Joško Joras s pomočjo sklada kmetijskih zemljišč, sprejeli kot junaško dejanje. Za kaj gre? Tudi Slovenija se je, tako kot Hrvaška, zavezala, da bo ob nedefinirani meji spoštovala stanje iz leta 1991. Vlada se je celo odločila, da se 61. člen zakona o ustanovitvi občin na območju treh spornih zaselkov ne bo izvajal do sprejetja dokončnega dogovora o meji, da do takrat ne bo posegala na sporno območje in da tam velja, enako kot na morju, stanje, ki je veljalo junija 1991. Kljub temu je Sklad kmetijskih zemljišč Republike Slovenije z Joškom Jorasom sklenil zakupno pogodbo o upravljanju 2,5 hektarja zemljišča na levem bregu Dragonje, na katerem naj bi Joras vzrejal konje. Slovenski mediji so na dan, ko je Joras čez mejo na mejnem prehodu Sečovlje pripeljal prvo kobilo z žrebetom, zapisali (bilo je le nekaj dni pred aretacijo), da je s sklenitvijo zakupne pogodbe ponovno dokazal, da so sporno zemljišče in sporni zaselki še vedno v pristojnosti in pod jurisdikcijo Slovenije. Pri tem bi se veljalo spomniti, kako smo se odzvali na naši strani, ko so hrvaški ribiči pred obalo Kanegre pred leti postavili školjčišče.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
