rkc / Izostrena stališča

Še preden so ustavni sodniki prebrali vse debele knjige o mednarodnih odnosih, državni suverenosti, ločitvi države od cerkve in o podobno zapletenih stvareh ter se po več kot leto dni dolgem tuhtanju dokončno sporazumeli o ustavnosti vatikanskega sporazuma, je RKC nadaljevala svoj boj za privlačnejši, ugodnejši in morda celo privilegiran položaj. Vljudnostna obiska metropolita Rodeta pri predsedniku vlade in države sta seveda le del teh prizadevanj, ki kljub temu, da potekajo v luči prijaznega prizadevanja za izboljšanje dialoga med nedolžnimi predstavniki "ogroženih" vernikov in "ideološko" državo, kažejo na nepopustljivo vztrajanje cerkvene strani, na njene želje po uveljavitvi lastnih interesov in ciljev - po zaključku treh velikih zgodb: vprašanju o denacionalizaciji, uveljavitvi verskega pouka in ureditvi gmotnega položaja. Cerkveni strani je seveda zelo blizu ideja javnega dobrega, ideja o tem, da (njihove) dejavnosti oblikujejo, vzdržujejo ali celo vzpostavljajo pravično družbo. RKC seveda pričakuje, da jim bo prava in pravna država čim bolj pomagala, da bo država cerkvi podelila določene privilegije. Ena zmed takšnih zahtev je želja po plačevanju socialnega zavarovanja. Vodstvo RKC se namreč z vlado dogovarja tudi o tem, da bo država plačevala celoten prispevek, ki ga zdaj za svojo socialno zavarovanje plačujejo duhovniki in drugi pastoralni delavci. Po zdajšnji ureditvi država plačuje okoli 43 % stroškov socialnega zavarovanja, RKC pa si prizadeva, da bi bil ta odstotek še višji in da bi segel tja do stotice.

Argument cerkvene strani je zelo preprost. Janez Gril, vodja tiskovnega urada Slovenske škofovske konference, pojasnjuje: "V drugih deželah je večinoma to področje urejeno tako, da duhovniki za svoje vzgojno, kulturnovarstveno in ostalo splošno koristno delo dobijo primerno nagrado, ki ji lahko rečemo tudi plača. V takem primeru lahko socialno zavarovanje plačujejo sami. Dokler pa duhovniki živijo samo od darov in nimajo rednega dohodka v smislu plače, je naša želja o celotnem plačevanju stroškov socialnega zavarovanja s strani države, upravičena." In na koncu ekumensko dodaja, da takšna prizadevanja ne izključujejo drugih verskih skupnosti: "Nasprotno, naša želja je, da bi verske skupnosti v pogajanjih z državo rešile vsa nerešena vprašanja, tudi socialno zavarovanje svojih verskih voditeljev".

A zgodba ni tako preprosta. Res je, da nekatere države same vzdržujejo cerkev, vendar to velja za tiste, kjer so krajevne cerkve tudi državne. Recimo v Angliji, ali v skandinavskih državah, ali pa v Grčiji. Drugod pa cerkvi pomagajo na drugačne načine, z olajšavami ali s finančnimi podporami. Plačevanje duhovnikov ni ravno pogosto, prav tako je tudi s popolno oprostitvijo plačevanja stroškov zdravstvenega zavarovanja. RKC v Sloveniji pravzaprav igra dvojno vlogo. Na eni strani si prizadeva za lastno avtonomijo, povezano s Svetim sedežem, saj z državo podpisuje posebno pogodbo, po drugi pa si želi podobne privilegije, kot jih imajo nekatere državne cerkve.

Seveda pa je bistveno vprašanje, zakaj bi država duhovnikom sploh omogočala takšne bonitete. Duhovniški poklic je za nekatere ljudi gotovo zelo pomemben in večina duhovnikov svojo poklicanost opravlja vestno in vdano, tako ni razloga, zakaj duhovniki za svoje delo ne bi bili plačani, zakaj "tisti, ki oznanja evangelij, ne bi živel od evangelija". Vendar vse to seveda ne pomeni, da bi jih morala plačevati država ali pa da naj bi jim namenila velike ugodnosti, kakršno je recimo plačevanje stroškov socialnega zavarovanja. Enako pomembno kot delo duhovnikov je recimo delo učiteljev. Ti prav tako pomagajo ljudem, in večina izmed njih dela vestno in vdano, a vseeno plačujejo prispevke za socialno zavarovanje, podobno je seveda z zdravniki, policisti, čisto navadnimi delavci ... V Sloveniji si neka civilna skupina, pa četudi ima pridih neskončne dobrote in univerzalne pravičnosti, poskuša zaradi svojega poklica izboriti privilegije.

Profesionalne verske skupnosti naj bi se vsaj v razmerah ločenosti države od cerkve vzdrževale same, s pomočjo lastnega premoženje in tistega, ki jih dobijo od svojih privržencev. Pomoč države je torej bolj dobrovoljno razumevanje kot pa ustavna obveza. Že sedaj v Sloveniji velja, da so nekateri dohodki, ki jih RKC dobi od svojih vernikov, neobdavčeni, da država do neke mere financira njihovo dejavnost, pa deloma tudi njihovo lastnino. Tako včasih pomaga s kakšno subvencijo pri obnovi cerkvenih kulturnih spomenikov. Če pa bi se država razsipniško odločila subvencionirati veliko več dejavnosti RKC, kot jih do sedaj, pa s tem ne bi ravnala samo nasprotju z ustavnim načelom o ločenosti države in cerkve, ampak bi bila tudi diskriminatorna. In to do tistih ljudi, ki niso verni in ki ne pripadajo največji ali pa kakšni drugi verski skupnosti. Verske skupnosti bi tako "parazitirale na sredstvih nevernih".

In kaj ostane državi? Deloma je za rastoče apetite RKC in morda tudi za "ustvarjanje nestrpnosti do verujočih", kakor svoje pozicije radi branijo na oni strani cerkvenih durih, kriva sama. Do sedaj se še namreč nikoli ni jasno in odločno opredelila do nekaterih bistvenih vprašanj v razmerju med državo in cerkvijo. Počasna presoja ustavnega sodišča z nedorečenostjo, morda celo z izmikanjem države, seveda nima nobene povezave. Država bi morala v teh minulih ducat letih zbrati dovolj političnega konsenza in ustavne modrosti, da bi se znala upreti logičnim pritiskom ene izmed pogajajočih se strani in da bi jasno povedala dokončne pogajalske meje. Do kakšnih pravic je RKC upravičena in do kakšnih ne, kaj se bo zgodilo z veroukom oz. s poukom o verstvih in kaj s socialnimi zavarovanjem. In morala bi seveda tudi jasno povedati, da za morebitno slabo gmotno stanje kakšne osamljene fare ali duhovnika ni toliko kriva mačehovska drža z "ideološko nevtralnostjo" zaslepljenih politikov, ampak slaba organizacija cerkve in nejasnost njenih financ. Ne nazadnje je celo v sklepnem dokumentu Plenarnega zbora zapisano, da mora RKC "uresničiti zahtevo po lastnem strokovnem nadzoru gospodarjenja v cerkvi". Ko se bodo ustavni sodniki odločili, kakšna je narava vatikanskega sporazuma, se bodo spet začela resna pogajanja. In cerkvena stran bo nanje prišla z izostrenimi stališči.