finance in kadri / Revizor proti dacarju

Tistega ponedeljka, ko je finančno ministrstvo sporočilo, da za zdaj ne bo zamenjalo direktorja davčne uprave, je urad predsednika republike objavil seznam oseb, ki kandidirajo za vodenje računskega sodišča. Novici nista povezani le zato, ker časovno sovpadata. Sovpadata tudi vsebinsko. Davčna uprava letno pobere kakšnih 1500 milijard davkoplačevalskega denarja, računsko sodišče pa preverja, ali državne ustanove pobrani denar trošijo zakonito in racionalno. Računsko sodišče torej bdi nad tem, ali je denar, ki ga je pobrala davkarija, pravilno porabljen. Vez med računskim sodiščem in davkarijo je še tesnejša. Računsko sodišče je namreč 6. oktobra na vlado naslovilo poziv, naj razreši direktorja davčne uprave Stojana Grilja, češ da je davčna uprava huje kršila načela dobrega poslovanja. Natanko mesec dni pred tem pozivom pa je predsednik republike objavil poziv za zbiranje predlogov možnih kandidatov ta predsednika in namestnika računskega sodišča. Poziv računskega sodišča, naj vlada zamenja predstojnika davkarije, je torej sovpadel s pozivom predsednika republike, naj se javijo kandidati za novega predsednika računskega sodišča. Medtem ko je predsednik republike iskal novega generalnega državnega revizorja (generalni državni revizor je drugi naziv za predsednika računskega sodišča), je dosedanji generalni državni revizor pozval vlado, naj ta poišče novega vrhovnega dacarja. Da pa bi bila štorija še bolj zapletena, se je državna sekretarka Helena Kamnar, ki zaradi ministrove bolezni trenutno vodi finančno ministrstvo (in je kot poslovodeča tudi sporočilo, da vlada za zdaj ne bo zamenjala šefa davkarije), prijavila na razpis za položaj namestnice predstojnika računskega sodišča. Zapleten klopčič. Odločitve o novem direktorju davkarije in novem predsedniku računskega sodišča pa bodo dolgoročne. Novi direktor davčne uprave naj bi na položaju ostal med celotnim mandatom vladajoče koalicije, ki bo postavljena po volitvah leta 2004. Generalni državni revizor pa bo računsko sodišče vodil celih devet let, torej v obdobju dveh bodočih vladajočih koalicij. Novi generalni državni revizor bo torej bdel nad finančnim poslovanjem oblasti, izvoljene leta 2004 in 2008.

Kdo bo torej v naslednjem mandatu pobiral davke? Kdo bo v naslednjih dveh mandatih preverjal, ali so je bil denar, pobran davkoplačevalcem, primerno porabljen?

Centralni davčni računalnik

Računsko sodišče je institucija, ki nadzira javno porabo. Ko so revizorji računskega sodišča obiskali davčno upravo, so si zadali nalogo, da preverijo pravilnost in smotrnost poslovanja davkarije. Računsko sodišče tudi sicer navadno preverja, ali porabnik davkoplačevalskega denarja ravna pravilno in smotrno. Ker je tudi 2500 uslužbencev davkarije na plačilni listi državnega proračuna in se torej tudi davkarija napaja iz davkoplačevalskega denarja, zveni opis revizorskega postopka na davkariji nekoliko bolj zapleteno. Revizijski postopek ima nekakšno zanko: ali davkarija, medtem ko pobira davke, smotrno in pravilno troši davkoplačevalski denar?

Vprašanje je, kaj je kriterij smotrnosti in pravilnosti. Revizorji so sklenili, da bodo smotrnost in pravilnost med drugim merili skozi optiko uspešnosti pobiranja davčnega dolga. Davčni dolg je znesek, ki ga dobimo, ko od zneska obračunanih davkov odštejemo znesek plačanih davkov, pojasnjuje računsko sodišče.

Ko so se revizorji računskega sodišča ogledali knjigovodstva in podatkovna skladišča davčne uprave, so ugotovili, da se nekateri podatki ne ujemajo. Revizijsko poročilo, objavljeno aprila letos, ne navaja za kako velik razkorak gre, davkarija pa v odgovoru navaja, da gre za minimalen, 0,16 odstoten razkorak. Poročilo računskega sodišča sicer navaja, da je davkarija večino neujemanj pojasnila, vendar revizorji teh pojasnil niso mogli v celoti potrditi.

Davkarija je hkrati revizorjem samokritično priznala, da sedanji informacijski sistem ne zadovoljuje potreb in zahtev časa. Hkrati je davkarija revizorjem poročala, da je med strateške cilje uvrstila vzpostavitev enotnega centralnega davčnega knjigovodstva.

Ker revizorji niso mogli preveriti in potrditi vseh neujemanj, so davkariji naložili, naj v dveh mesecih pripravi odzivno poročilo. Odzivno poročilo bi moralo biti opremljeno z načrtom ukrepov, ki bi zagotovili večjo ažurnost in popolnost davčnega knjigovodstva. Načrt ukrepov pa bi moral vsebovati tudi časovno opredelitev posameznih aktivnosti. Sicer pa računsko sodišče v aprilskem poročilu poslovanju davčne uprave ni namenilo ocene. Računsko sodišče namreč poročilo običajno zaključi z mnenjem. Mnenje je lahko pozitivno, negativno ali nekje vmes, "mnenje z zadržkom".

Že iz samega revizijskega poročila je jasno, da davkarija dovolj dobro ve, kje tiči problem. Pač, postaviti mora enotno centralno davčno knjigovodstvo. Davkarija enotnega davčnega knjigovodstva še nima, ker je Davčna uprav Republike Slovenije v resnici rosno mlada institucija. Do leta 1996 smo imeli republiško upravo za javne prihodke, ki je davke pobirala državljanom, ter SDK, ki je pobirala davke pri pravnih osebah. Če poenostavimo: različne davčne evidence in podatkovna skladišča, ki izvirajo iz zgodovinskega dejstva, da sta še pred nekaj leti davke pobirali dve instituciji, bi morali spraviti v nov enoten davčni informacijski sistem. Dejstvo, da davkarija še nima enotnega centralnega davčnega knjigovodstva, ne govori o kaotičnih razmerah. Ne govori o tem, da se lahko davčni zavezanec prav zaradi odsotnosti enotnega centralnega davčnega knjigovodstva izogne plačilu davka. Je pa seveda manj elegantno, če so podatki spravljeni v več skladiščih. Za davkarijo je bolj elegantno, če je podatkovno skladišče centralizirano.

Za postavitev tega sistema pa potrebuje nekaj sto milijonov proračunskih tolarjev. Revizorji računskega sodišča so od davkarije zahtevali, naj časovno opredelijo, do kdaj bo centralno davčno knjigovodstvo res postavljeno. Ker pa državni proračun sprejema parlament in ker proračun izvaja vlada, davkarija ne more sama vplivati na to, kdaj bo razpolagala z orjaško vsoto, ki bi omogočila postavitev centralnega davčnega knjigovodstva. Odzivno poročilo davčne uprave je bilo zato nepopolno. Hkrati pa davčna uprava sama ne more obljubiti, da bo parlament leta 20XX sprejel proračun, v katerem bo zagotovljen denar za nov informacijski sistem.

Odstavitev, adut pri kandidaturi?

Pripetilo pa se je presenečenje. Ob slabem odzivnem poročilu - to pa v resnici ni moglo biti dobro, ker davkarija ne more vplivati na pisce proračuna - je računsko sodišče na vlado naslovilo poziv, naj razreši direktorja davkarije Stojana Grilja. Poziv, naj vlada razreši Stojana Grilja, je presenetljiv zato, ker je računsko sodišče sorodne pozive v preteklosti izrekalo relativno redko. Leta 1997, denimo, je računsko sodišče pozvalo izvršno vejo oblasti, naj razreši direktorja ljubljanskega Zavoda za zdravstveno varstvo, ker si je izplačeval dohodek, ki je za več kot 100 odstotkov presegal dovoljeni znesek. Prekršek, ki s ga je privoščil direktor Zavoda za zdravstveno varstvo, je bil izmerljiv in subjektiven. V zadnjem času je računsko sodišče poziv k razrešitvi napisalo v primeru direktorja Centra vlade za informatiko, češ da je Center vlade za informatiko kršil pravila, ki veljajo pri javnih razpisih. Sicer pa se je računsko sodišče obnašalo kot vitez brez meča. Ali pa kot vitez, čigar meč so mediji. Kljub temu, da je računsko sodišče leta 2002 tretjini revidirancev ob oceni pravilnosti poslovanja izreklo negativno mnenje, te negativne ocene niso prinašale usodnih kadrovskih posledic. Niti opozicija z negativnimi mnenji računskega sodišča ni polnila svojih topov.

Neposrednega kadrovskega učinka pa ne bo imel niti poziv računskega sodišča, naj razreši direktorja davkarije. Finančno ministrstvo je po eni strani sicer prek uradniškega sveta sprožilo postopek iskanja novega direktorja davčne uprave. Po drugi strani pa se ni odločilo za eksemplarično žaganje direktorja davkarije.

Zakaj? Stojan Grilj je na davkarijo prišel ob koncu leta 1998. Ob koncu prejšnjega desetletja so bile slovenske finančne oblasti že v precejšnji zadregi, saj je Slovenija močno zamujala z uvajanjem davka na dodano vrednost. Če so tranzicijske države davek na dodano vrednost uvedle že sredi devetdesetih, je Slovenija tudi v leto 1999 zaplavala s starim prometnim davkom. Julija 1999, pol leta zatem, ko je bil Grilj imenovan za direktorja davčne uprave, je bil davek na dodano vrednost končno uveden. Znaten del zaslug za uvedbo DDV-ja ima prav Stojan Grilj. Sredi leta 2000 je sicer kazalo, da bo vlada, ki jo je vodil dr. Andreje Bajuk, Grilja zamenjala, vendar se z zamenjavo ni strinjal tedanji finančni minister Ivanušič. Pa tudi časa za uresničitev ideje je zmanjkalo.

Ko je sedanje vodstvo finančnega ministrstva sklepalo, kaj storiti z negativno ocenjenim direktorjem davkarije, je ugotovilo, da Grilj vodi tudi nekaj kratkoročnih projektov, ki morajo biti končani do slovenskega vstopa v EU. In ministrstvo je presodilo, da je Grilj kot cocta: najboljši ta hip. Dokler ne najdejo boljšega, bo davkarijo vodil Grilj. Da ne bi kazalo, da se povsem požvižgajo na pozive računskega sodišča, pa bo uradniški svet objavil razpis za novega direktorja davkarije. No, razpis za prosto delovno mesto direktorja davčne uprave bi moral uradniški svet objaviti tako ali tako. Zastavljalo se je le vprašanje, ali bi uradniški svet z iskanjem novih direktorjev počakal dobro leto dni, do oblikovanja nove vladajoče koalicije. Na razpis za novega direktorja davčne uprave se bo najverjetneje prijavil tudi sedanji direktor Grilj. Bo poziv računskega sodišča, naj ga vlada odstavi, poslabšal njegove možnosti za ponovno imenovanje?

Po drugi strani pa se zastavlja nesramno vprašanje, ali bo poziv računskega sodišča, naj vlada zamenja direktorja davkarije, izboljšal možnosti za ponovno izvolitev sedanjega generalnega državnega revizorja dr. Vojka Antončiča. Gre namreč za najostrejšo potezo računskega sodišča v zadnjih letih. S kakšno konkurenco se sooča dr. Antončič? Romana Logar (naslov specialistične naloge: Primerjalni prikaz vrhovnih revizijskih institucij), nekdanja direktorica SDK-ja, je zadnjo pomembnejšo funkcijo opravljala v času Bajukove vlade, ko je bila državna sekretarka na finančne ministrstvu. Silva Jamnik (naslov magistrske naloge: Posebnosti revidiranja v javnih zavodih) je bila članica računskega sodišča že v tem sklicu. Kosta Bizjak (naslov magistrske naloge: Kvantitativne metode pri revidiranju računovodskih izkazov) pa je bil v zadnjih letih finančnik v Žitu. Parlamentarni viri so nam povedali, da so pričakovali mnogo ostrejšo konkurenco. In da je tudi šibka konkurenca pomenljiv znak.