človekove pravice / Državna diskriminacija

"Veste, vesel sem tega poročila," je dejal Matjaž Hanžek. Naš ombudsman si je vzel ves dan, da je sodeloval na okrogli, pravzaprav ovalni mizi o rasizmu in nestrpnosti v Sloveniji, ki jo je pripravil Ecri, Evropska komisija za boj proti rasizmu. Tista organizacija, ki je v zadnjem poročilu oklofutala našo državo. "Vesel sem, da se njihovo poročilo v vseh točkah ujema z našim. To je pozitivno za obe instituciji. A hkrati sem zelo žalosten, ker sedaj, ko se bliža čas volitev, politiki nabirajo točke s širjenjem nestrpnosti." Matjaž Hanžek je seveda mislil na zbor krajanov v Novem mestu in na izjave Zmaga Jelinčiča in Janeza Drobniča. "Predstavniki državnega zbora bi morali te svari omejevati, sedaj pa se zdi, kot da želijo Rome strpati v koncentracijska taborišča, pa čeprav nekateri v takšnih razmerah skoraj že živijo." Kakšnega vidnejšega politika v sterilni dvorani Hotela Union seveda ni bilo, omenjena poslanca očitno dovolj dobro poznata vprašanja rasizma, diskriminacije in ksenofobije.

O kakšnem poročilu je pravzaprav govoril ombudsman? Ecri, ki ga je ustanovil Svet Evrope, vsakih nekaj let sestavi poročila o pojavih rasizma in nestrpnosti za vsako izmed držav članic posebej. Prvo je bilo o Sloveniji sestavljeno leta 1997 in Ecri je že takrat s prstom pokazal na predsodke in nestrpnost do beguncev in Romov, ki so se bili razbohotili na Slovenskem. V zadnjem, narejenem za obdobje do lanskega decembra, pa je Ecri šel še malo dlje. Slovenija je bila tokrat ocenjena kot država, kjer so nekatere težave "še zmeraj prisotne". Tako bi bilo po mnenju neodvisnih evropskih opazovalcev dobro, "da bi država sprejela še več določb kazenskega prava, ki bi navadne zločine z rasističnim motivom označile kot rasistične zločine", Ecri prav tako priporoča, "naj država bolje izvaja zakonodajo za boj proti rasizmu in diskriminaciji", z obžalovanjem ugotavlja "odsotnost vsestranske protidiskriminatorne zakonodaje", izraža globoko skrb, ker se nekateri uradniki "ne ravnajo vedno po predpisih, kar zadeva pravice migrantov", poudarja, da bi morali imeti pripadniki narodov z območij nekdanje Jugoslavije "boljše možnosti za izražanje svoje kulture". Poročilo je kljub uglajenemu jeziku politične korektnosti neusmiljeno. Tako je zapisano, da so odzivi Slovencev na rast števila priseljencev v zadnjih letih včasih nacionalistične in celo ksenofobične narave, da se dozdeva, da se pri dostopu do javnih služb kaže diskriminacija, da so na nekaterih območjih življenjske razmere Romov zelo skrb zbujajoče, da mediji težijo k imenovanju narodnosti osumljencev, da bi morale imeti vse verske skupnosti primerne prostore za delo, da so Romi ali slabše oblečeni ljudje pogosto žrtve diskriminatornega policijskega preverjanja itd.

Poročilo pa je še bolj neposredno v delu, kjer obravnava za Ecri "posebej pomembna vprašanja", ki naj bi si zaslužila takojšno pozornost države. Tista torej, kjer naj bi bilo največ bolečih in kričečih primerov rasizma in nestrpnosti. Za Ecri so to vprašanja položaja pripadnikov narodov iz nekdanje Jugoslavije, med njimi so še posebej omenili izbrisane. Tako so med pozivi k čim hitrejši ureditvi zakonodaje zapisali, "naj se državne oblasti zavzamejo za čim večjo velikodušnost za protiutež močnemu občutku krivice, ki ga doživljajo ljudje, katerih ime je bilo izbrisano iz registra stalnih prebivalcev". Tudi zaradi izbrisanih so se predstavniki Ecrija dan pred okroglo mizo ustavili pri ministru Bohincu. Ta jim je v politični latovščini zagotovil, da bo vlada rešila vprašanje izbrisanih, in to pravno korektno in za vselej. Vljudni strasbourški diplomati so bili z ministrovimi zagotovili zadovoljni. "Mislim, da bi bilo napačno, če bi Ecri prišel v državo in se vmešaval v njene notranjepolitične zadeve. V poročilu smo zapisali, da vprašanje izbrisanih obravnavamo kot zelo pomembno," je recimo dejal Michael Head, predsednik komisije. Z ministrovimi zagotovili pa niso bili zadovoljni ne predstavniki izbrisnih ne njihov zastopnik Matevž Krivic. Ta je na okrogli mizi Ecriju sicer čestital za korektno poročilo, poudaril, da točka izbrisanih združuje vse oblike diskriminacije, a hkrati dodal, da je v poročilu nekaj napak, ki niso zgolj posledica tega, da poročilo obravnava le obdobje do lanskega decembra. "Takrat je vlada zavajala predstavnike Ecrija in vlada še sedaj nadaljuje zavajanje javnosti, pa tudi zavajanje Ecrija."

Head je Krivicu poslal medel odgovor o notranjih zadevah Slovenije in o ministrovih zagotovilih. Predsednik po pilatovsko ni želel komentirati posameznih vprašanj, ki se tičejo zakonodaje, saj bi bilo to po njegovem "vmešavanje v slovensko politiko", tako po tihem pa je dodal, da je težave na tem področju treba rešiti. Eden izmed evropskih ocenjevalcev je potem v neformalnem pogovoru ob opoldanski kavi dejal, da nekdanji ustavni sodnik sploh ni diplomatski in da si oni česa takšnega ne morejo privoščiti.

Pobuda za spremembo ustave

V razpravi, ki je sledila predstavitvi poročila, so se oglasili predstavniki manjšin in različnih marginaliziranih skupin, nekaj državnih uradnikov in strokovnjakov pa je predstavilo svoje referate. V ozračju akademske strpnosti je bila še najzanimivejša javna pobuda koordinacije zvez in kulturnih društev konstitutivnih narodov in narodnosti nekdanje SFRJ. Podpisani so državnemu zboru predlagali, naj začne postopek za spremembo ustave, po katerem bi pripadnike Albancev, Bošnjakov, Črnogorcev, Hrvatov, Makedoncev in Srbov, ki živijo v Sloveniji, ustavno priznali kot narodne skupnosti oziroma manjšine. Eden izmed glavnih argumentov za takšno odločitev je podatek, da vse "novodobne manjšine" po sicer metodološko ne ravno najboljših popisnih podatkih sestavljajo nekaj več kot 10 odstotkov vsega slovenskega prebivalstva. Ob zadnjem popisu je bilo preštetih 2258 Italijanov in 6243 Madžarov, Hrvatov je bilo 35.642, Srbov 38.964, Bošnjakov 21.542, Muslimanov 10.467, Albancev 6186, Črnogorcev 2667, Makedoncev 3972, vsak izmed naštetih narodov ima torej več pripadnikov kot recimo italijanski. Predlagatelji se med drugim sklicujejo na okvirno konvencijo Sveta Evrope, ki jo je že leta 1998 ratificirala tudi Slovenija, ki manjšinske pravice med drugim povezuje tudi z znatnim številom posameznikov in s tradicionalnim prebivanjem na nekem ozemlju. Pogosto se pozablja, tako predlagatelji, da v Sloveniji ponekod prebiva že tretja ali četrta generacija nekdanjih priseljencev iz držav izginule Jugoslavije, ponekod, recimo v nekaterih mestnih občinah, pa je pripadnikov "spregledanih manjšin" celo več kot 15 odstotkov. Razlogi za takšno pobudo so seveda narodnostne potrebe, ki jih pripadniki teh narodov čutijo v kulturi, šolstvu in tudi drugod. "V Sloveniji, ki je mlada država, se počutimo celo bolje kot v nekdanji Jugoslaviji, sedaj se priznavata naša kultura in naš jezik. Seveda pa bi bili zadovoljni, če bi nam lahko država Slovenija v skladu z evropskimi standardi omogočila tudi takšen status," je pobudo spravno komentiral Čedo Đukanović, predsednik pred kratkim ustanovljenega črnogorskega društva Morača. Pobudo je nemudoma podprl Matevž Krivic, "in to brez iluzij, da za njeno uresničitev ne bodo potrebna leta". Nekdanji ustavni sodnik pa je predlagatelje hkrati opozoril, da jim že sedaj ustava priznava kolektivne pravice in da so tudi oni spregledali Rome, ki so v Slovenijo prišli iz republik nekdanje Jugoslavije.