"postojnsko orožje" / Denarna kazen za rop vojašnice

Pred mesecem so se represivni organi kljub velikemu odkritju orožja zavili v molk. Ni bilo velikih tiskovnih konferenc, ni bilo slikanega orožja, nihče ni videl osumljencev. Znano je bilo le, da so prijeli enega od osumljencev in našli nekaj kosov orožja. Najpomembnejša vest je bila pravzaprav, da članek o kraji, ki ga je le nekaj ur pred policijsko akcijo objavila Mladina, menda ni resničen. Mesec dni pozneje vse skupaj dobiva vsaj nekoliko jasnejšo podobo.

Velika kraja

Zgodba se je začela že daljnega 9. decembra 1999, ko so neznanci vdrli v vojašnico 460. topniškega bataljona v Postojni in iz nje odnesli več kot dve toni orožja. Ker uradnega seznama ukradenega orožja nikoli ni bilo, se je v javnosti začel pojavljati neuradni seznam, ki pravi, da je iz postojnske vojašnice izginilo 90 avtomatskih pušk M 70, 10 polavtomatskih pušk (PAP) M 59/66, neznano število avtomatskih pušk singapurske izdelave SAR 80, 40 pištol TT (oziroma enakih pištol jugoslovanske izdelave M 57), večja količino nabojev kalibra 7,62 milimetra in neznano število ostrostrelnih pušk M 76. Zanimivo je, da kljub straži nihče ni opazil, da se je v vojašnico pripeljal tovornjak in da so nepridipravi naložili večjo količino orožja ter se mirno odpeljali. Pozneje se je izkazalo, da so stražarji, nad katerimi je tisto noč bedel Robert Suhadolnik, videli luč v spornem hangarju, vendar iz neznanih razlogov niso reagirali.

Že naslednji dan je policiji uspelo odkriti tovornjak, s katerim so orožje odpeljali. Še več uspeha so imeli v slovenski obveščevalni agenciji. Sovin agent Zvonimir Vojska je že januarja 2000 dobil ponudbo za odkup orožja. Agent je ponudbo sprejel in kmalu so nakup tudi izvedli. Ker je imel v peti svojega čevlja skrit oddajnik, so obveščevalci hitro ugotovili, da je bil nakup opravljen v hiši v bližini Kamnika. Analiza odkupljenega orožja je pokazala, da gre za orožje, ki je bilo ukradeno v postojnski vojašnici. Zato so se pri Sovi odločili še za drugi odkup, ki se je zgodil aprila 2000. Ker so Sovini agenti tudi ta nakup spremljali in dokumentirali, je bilo v komunikacijah prodajalcev zaznati tudi glasova Darka Njavra in Antona Krkoviča. Zanimiva kombinacija imen, ki se v javnosti pojavljata še iz časa Depale vasi, še zlasti če tej kombinaciji dodamo še Roberta Suhadolnika, ki je bil neposredno odgovoren za varnost postojnske vojašnice ravno tisto noč, ko so neznanci s tovornjakom odpeljali dve toni orožja.

Sova, ki naj bi o svojih ugotovitvah obveščala tudi kriminaliste, je storilce tako rekoč odkrila. Vendar se je na tej točki preiskava nenadoma ustavila. Ravno v tistem času je nastopila svoj mandat Bajukova vlada. Obrambni minister je postal Janez Janša, notranji pa Peter Jambrek, ki je na mesto generalnega direktorja policije postavil Marka Pogorevca. Vse do septembra 2003, ko je Mladina objavila, kakšna so bila odkritja Sovinih agentov in kako nenavadno je potekala preiskava velike kraje, se o postojnskem orožju, kljub temu da se je z njim ukvarjala celo komisija za nadzor varnostnih in obveščevalnih služb, ni veliko govorilo. Potem pa je čudno naključje hotelo, da je policija prav na dan izida Mladine aretirala domnevnega tatu.

Drzno tatvino naj bi izvedel M. A. Ž. iz Komende, ki so ga prijeli ravno v trenutku, ko naj bi hotel odkopati ukradeno orožje. Kljub spektakularnosti kraje in odkritja in kljub dejstvu, da generalni direktor policije slovi po svoji medijski angažiranosti, pa nismo videli niti najdenega orožja niti nismo bili priča tiskovni konferenci, ki bi odkritje pojasnila. Vse, kar smo dobili, je bila skopa izjava za javnost vrhovnega državnega tožilstva: "V zvezi s tatvino orožja in streliva iz vojašnice v Postojni v noči na 9. 12. 1999 je bila po končanem predkazenskem postopku vložena kazenska ovadba, in sicer zoper M. A. Ž. zaradi kaznivega dejanja velike tatvine po čl. 212 III in I KZ, zoper istega osumljenca in še A. S. Ž. pa tudi zaradi kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali razstrelilnih snovi po čl. 310/II in I KZ. Osumljenemu M. A. Ž. je bila odvzeta prostost 14. 9. 2003 po tem, ko so ga zalotili v gozdu pri Vodicah, kjer je odkopal dva zaboja. V zabojih je bilo skupno 10 avtomatskih pušk M70, strelivo in pribor za čiščenje orožja."

Mesec dni po aretaciji

Od takrat smo tako na policiji kot na tožilstvu lahko dobili le en odgovor: "Zaradi interesa preiskave ne smemo dajati nobenih informacij.". Ko pa je minilo mesec dni od uvedbe pripora zoper osumljenega M. A. Ž., smo pričakovali naslednji korak, obtožnico. Pričakovali smo tudi, da bo policiji in tožilstvu uspelo prijeti še koga, saj je več kot očitno, da tako drzne tatvine ni mogel izpeljati posameznik. A nič od tega se ni zgodilo. Zato smo poskušali izvedeti, kaj nameravajo storiti pristojne institucije. Odvetnik osumljenega M. A. Ž. Zdenko Cunjak nam ni hotel dajati podrobnejših informacij. Izvedeli smo le, da so njegovemu klientu podaljšali pripor še za en mesec. Policija pa nas je usmerila na tožilstvo, češ da se zadeva vodi tam. Tam nas je čakalo presenečenje. Na tožilstvu smo dobili presenetljiv odgovor: "Na podlagi zahteve Skupine državnih tožilcev za posebne zadeve je preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Ljubljani zoper dve osebi dne 23. 9. 2003 uvedla preiskavo zaradi kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali razstrelilnih snovi po določbi 2. in 1. odst. Člena 310 Kazenskega zakonika. Preiskovalna sodnica ni soglašala s tistim delom zahteve za preiskavo, v katerem se je eni od obravnavanih oseb očitalo še kaznivo dejanje velike tatvine po določbi 3. odst. 212. čl. Kazenskega zakonika in je zadevo odstopila v mnenje senatu Okrožnega sodišča v Ljubljani, ki je dne 24. 9. 2003 odločil, da se v tem delu preiskava ne dopusti. Zavrnil pa je pritožbo zagovornika enega od obdolžencev zoper sklep o odreditvi pripora in pripor torej ostaja v veljavi."

Kaj to pomeni? Najprej si poglejmo kaznivo dejanje, ki ga sodni senat Okrožnega sodišča ni dopustil preiskovati. M. A. Ž. so policisti in tožilci očitali kršitev 3. odstavka 212. člena Kazenskega zakonika, ki pravi: "Storilec tatvine iz prvega odstavka prejšnjega člena se kaznuje z zaporom do petih let: 1) če je storil tatvino tako, da je z vlomom, vdorom ali z drugačnim premagovanjem večjih ovir prišel v zaprto stavbo, sobo, blagajno, omaro ali v druge zaprte prostore; 2) če je storilo tatvino dvoje ali več oseb, ki so se združile zato, da bi kradle; 3) če je storil tatvino na posebno predrzen način ..." To pomeni, da M. A. Ž. ni več osumljen tatvine, ki bi jo storil z vlomom, v skupini ali na posebno drzen način. Še vedno pa je v priporu zaradi kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali razstrelilnih snovi, in sicer zaradi 310. člena Kazenskega zakonika: "(1) Kdor protipravno izdela, proda, pridobi, menja ali vnese v državo strelno orožje, strelivo ali razstrelilne snovi ali kakšno drugo bojno sredstvo, katerih promet posameznikom sploh ni dovoljen ali je omejen, se kaznuje z zaporom do treh let. (2) Če gre pri dejanju iz prejšnjega odstavka za strelno orožje, strelivo, razstrelilne snovi ali kakšno drugo bojno sredstvo v veliki količini ali vrednosti ali, ki pomeni veliko nevarnost, se storilec kaznuje z zaporom od šestih mesecev do petih let." To nas pripelje do sklepa, da policija in tožilstvo nimata pravega tatu orožja iz postojnske vojašnice.

Našemu razmišljanju je pritrdil tudi eden najbolj znanih odvetnikov na področju kazenskega prava, dr. Peter Čeferin, ki pravi: "Evidentno je, da nimajo tistih, ki so ukradli orožje, ampak tistega, pri katerem so nekaj orožja našli. Tudi pri očitanem dejanju nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali razstrelilnih snovi pa lahko govorimo le o prekršku in ne kaznivemu dejanju. Glede na to, da deset pušk ni velika količina in ne gre za veliko vrednost, bi morali sodniki uporabiti Zakon o orožju, ki isto dejanje obravnava kot prekršek, za katerega je zagrožena denarna kazen. V primerih, ko obstaja dvom, pa mora sodnik uporabiti milejšo varianto, se pravi, da sploh ne gre več za kaznivo dejanje, ampak za prekršek. Očitno gre v konkretnem primeru za še eno napihnjeno zadevo." Generalni direktor policije Marko Pogorevc je ob vsem tem tiho. Ali je bilo torej časovno sovpadanje odkritja človeka, ki naj bi oropal postojnsko vojašnico, in objave članka v Mladini, ki je pokazala na nekatere povezave med tatvino in znanimi imeni ter nedelovanje državnih organov, le naključje? Ali pa je bolj kot to verjetno, da je nekdo naročil policiji, ki je imela Mladinina vprašanja na mizi že nekaj dni pred objavo, naj aretirajo nekoga, ki bi "lahko bil tisti, ki je ukradel orožje v Postojni", kot so aretiranega takrat predstavili policijski tiskovni predstavniki, in tako demantira Mladinino pisanje.