Trinajsto volovje rebro

Na Volovji rebri bo stalo minimalno število vetrnih turbin in ustvarjene bodo možnosti, da se z območjem gospodari v skladu s strokovnimi spoznanji

Sreda, 12.maja 2004

Aktivisti okoljevarstvene organizacije Greenpeace pred spomenikom revoluciji v Mexico Cityju opozarjajo, da vlada zanemarja razvijanje vetrne energije.

Sreda, 10. novembra 2004

Koalicija za Volovjo reber pošlje na Agencijo Republike Slovenije za okolje neodvisno revizijo Poročila o vplivih na okolje za vetrno elektrarno in povezovalni 110-kV daljnovod na območju Volovje rebri nad Ilirsko Bistrico. Revizijo so pripravili ugledni in priznani neodvisni strokovnjaki (vsi člani Koalicije).

Na to, da posamezne skupine, katerih člani se razglašajo za varuhe okolja oziroma narave, nasprotujejo gradnji vetrnih elektrarn, naletimo tudi drugod. V Sloveniji pa je ta skupina tako glasna, da dobimo vtis, da so vanjo vključeni prav vsi, ki se pri svojem delu ali v prostem času ukvarjajo z varstvom okolja. Na Danskem na primer na pobudo okoljevarstvenikov načrtujejo gradnjo velikih polj vetrnih elektrarn v Severnem morju, pri nas pa se zdi nasprotovanje vetru kot energetskemu viru tako močno, da lahko upravičeno trepetajo tudi vsi, ki energijo vetra že izrabljajo. Če nekoliko pretiravamo: tradicionalne jadralne regate v prihodnje tako ne bodo več nekaj samoumevnega, pritiske pa lahko pričakujemo tudi na upravljavce marin in drugih privezov na slovenski obali, naj že vendar naredijo selekcijo med lastniki plovil in naženejo tiste, ki jim ni mar za naravo (lastnike jadrnic s plovili vred, seveda).

Nekako težko se je poistovetiti s stališči Koalicije za Volovjo reber (pa še za Vremščico, za Selivec in za vse prihodnje predlagane lokacije vetrnih elektrarn, morda je edina izjema vetrna elektrarna v Ljubljani na križišču Gosposvetske in Dunajske). Po svoje pa tudi ne. Kajti, kaj je lepšega kot varno zavetje večine in občutek, da v svojem prepričanju nisi osamljen. Pomembno je nasprotovati, čemu nasprotuješ, pa tako ali tako izveš sproti. Prebereš s transparentov.

Ne bi se spuščali v vprašanje, ali sploh potrebujemo več elektrike. A tudi če potrebe ostanejo v sedanjih okvirih, čeprav to ni zelo verjetno, je dejstvo, da je v tem trenutku prihodnost nekaterih tipov elektrarn negotova in da jih bo treba v bližnji ali daljni prihodnosti vsaj del nadomestiti s takšnimi, ki izrabljajo obnovljive vire energije. K temu nas, navsezadnje, zavezuje ratifikacija kjotskega protokola, pa naj bo prispevek Slovenije k svetovnemu zmanjšanju emisij toplogrednih plinov še tako majhen. Z vidika varstva okolja so prednosti izrabe energije vetra pred vsemi drugimi viri ogromne. Tolikšne, da se ob uvajanju te pri nas ni nikomur zdelo vredno pojasnjevati nečesa, kar se je zdelo samoumevno. Napaka.

Kako smo se znašli "na napačni strani"

Pred sprejetjem programa priprave sprememb in dopolnitev prostorskih sestavin družbenega načrta Občine Ilirska Bistrica za obdobje od leta 1986 do leta 2000 in pred sprejetjem programa priprave lokacijskega načrta za vetrno elektrarno Volovja reber in povezovalni 110-kV daljnovod so na Zavodu RS za varstvo narave, OE Nova Gorica, podali zahtevo za pridobitev strokovnih podlag s področja ohranjanja narave za načrtovanje vetrne elektrarne Volovja reber.

Naj ponovimo malo drugače: ob zamisli o vetrni elektrarni na Volovji rebri na Zavodu RS za varstvo narave, OE Nova Gorica, niso zapisali NE, temveč so zahtevali pridobitev strokovnih podlag. (Previdno. Kajti vprašanje je, kakšno bi bilo mnenje nekaterih okoljevarstvenikov, če bi država, ki jo ta zavod predstavlja, neposredno zavrnila vpeljavo rabe obnovljivih virov energije.) Poklicni okoljevarstveniki pa takšne strokovne podlage izdelujemo. In smo jih začeli izdelovati. In se hkrati pogodbeno obvezali, da bomo sodelovali tudi pri izdelavi poročila o vplivih na okolje. E-net, z njim pa Aquarius in drugi. Potem ko smo se dela lotili z vso poklicno odgovornostjo, kar med drugim pomeni tudi, da se ne obrnemo vsakič, ko veter spremeni smer, se je pojavila Koalicija za Volovjo reber, pa tudi na Zavodu RS za varstvo narave, OE Nova Gorica, so zaostrili svoje stališče.

Upravnopostopkovno manj veščim bralcem naj pojasnimo, kaj naj bi poročilo o vplivih na okolje sploh bilo. To je dokument, v katerem se opišejo najdeno stanje okolja, značilnosti nameravanega posega, pričakovani vplivi na okolje in še kaj, predvsem pa se, to je najpomembneje, določijo omilitveni ukrepi za zmanjšanje pričakovanih negativnih vplivov. Kadar pripravljavci poročila menijo, da je razvrednotenje okolja ali dela okolja preveliko, lahko predlagajo še izravnalne ukrepe. Za opis stanja okolja je skladno s predpisano metodologijo treba uporabiti javne podatke iz katastrov, zbirk in drugih podatkovnih baz. Ker je bilo območje Volovje rebri predlagano za uvrstitev med posebna varstvena območja ali območja Natura 2000, je bilo teh podatkov dovolj na razpolago. Upam, da kateri od neodvisnih avtorjev pripomb ne namiguje, da so bila območja Natura 2000 predlagana kar prek palca, brez ustreznih strokovnih podlag. No, mi smo za vsak primer podatke dopolnili še s svojimi, pridobljenimi na terenu. S tem nismo imeli težav, saj namen priprave poročila ni zbrati čim več bolj ali manj nepotrebnih in za poročilo neuporabnih podatkov, ki v končni fazi ne bi vplivali na oceno sprejemljivosti posega. V praksi, lahko si predstavljate, se težave pojavijo, ko izdelovalec poročila o vplivih na okolje naročniku, ki je hkrati investitor, predstavi predloge omilitvenih in izravnalnih ukrepov. Od tega trenutka so vsi do tedaj zbrani podatki bolj ali manj namenjeni le argumentiranju takšnih zahtev, katerih uresničitev za investitorja pomeni dodaten strošek. Pri Volovji rebri pa je bilo drugače: vrednost investicije smo celo nekoliko zmanjšali! V skladu z našimi predlogi je namreč investitor zmanjševal število vetrnih turbin; prvotno jih je bilo načrtovanih 88, nato je število zmanjšal na 60, se ustalil pri 47 in nazadnje pristal pri 43. To je bil omilitveni ukrep. Ni bil edini. No, v ekonomiji nismo ravno najbolj doma in naročnika nam še do danes ni uspelo prepričati, da se mu bo to izplačalo. Prav tako v podjetju Elektro Primorska dvomijo o ekonomskem učinku izravnalnih ukrepov, kot je na primer odkup ali najem 147 ha zemljišča za obdobje obratovanja vetrne elektrarne, kjer bo mogoče na njihov račun na podlagi rezultatov monitoringa ohranjati sedanje habitatne tipe v ugodnem stanju. Vendar so to pripravljeni storiti. Zato imajo poročilo o vplivih na okolje, ki ocenjuje poseg kot sprejemljiv in so ga priložili vlogi za izdajo okoljevarstvenega soglasja. Okoljevarstveno soglasje izda državni organ, pri čemer oceno izdelovalcev poročila o vplivih na okolje upošteva ali pa ne.

Pa smo naokrog. Če torej očrniš pripravljavce poročila o vplivih na okolje, ti morda uspe vplivati na državni organ. Na javni razgrnitvi si priskrbiš svoj izvod poročila in ni vrag, da ne najdeš česa, kar nima sicer niti najmanjše zveze z ničimer, ti pa to označiš kot strahotno strokovno zmoto. Nato si omisliš kak irelevanten podatek in mu daš velikansko težo, češ, brez "podrobne preučitve tega in tega" predvideni poseg že ni sprejemljiv. S pritiskanjem na soglasodajalce ti uspe ali pa ne, vsekakor pa na površje izplavaš kot nekakšen neodvisni strokovnjak, kar tudi ni slabo. Pa še posebno tvegano ni. Manj kot vožnja po avtocesti v napačno smer, čeprav je v bistvu precej podobno. Nekaj se odločiš in briga te za to, kakšen bo realni oziroma realizirani učinek tvojih načelnih prizadevanj.

Poročilo

V poročilu o vplivih na okolje smo izdelovalci menda zelo pomanjkljivo posneli stanje narave na Volovji rebri, tako da po mnenju avtorjev pripomb niti ni mogoče resno razpravljati o tem, katere vrste bodo prizadete in kako zelo. Ker pa ignorirajo svoj sklep in o tem javno razpravljajo, bomo v nadaljevanju pojasnili nekaj dejstev.

Strinjamo se, da je na širšem obravnavanem območju veliko ogroženih živalskih in rastlinskih vrst. Za zdaj pa jih (še) ne ogrožata gradnja in obratovanje vetrne elektrarne, temveč zaraščanje suhih kraških travnikov (vzhodnosubmediteranskih suhih travišč), ki je posledica opuščanja paše, košnje in drugih dejavnosti. Na ožjem območju Volovje rebri je bila takšna "druga dejavnost" uporaba območja kot strelišča za potrebe nekdanje JNA. Pogosti požari, ki so bili posledica uporabe eksplozivnih sredstev, so preprečevali razvoj grmovne in drevesne vegetacije. Ker so naštete dejavnosti v glavnem opuščene tudi na širšem območju, je treba za ohranjanje suhih kraških travnikov ter rastlinskih in živalskih vrst, vezanih nanje, nekaj storiti. Več kot samo nasprotovati gradnji vetrne elektrarne, ki travnike kot take, roko na srce, ogroža na območju gradbenega posega in ne kar vsenaokrog. In po našem mnenju smo izdelovalci poročila o vplivih na okolje s tem, ko smo investitorja zavezali k vzdrževanju dodatnih 147 hektarov zdaj zaraščajočih se travnikov, vendarle nekaj dosegli. Ob posegu lahko pričakujemo do 4 hektare trajno izgubljenih površin, če pa renaturacija po gradnji ne bi uspela, kot predvidevajo nasprotniki posega, bi bilo teh površin do 12 hektarov. Razlika do 147 plus kakšen hektar na območju daljnovoda zaradi izgube gozda so lahko skladno z navodili stroke vzdrževani in ne več zaraščajoči se suhi kraški travniki.

Ohranjanje travnikov pa, razumljivo, ni v prid vrstam, katerih življenjsko okolje je gozd in katerih areal razširjenosti se ob zaraščanju travnikov širi. Če gre hkrati za vrste, ki se izogibajo človeku in zgrajenim objektom, potem lahko ob izvedbi projekta vetrne elektrarne upravičeno predvidevamo negativen vpliv nanje. Takšna vrsta je na primer evrazijski ris (Lynx lynx), na populacijo katerega bo imel poseg najverjetneje zelo velik vpliv.

Čeprav so stališča nasprotnikov vetrne elektrarne na prvi pogled enotna, jih lahko razdelimo v dve skupini glede na to, kako si kdo razlaga pojem ohranjanja narave. Prva skupina zagovarja zaraščanje do izhodiščne faze, dinarskih bukovih gozdov, kakršni so preraščali pobočja Volovje rebri pred prvimi znanimi obsežnimi posegi vanje približno ob začetku našega štetja, druga pa ohranjanje travišč antropogenega izvora.

Da vetrnim elektrarnam nasprotujejo zagovorniki zaraščanja, je razumljivo. Manj pa je razumljivo, da jim nasprotujejo tudi drugi, ki hkrati priznavajo legitimnost vsem človekovim posegom v preteklosti, pa naj gre za požigalništvo, izsekavanje gozdov ali pašništvo po golosekih. Če je ravno človek v preteklosti prispeval k oblikovanju kulturne krajine, ki jo danes prepoznavamo kot naravno vrednoto, zakaj bi moral to svoje poslanstvo nenadoma prekiniti? Morda, samo namigujem, se je vseeno primerneje spoprijeti s sedanjostjo kot pa zahtevati od sodobnega človeka, da se ukvarja s pašništvom na nekakšen tradicionalen način. Narava kot vrednota se je lahko uveljavila šele na neki razvojni stopnji civilizacije in ob ustrezni življenjski ravni ljudi. Vzdrževanje tega pa vendarle zahteva tudi kak poseg v naravo, še posebno tak, ki vsaj minimalno zmanjšuje posledice dosedanjega človekovega ravnanja z okoljem in vpliva na prihodnje. Sicer se lahko vrnemo k požigalništvu.

Če bo projekt vetrne elektrarne uresničen, bo na Volovji rebri stalo minimalno število vetrnih turbin, ki je za investitorja še sprejemljivo, in ustvarjene bodo možnosti, da se z velikim delom območja, ki je prepoznano kot naravovarstveno pomembno, gospodari v skladu z današnjimi in prihodnjimi strokovnimi spoznanji. Torej: elektrarna, obnovljiv vir energije, 43 turbin, ustrezni okoljevarstveni ukrepi, obratovalno obdobje 20 let.