politika in gospodarstvo / Grehi prve Janševe dame

Andrijana Starina Kosem, državna sekretarka na gospodarskem ministrstvu, je bila še do lanskega decembra širši javnosti nepoznana, danes pa sodi v najožji krog zaupnikov premiera Janeza Janše. Imenovana je bila za predsednico nadzornega sveta Kapitalske družbe, podpredsednico nadzornega sveta NLB in članico nadzornega sveta Slovenskih železnic in spada v krog ljudi, ki pod novo oblastjo krojijo usodo največjih slovenskih podjetij. Spomnimo naj, da je karte mešala že na skupščini Petrola, kjer je država z zgolj četrtinskim lastniškim deležem izglasovala popolnoma provladni nadzorni svet. Pozneje je vlado zastopala na skupščini ljubljanske toplarne, kjer ni podprla predloga občine kot tretjinske lastnice toplarne za imenovanje dveh njenih nadzornikov, s čimer naj bi kršila družbeno pogodbo. V svoj zagovor je navedla, da predlog občine ni vključeval predstavnika opozicije, ob tem pa pozabila, da tudi predlog vlade ni vključeval opozicijske kvote. Ključno vlogo naj bi odigrala tudi pri potrjevanju sporne prodaje Mercatorjevih delnic. Tiste, ki so podvomili o korektnosti in upravičenosti tega posla, je javno napadla. Ko je namreč direktor Ljubljanske borze Marko Simoneti zaradi suma zlorabe notranjih informacij ovadil vodilna človeka Slovenske odškodninske družbe in Kapitalske družbe, mu je očitala, da gre za "politično motivirano potezo", s katero poskuša zaščititi ikone Kučanovega Foruma 21. Uglednega strokovnjaka je torej popljuvala kot navadna branjevka, in to neupravičeno, saj je celo 'vladni' ekonomist Jože P. Damijan dejal, da se je direktor borze po svoji funkciji in zakonu dolžan tako odzvati, saj je odgovoren za to, da so posli na kapitalskem trgu ustrezno pregledni. Ob vsem tem ni čudno, da državno sekretarko nekateri opisujejo ne le kot odločno in izjemno delovno, pač pa tudi kot brezkompromisno in hladno. Viri iz krogov blizu vlade celo pravijo, da je ona tista, ki v resnici vodi gospodarsko ministrstvo, minister Andrej Vizjak pa naj bi bil le njen namestnik. Vprašanje je seveda, kako si je pridobila tolikšno premierovo zaupanje in ali je to zaupanje sploh upravičeno, še posebej zdaj, ko na dan prihajajo grehi iz njene preteklosti.

Za Kosmovo je znano, da že več že več let strokovno sodeluje z Janševo SDS, bila je tudi med ustanovitelji gospodarskega foruma te stranke. Prav tako je znano, da je dobra prijateljica vplivnega člana SDS, sicer prvega moža Holdinga Slovenske elektrarne Jožeta Zagožna in da je javno funkcijo prvič prevzela v času Bajukove vlade, ko je bila imenovana v nadzorni svet Slovenske razvojne družbe. Manj znano je, da tako kot premier rada igra golf in da je njen mož Franc Kosem zaposlen v službi za publicistiko na obrambnem ministrstvu. V času študija je kot svetovalka delala v očetovem podjetju Lostar v Radečah, ki je danes v stečajnem postopku. Diplomirala je na ekonomski poslovni fakulteti v Mariboru, na isti fakulteti je tudi magistrirala, pozneje pa si je pridobila še licenco za stečajno upraviteljico. Po diplomi se je zaposlila v Tovarni papirja in celuloze Videm Krško, takoj po pripravniški dobi se je priključila angleški svetovni skupini podjetja Knox D'Arcy International, od leta 1994 pa je kot samostojna komercialistka delala v zunanji trgovini.

Kazenski proces in davčna odločba

Eno najbolj zanimivih, pa tudi spornih obdobij njene kariere je povezano s trboveljskim podjetjem Industrija preventivne osebne zaščite ali na kratko Ipoz, ki ga je vodila od oktobra 1994 do sredine maja 1997. Večinski lastnik podjetja je bil Mirko Tuš oziroma njegovo podjetje Engrotuš, manjše deleže pa sta imela tudi nekdanji Koržetov sklad za razvoj in občina Trbovlje, ki je podjetje kreditiralo z občinskimi obveznicami, kar se je pozneje izkazalo za precej nespametno naložbo, kar danes priznava tudi nekdanji trboveljski župan in član nadzornega sveta Ipoza Janez Malovrh. Podjetje se je ukvarjalo z izdelavo delovnih oblek, med drugim je v letih 1996 in 1997 za obrambno ministrstvo šivalo vojaške hlače. Posel, vreden dobrih 26 milijonov tolarjev, naj bi Ipoz po navedbah obrambnega ministrstva dobil prek javnega razpisa. V uradnem življenjepisu Kosmove je mogoče zaslediti podatek, da je sanacijo Ipoza vodila tako uspešno, da je podjetje slabi dve leti po njenem prihodu že poslovalo z dobičkom. Ne piše pa, da je podjetje kmalu po njenem odhodu bankrotiralo in da je davčna inšpekcija pri poslovanju Ipoza v letih 1995, 1996 in 1997, torej za čas, ko ga je vodila Kosmova, odkrila kup nepravilnosti, ki bi se jim po domače lahko reklo tudi davčna utaja. Kot direktorica naj bi namreč na račun podjetja uživala vrsto ugodnosti, ne da bi bil zanje plačan davek, kar je imelo za podjetje velike denarne posledice, saj je moralo davkariji naknadno poravnati ne le neplačani davek od dobička, pač pa tudi visoke zamudne obresti. Inšpektorici davčnega urada Trbovlje sta v davčni odločbi - izdana je bila 11. julija 1997 - med drugim ugotovili, da je bila v letu 1996 poraba goriva za službeni avto seat ibiza, ki ga je vozila izključno Kosmova, previsoka oziroma ni ustrezala normativom proizvajalca, iz česar je sledil sklep, da "direktorica ni nabavljala goriva izključno za službeno vozilo". Kosmovo naj bi med drugim izdal račun za avgust 1996, s katerega naj bi bilo razvidno, da naj bi v službeni avto točila tako neosvinčeni bencin kot dizelsko gorivo.

To pa še ni vse. V podjetju Ipoz so med stroške strokovnega izobraževanja knjižili račun turistične agencije Dober dan za 168 tisoč tolarjev. Davčni pregled je razkril, da to ni bila strokovna ekskurzija, temveč plačilo računa za 14-dnevni najem apartmaja na otoku Pag, in sicer za Andrijano Starina Kosem, Franca Kosma, Roka Starino, Vida Kosma, Katarino Kosem in doplačilo za psa. Ker počitnice za direktorico in njeno družino niso neposreden pogoj za opravljanje dejavnosti, Ipoz tega zneska po mnenju davkarije ne bi smel vknjižiti kot odhodek. Sporno je tudi, da je podjetje Kosmovi med letoma 1995 in 1997 plačevalo premijo za življenjsko zavarovanje, pri čemer je bilo z zavarovalno pogodbo določeno, da bi bila zavarovalna premija izplačana njej oziroma njenemu možu. Ker je šlo za osebno zavarovanje, bi ga Ipoz moral šteti za boniteto, ne pa da ga je vknjižil kot odhodek in na račun tega plačal manj davka od dobička. Sicer pa naj bi si Kosmova na račun podjetja privoščila tudi šolnino za podiplomski magistrski študij na Ekonomsko poslovni fakulteti v Mariboru v vrednosti dobrih 603 tisoč tolarjev. Ker na zahtevo davkarije na vpogled ni bila predložena pogodba o zaposlitvi Kosmove niti pogodba o njenem šolanju, sta inšpektorici sklepali, da ti odhodki niso v zvezi z zaposlitvijo in jih podjetje ne bi smelo šteti med odhodke. Ugotovljeno je bilo tudi, da je podjetje ob odobritvi direktorice Kosmove v reklamne namene poslovnim partnerjem razdelilo svoje izdelke v vrednosti skoraj treh milijonov tolarjev. Kosmova naj bi izdelke med drugim podarila tudi svojim prijateljem in znancem. Tako je na primer Almi Starina dala 56 parov copat, Olgi Anžič pa 20 parov copat. Ker ob davčnem pregledu ni bilo mogoče ugotoviti, kdo je te izdelke dostavil poslovnim partnerjem niti ali so jih poslovni partnerji prejeli kot reklamo ali vzorčne izdelke, davkarija tega zneska podjetju ni priznala kot odhodek.

K ugotovitvam davkarije je časnik Delo pretekli teden dodal še nekaj svojih. Na primer, da naj bi Ipoz Olgi Anžič izplačal 800 tisoč tolarjev za izdelavo krojev, po odhodu Kosmove pa naj bi se izkazalo, da krojev v podjetju nimajo. Pomenljivo je, da je Anžičeva takrat v Zagorju ob Savi že imela Boutique Eva za izdelovanje oblačil, Kosmova pa naj bi ji posodila tudi štiri Ipozove stroje, o čemer naj bi v podjetju ne imeli nobenih listin. Med očitki je še navedeno, da naj bi obrat družbene prehrane v Ipozu živila kupoval kar v podjetju Lostar, ki je bil v lasti njenega očeta. Poleg tega naj bi si na račun podjetja prisvojila fotografski aparat, najbolj zanimiva pa je zgodba z računov v višini 102 tisoč tolarjev, s katerim naj bi Ipoz avgusta leta 1996 plačal bivanje za tujega partnerja gospoda Schmidta v hotelu Bovec. Naključje je hotelo, da je bila ravno takrat v Bovcu tudi Kosmova in da je v bližnji Lepeni ravno takrat potekal tabor SDS. Delo je razkrilo, da že omenjeni Schmidt še nikoli v življenju ni bil v Bovcu.

Po naših podatkih je bil davčni pregled opravljen na prijavo občine, medtem ko naj bi Kosmovo, potem ko je ta sama zapustila mesto direktorice v Ipozu, policiji ovadil Tuš. V začetku leta 2003 je ljubljansko okrožno tožilstvo proti njej vložilo obtožnico, ki ji je očitala, da je kot direktorica Ipoza zlorabila svoj položaj, z namenom, da bi sebi in drugemu pridobila premoženjsko korist. Pozneje je ljubljanski okrožni tožilec od dela obtožb odstopil sam, zato je sodišče za ta del izreklo zavrnilno sodbo, ki je že pravnomočna. Za drugi del, v katerem ji tožilstvo očita plačilo počitnic, študija in zavarovanja na račun podjetja Ipoz, pa jo je prvostopenjsko sodišče januarja letos oprostilo. Ker se je tožilstvo na oprostilno sodbo maja letos pritožilo, mora o zadevi odločiti še višje sodišče. Pri tem ni nepomembno, da je bila Kosmova za državno sekretarko imenovana v začetku decembra leta 2004, torej slaba dva meseca pred oprostilno sodbo, ko je bil kazenski postopek proti njej še v polnem teku. Čeprav je bil minister Vizjak s kazenskim postopkom zoper njo seznanjen, pri izbiri Kosmove za državno sekretarko ni niti najmanj omahoval, češ da so ga njeni argumenti "pomirili".

Ko je zgodbo o Ipozu pretekli teden objavil časnik Delo, je bila še istega dne v pisarni odvetnika Kosmove Stojana Zdolška sklicana tiskovna konferenca. Zdolšek je odločno zavrnil očitke na račun svoje varovane, češ da so bile objavljene "lažne in neresnične trditve, ki pomenijo popoln napad na čast in dobro ime državne sekretarke in so verjetno posledica političnega obračunavanja med političnimi protagonisti". Med drugim je dejal, da je šlo pri treh zadevah, glede katerih je bila izrečena oprostilna sodba, za dogovor med Kosmovo in Tušem. Slednji naj namreč ne bi hotel podpisati pogodbe o zaposlitvi, pozneje pa je očital, da si je Kosmova iz te pogodbe izplačevala določene zadeve. Do spora med njima naj bi prišlo zato, ker naj bi Kosmova podjetje želela sanirati, Tuš pa ne. Zdolšek je med drugim tudi povedal, da naj bi Ipoz fotoaparat kupil za poslovnega partnerja g. Schmidta, bivanje Kosmove z družino v apartmaju na Pagu pa naj bi sploh ne bil dopust, ampak naj bi tam potekali sestanki glede prodaje proizvodnje linije. A tudi če bi to držalo, bi moral Ipoz znesek za plačilo apartmaja šteti v boniteto direktorice, ne pa da ga je vknjižil kot odhodek in tako plačal manj davka.

Še istega dne se je odzvala tudi Kosmova. Pisanje Dela je označila za "zelo prozoren poskus, kako me diskreditirati z objavljanjem neresničnih in nepopolnih podatkov iz sodnega postopka, katerega oprostilna sodba je bila podana letos v mesecu januarju". Čeprav drži, da je bila Kosmova na prvostopenjskem sodišču oproščena, ne gre pozabiti, da jo je sodišče oprostilo, ker ni bil dokazan naklep. Kosmova v javnosti ustvarja vtis, da gre pri vsem skupaj za zasebno Tuševo tožbo, kar pa ne drži. Obtožbo je od vsega začetka zastopalo državno tožilstvo in ne zasebni tožnik. Predvsem pa kazenskega procesa zoper Kosmovo ne gre mešati z odločbo davčnega urada. Treba je namreč vedeti, da podjetje Ipoz ni imelo nobenih pripomb k zapisniku davčnih inšpektoric, prav tako pa se v predpisanem roku na odločbo ni pritožilo, kar pomeni, da je odločba dokončna. Ker je do danes potekel tudi rok, v katerem bi bilo davčni postopek še mogoče obnoviti, pa je odločba postala tudi pravnomočna. Ali povedano drugače: res je sicer, da Kosmovi doslej na sodišču ni bila ugotovljena kazenska odgovornost, kar pa še ne pomeni, da sta si davčni inšpektorici ugotovitve kar izmislili ali da je davčna odločba le političen konstrukt.

Primera Rog in Euro Bike

Sicer pa to ni edini primer, ki pod vprašaj postavlja verodostojnost državne sekretarke. Decembra 1997 se je Kosmova povzpela na mesto generalne direktorice ljubljanske tovarne Rog. V prvih dveh mesecih leta 1998 je izpeljala prisilno poravnavo. To leto je bilo tekoče poslovanje podjetja pozitivno, že naslednje leto pa je Rog zaključil z izgubo v višini 267 milijonov tolarjev. Leta 2000 je Kosmova magistrirala na temo finančna konsolidacija podjetja Rog s prisilno poravnavo. Podjetje je to leto končalo z dobičkom, a se je v naslednjih letih spet znašlo v rdečih številkah. Eden od poslovnih partnerjev Roga je bil tudi Petrol, njuno partnerstvo pa se je končalo, ko je šel Rog v prisilno poravnavo. Julija letos so Finance razkrile, da sta podjetji v sodnem sporu, saj naj bi Rog Petrolu dolgoval 130 milijonov tolarjev za nabavljeni repromaterial. V prisilni poravnavi Roga namreč Petrolu ni bil priznan status ločitvenega upnika, ampak je bil na koncu poplačan kot navaden upnik. Od prijavljenih 160 milijonov tolarjev terjatev do Roga je tako dobil poplačanih le nekaj več kot 30 milijonov. Med Petrolom in Rogom naj bi obstajal izvršljiv notarski zapis, ki naj bi Petrolu omogočal, da se ga - če Rog ne bi izpolnil dogovora - neposredno poplača z zastavljenimi Rogovimi zalogami.

Po navedbah Financ naj bi Petrol Kosmovo ovadil tožilstvu, ker naj bi zaloge, s katerimi je Rog jamčil Petrolu, zastavila kot Rogovo jamstvo nekemu drugemu upniku. Ker pa v ravnanju osumljene niso bili podani znaki kaznivega dejanja goljufije, je bila ovadba ovržena. Druga zgodba, ki resno načenja verodostojnost državne sekretarke, je povezana s podjetjem Euro Bike, ki ga je ustanovila in vodila od leta 2002, potem ko je razvpitemu Urošu Koržetu kot šefu Skimarja dala v Rogu odpoved. V postopku ustanovitve podjetja je namreč morala podati tudi t. i. izjavo o nekaznovanosti, saj bi v nasprotnem primeru sodišče lahko zavrnilo vlogo za vpis podjetja v sodni register. Kosmova je kot direktorica podjetja Euro Bike podala zahtevano izjavo in se v njej med drugim zlagala, da "ni v kazenskem postopku". Preiskovalni sodnik okrožnega sodišča v Ljubljani je namreč 18. junija leta 2001 sprejel sklep o začetku preiskave zoper njo zaradi utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja zlorabe položaja. Predmet preiskave so bile domnevne nepravilnosti, ki naj bi jih Kosmova zagrešila kot direktorica Ipoza. Odvetnik Miro Senica je pretekli teden v izjavi za Delo dejal, da se "kazenski postopek začne z dejanji preiskovalnega sodnika, torej tudi s sklepom o uvedbi preiskave. Od takrat naprej definitivno poteka kazenski postopek". Res je sicer, da je Kosmova podpisala bolj strogo izjavo, kot so od nje zahtevale določbe zakona o gospodarskih družbah (ta namreč funkcijo direktorja dovoljuje opravljati tudi osebam, ki so v kazenskem postopku), vendar to ne spremeni dejstva, da je bila vsebina izjave, ki jo je podpisala, lažna. Tu pa se zgodba z Euro Bikom še ne konča.

Euro Bike je leta 2002 po neposredni pogodbo o privatizaciji kupilo sarajevsko tovarno koles Unis Lasta, ki jo je Kosmova nekaj časa tudi vodila. V njenem uradnem življenjepisu piše, da naj bi sarajevska agencija za privatizacijo pri nakupu Unis Laste ugotovila, da je podjetje pod vodstvom Kosmove izpolnilo vse obveznosti še pred zaključnim rokom, izpolnilo pa naj bi tudi obveznosti do zaposlenih iz preteklih let, kar v pogodbi sploh ni bilo izrecno zapisano. Toda časnik Finance je razkril, da stvari le niso tako brezmadežne. V Bosni naj bi bilo namreč zoper podjetji Euro Bike in Unis Lasta vloženih več tožb, med drugim naj bi tožbo zaradi neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti vložili delavci Unis Laste. Poleg tega naj bi upravni odbor agencije za privatizacijo na podlagi drugega nadzora ugotovil, da se nekatere dogovorjene obveznosti s podjetjem Euro Bike ne izvajajo, o čemer je januarja letos poročala tudi sarajevska agencija Fena. Kupoprodajna pogodba je namreč zahtevala vložek svežega kapitala, Euro Bike pa je Unis Lasti dal posojilo, za katero je zastavil lastnino sarajevskega podjetja. Kosmova je vse očitke na svoj račun zavrnila kot neresnične, tudi to, da naj bi delavci tožbo dobili. Je pa zato priznala, da so bile pogodbe med Euro Bikom in Unis Lasto naknadno spremenjene, tako da je Unis Lasta večji del sredstev prejel kot nepovratna sredstva.