Moralni hazard višjih plač

Evropske zahteve sindikatov se v soboto v imenu evropskega boja za socialno državo in višje plače selijo na ljubljanske ulice. Razlog je preprost. Slovenija predseduje EU, na Brdu pri Kranju pa se konec tedna sestanejo evropski gospodarski in finančni ministri ter visoki predstavniki ECB. Evropski sindikati v obdobju grozeče recesije in vedno višje inflacije zahtevajo višje delavske plače, večje pravice zaposlenih in nadzor nad menedžerskimi plačami. Sodobni evropski kapitalizem mora pravičneje porazdeliti tveganja in socialne stroške padajočega gospodarskega cikla. Njihove zahteve so nenavadno podobne slovenskim, kjer nam v aprilu grozi pravi stavkovni cunami, če ne bodo uresničene plačne zahteve sindikatov. Tudi pri nas je evropski socialni model v slepi ulici. Ne gre zgolj za plače. Sindikati preprosto zahtevajo večji delež pri prerazdelitvi dohodkov, enakopravnejši položaj dela v razmerju do kapitala in ureditev socialnih sistemov.

Pravzaprav je paradoksalno, da evropsko prihodnost tlakujejo navidezno anahronistični sindikalni protesti in plačne zahteve iz zakladnice nasprotij med kapitalom in delom. EU je namreč še pred maastrichtsko makroekonomsko mehaniko utemeljevala svoj identitetni kapital prav na evropskem socialnem modelu. Na predstavi, da je konkurenčna prednost EU v razmerju do ZDA in drugih globalnih tržnih igralcev prav socialna država in stalna skrb njenih članic za aktivno socialno politiko države. Deležniška in ne lastniško-menedžerska logika v podjetjih bi morala povečati mikroekonomsko učinkovitost. Participativni konsenz glede ekonomskih, socialnih in okoljskih usmeritev pa celotno konkurenčnost držav. Participativna demokracija, socialni model in trajnostni razvoj so evropski temelji ekonomske konkurenčnosti in rasti. Toda vrag tiči v podrobnostih.

EU nima pravih vzvodov za skupno socialno politiko. Morda te zadrege najbolje pojasnjuje izraz "konkurenčna solidarnosti", ki ga je pred leti skoval Wolfgang Streeck (1999). Članice EU dejansko branijo socialno solidarnost s pomočjo tržne politike in strategije konkurenčnosti. Evropski socialni model torej ni popravek trga, temveč njegov podaljšek, zaščitna in redistributivna politika je podrejena konkurenčni in razvojni politiki. Enakost se bolj pojavlja kot uveljavljanje enakih možnosti in podjetniških priložnosti, ekonomska rast je temelj redistributivne pravičnosti, socialno kohezivnost pa hitreje dosežemo s konkurenčnimi kot kompenzacijskimi mehanizmi. V EU je socialna politika predvsem ekonomska politika in za mnoge evropske politike je reguliran trg preprosto nova država blaginje. S tega zornega kota je evropski socialni model politični mit evropske integracije, ki ga je v zadnjih letih dejansko nadomestil ameriški model regulativne države. Prenovljena Lizbonska strategija sedaj stavi na menedžment sprememb. Evropski socialni model sestavljajo minimalni skupni socialni in delovni standardi, članice pa samostojno oblikujejo primerljive rešitve na področju zaposlovanja, socialnih transferov, pokojnin, zdravstva ... EU postaja nekakšna učeča družba z dinamičnim socialnim modelom.

Sklep je preprost. Socialni model EU preprosto deluje tako, da postavlja tržna načela pred socialno redistributivne ukrepe, da bolj podpira razvoj kapitala kot dela. In to je spravilo na noge Evropsko konfederacijo sindikatov (ETUC), ki je EU kot učeči družbi prihodnosti pripravila klasično razredno lekcijo. Tokrat jo imamo na evropski ravni, kot nekakšno kuliso evropskega socialnega kozmopolitizma. Sindikati so potrebna in legitimna družbena institucija. Demokracija, ki ni zgolj religija preteklosti, potrebuje igro moči in protisil, vlade in opozicije, kapitala in dela. Nič ni narobe, če ETUC dokazuje, kako realne plače delavcev stagnirajo in zaostajajo za rastjo produktivnosti, da naraščajo razlike med menedžerskimi in delavskimi plačami in da so ženske plače za enako delo sistematično nižje od prejemkov moških. Toda ne gre zgolj za prenizke realne plače zaposlenih, temveč za mnogo širši problem omejevanja politično-ekonomskih pravic delavcev, za rušenja socialnih ravnotežij, ki ogrožajo temelje učinkovitega delovanja socialnih sistemov. Sindikati so v sedanji finančni krizi kapitala upravičeno zaslutili svojo politično priložnost. Politikom in menedžerjem so izstavili račun. Preprosto ne želijo plačati zapitka finančne krize, ki so ga povzročili drugi.

Toda politično in socialno povsem legitimna sindikalna zahteva ima nekaj nevarnih ekonomskih pasti. Sindikati se vedno prebudijo v času suhih krav, padajočega poslovnega cikla, naraščajoče inflacije in povečanih socialnih nasprotij. In izstavijo socialne račune na temelju preteklih "bleščečih gospodarskih dosežkov", ki so že davno minili. Skrb za pravičnejši delež socialno ogroženih delavcev se potem na podjetniški ravni hitro sprevrže v povečanje brezposelnosti, reševanje starih vodi v nova socialna nasprotja. Hipokrizija sindikalnih zahtev je ravno v tem, da reševanje preteklih socialnih krivic povzroča nove socialne pretrese. Če višje plače poženejo inflacijsko spiralo stroškov, potem bodo višje cene hitro izničile večje nominalne plače in na koncu bodo na slabšem spet socialno slabo plačani delavci. Moralni hazard višjih plač je torej v tem, da na koncu zapitek spet plačajo najnižji sloji. Toda hkrati že od A. Smitha vemo, da so višje plače povezane z večjim bogastvom držav in njihovim hitrejšim razvojem. Višje plače torej spodbujajo produktivnost in konkurenčnost, omogočajo tržno selekcijo in podjetniški razvoj. V sodobnem jeziku: omogočajo menedžment sprememb.

Kako torej združiti, kot pravi Habermas, dobre namere obeh strani? Skrbi ekonomistov, finančnikov in menedžerjev, da višje plače ne povzročijo stagflacije, in sindikatov, da izboljšajo socialni položaj ljudi. Rešitev ni preprosta, toda ni tudi nemogoča. Trik je star. Potrebujemo konsenz, ekonomski in socialni. Vsi smo na istem čolnu in vsak se za skupno dobro lahko odreče delu lastnih koristi. Država z davki, delodajalci s prerazdelitvijo dobičkov in omejevanjem menedžerskih prejemkov, sindikati z zmernimi plačnimi zahtevami. V imenu delavcev in razvoja, za skupno oživitev socialnega modela EU, za kozmopolitsko EU.