obletnica / Ruski 11. september

"Za terorizem ni opravičila. Ravno tako ni opravičila za dejanja naše države, ki življenj svojih državljanov ne ceni nič bolj od življenj teroristov, s katerimi se bori. Najmanj 128 ljudi namreč ni umrlo pod streli teroristov, temveč zato, ker ruske oblasti še zmeraj cenijo svojo politiko, imidž in ugled bolj od življenj svojih državljanov," sta o Nord Ostu na svoji dvojezični spletni strani zapisala starša Grigorija Burbana, ubitega pred enim letom med vdorom ruskih enot v kulturni dom, kjer so bili zajeti talci. Zajetje prek 700 talcev v ruski prestolnici je bilo nedvomno prelomnica v rusko-čečenskem sporu. Nobena operacija čečenskih borcev do tedaj ni bila tako drzna, obsežna in ogrožajoča za življenje ljudi zunaj meja Čečenije. Od takrat - letos je terorizem na ozemlju Rusije postal nekaj vsakdanjega - vojna ne poteka več daleč stran, na ruševinah čečenskih mest in vasi. Avgustovski napad v Mozdoku je terjal 50 življenj, 82 ljudi je bilo ranjenih, samomorilski napad na junijskem rockovskem festivalu v Moskvi v Tušinu se je končal s 16 smrtnimi žrtvami. Umrl je tudi pirotehnični strokovnjak, ki je sodeloval pri deaktiviranju bombe, ki so jo pred tem našli nedaleč od Kremlja. Toda cilj vsakega vala eksplozij v osrčju države po Nord Ostu bo smrt in ne pogajanja o osamosvojitvi Čečenije.

Muzikal Nord Ost je postal po pomembnosti za nadaljnje življenje Ruske federacije sopomenka za ruski 11. september. Pa vendarle starša umorjenega Grigorija Burbana nista dobila odgovorov na vprašanja, ki so se porajala mnogim tako ali drugače vpletenim v dogodke v zvezi z Nord Ostom. Kje so bili zdravniki s protistrupom za plin, ki so ga spustili v kulturni dom? Zakaj čečenske vdove niso sprožile razstreliva in so namesto tega skušale pomagati talcem, da se ne bi zastrupili s plinom? Koliko ljudi natančno (dokončnega seznama še zmeraj ni) je umrlo med vdorom specialne enote Alfa na območje zasedenega kulturnega doma? Odgovora ni dobil niti očividec, hkrati uslužbenec kulturnega doma, ki so mu med vdorom iz pisarne izginili televizor, usnjen plašč, ura in kasetofon. "Vzeli so celo kapo in čevlje. Nisem prepričan, da so vse to pokradli Čečeni," je dejal na sodišču, kamor so se talci in njihovi sorodniki pritožili zoper moskovske oblasti, ki jih niso obvarovale pred teroristi.

Prej Židje, zdaj Kavkazci

Za ljudi, ki sprašujejo, sta v Rusiji izšli dve knjigi o Nord Ostu: knjiga talke Tatjane Popovoj, h kateri je uvod napisal nekdanji direktor FSB (naslednica KGB) Nikolaj Kovalev, in knjiga neznanega novinarja Stepakova, ki več kot polovico prostora namenja hvalospevu fantom iz Alfe. Tako Stepakov poroča: "Vsi teroristi so uničeni. Odločeno je, da njihovih trupel ne bodo izročili sorodnikom, pokopani bodo kot klošarji, v polivinilastih vrečah, na različnih moskovskih pokopališčih. Pred 'pasjim' pogrebom so, po nekaterih podatkih, trupla zaukazali politi s svinjsko mastjo, kar naj bi 'šahidu' preprečilo vstop v paradiž. Čeprav isti informatorji trdijo, da so bile tudi konice nabojev, ki so jih izstrelili specialci, namazane z maščobo nečiste živali."

O tem, da so viri Stepakova vredni zaupanja oziroma da je novinar zelo blizu, če že ne iz same FSB, govori arhivsko gradivo FSB, ki ga predstavlja v knjigi. Blatenje Čečenov in metanje v isti koš vseh prebivalcev Kavkaza, ki naj bi bili že po naravi barabe, je v obeh knjigah tako silovito, kakor je prepoznavna odkrita sovražnost do Kavkazcev v ruskih medijih.

Čečenska diaspora v Moskvi in drugje po Rusiji naj bi po domnevah medijev nadzorovala dobršen del trgovin in tržnic v Ruski federaciji. V dnevih Nord Osta je marsikatera moskovska tržnica iz varnostnih razlogov nehala obratovati, kajti mnogi t. i. Kavkazci so se bali usode ruskih Židov. Zanimivo je, da so bili prav tako oktobra, sicer leta 1905, po vsej Rusiji, predvsem v Ukrajini, Židje napadeni 690-krat v 660 mestih, pri čemer je bilo ubitih okrog štiri tisoč in ranjenih prek deset tisoč Židov. Koliko ljudi "neruskega" videza je bilo poškodovanih lani, verjetno ne bomo nikoli izvedeli. Po zasedbi kulturnega doma so tiskovne agencije navajale druga drugo in omenjale novo "vročo linijo" - državljanom so ponudili možnost klicanja v Federalno migracijsko službo (FMS), kamor so lahko 24 ur na dan sporočali o "pojavih mednacionalne agresije, sovraštva in pogromov". Vse lepo in prav, le da so bili zgodbe o teh "pojavih" prisiljeni poslušati prodajalci v moskovski papirnici. Ker je bila objavljena številka trgovine na ulici Pokrovka, so mednacionalne težave dobesedno ustavile delo prodajalk. "Na nas se je vsul plaz klicev," je za časopis Izvestia povedala ena od uslužbenk trgovine. "Bili so zelo čustveni. Mi smo jih vljudno ustavljali, da ne bi po nepotrebnem izgubljali živcev. Nato smo poklicali na televizijo s prošnjo, naj popravijo številko." Napako so popravili, v skladu z navodili FMS so televizijci prosili, naj ljudje telefonirajo na novo številko - dežurstvo so prevzeli gradbeniki. "Nenehno kličejo," se je pritožila računovodkinja gradbenega podjetja Remiks. "Moški s kavkaškim naglasom govorijo, da jih tepejo miličniki. Ženske jokajo. Ves dan sem pojasnjevala, da so se zmotili."

Moskva je Kavkazcem že davno obrnila hrbet, po Nord Ostu to počne še bolj demonstrativno in sovražno. "Če zagledaš Kavkazca, ki hoče spregovoriti s tabo, je bolje zate, da se obrneš in greš v nasprotno smer," je dajal navodila za ravnanje na moskovskih ulicah magister genetike Sergej. "Jaz nisem za čečensko neodvisnost od Rusije. Sem za neodvisnost Rusije od Čečenije." Ko nama je starejši možakar temnih las in mehke izgovarjave - očiten Kavkazec - hotel pomagati najti iskano ulico, je Sergej zaprl avtomobilsko okno. Jezno je pljuval: "Poglej, kako se obnaša, kakor da je doma!"

Ljubo doma, kdor ga ima

In kdo je sedaj doma v Čečeniji, koga preventivno napadajo ruske vojaške enote? Zadnji popis prebivalstva Ruske federacije iz leta 2002, ki so ga v Čečeniji pospešeno izpeljali v dveh dneh, je pokazal, da je Čečenov po več letih nenehnih vojaških spopadov več kot pred vojno - milijon osemdeset tisoč. Leta 1998 je v Čečeniji potekal izredni popis prebivalstva, ki je pokazal, da v Čečenski republiki biva okrog osemsto tisoč ljudi. Leta 1977 je bilo tam naštetih milijon in sedemdeset tisoč prebivalcev. Toda po tem se je od Čečenije leta 1992 odcepila Ingušetija, to pomeni približno dvesto tisoč ljudi. Poleg tega je Čečenijo po različnih podatkih zapustilo prek tristo tisoč ruskih beguncev, samo v Ingušetiji pa je bilo registriranih prek sto petdeset tisoč čečenskih beguncev. Kako se je torej lahko v štirih letih po zadnjem izrednem popisu številka povzpela čez milijon? Čečenski pravnik Ruslan Bodalov je zvezne oblasti in prorusko republiško administracijo tedaj obtožil ponarejanja podatkov. Prvič, namerno povečano število prebivalcev je koristno za vodje administracije, saj bodo za "mrtve" duše dobili finančna sredstva, kot so otroški dodatek, pokojnine itd., ki jih bodo mirno spravili v svoj žep. Drugič je to pomembno za Kremelj in vojaške strukture. Podatek o rasti prebivalstva naj bi nakazal, da se ljudje vračajo v republiko, da je vojaških spopadov na območju konec in da se je v Čečeniji začelo mirno življenje. Hkrati pa bi, če bi sešteli v medijih objavljene podatke o "onemogočenih barbarskih enotah čečenskih teroristov", med katerimi so se pogosto znašli prebivalci nič krivih mirnih čečenskih vasi, verjetno ugotovili, da je bilo na območju Čečenske republike pobitih prek milijon teroristov. Kdo je sploh še lahko volil na zadnjih volitvah?

Tako boste sedaj čečenske intelektualce prej našli v klepetalnicah na svetovnem spletu kakor v sami Čečeniji. Čečenska elita, ki se je v dobrih starih časih odločala za izobraževanje v naftni stroki, sedaj izkorišča možnosti za izpopolnjevanje v islamskih državah - vračajo se k islamskim temeljem. Kaj drugega jim preostane ob prej opisani ruski "gostoljubnosti"? Gospodarstvo Čečenske republike je bilo tradicionalno vezano na naftno industrijo vse od leta 1893, tako je bil naftni potencial Čečenije v devetdesetih letih ocenjen na sto milijonov ton. Poleg tega ima republika bogate zaloge plina in zaseda pomemben strateški položaj, kar zadeva transport ruske nafte do črnomorskih pristanišč. Grozni je recimo v samem epicentru težav s transportom nafte od Kaspijskega jezera naprej. Koliko je ob vsem tem vredno življenje stotih ljudi, ki so si nič hudega sluteč prišli ogledat ponos ruskega gledališča - muzikal Nord Ost? Jebiga - Rusija je velika, prebivalcev je zgolj v Moskvi za deset Slovenij. Samo v vojni v Afganistanu - ki je bila podobna odjemalka človeškega potenciala prek mehanizmov obveznega dveletnega služenja vojaškega roka kot vojna v Čečeniji - je bilo uradno mrtvih/ubitih 15.051 državljanov Ruske federacije. Število ranjencev, pogrešanih, samomorilcev, ki se niso mogli vključiti v mirno življenje, ostaja neugotovljeno. In če boste povprečnega Rusa vprašali, čemu pravzaprav vojna v Afganistanu, najverjetneje ne bo znal razložiti. Rusija je v tej ali oni vojni nenehno - to je njeno naravno stanje.

Zato je bila sodna razprava o odškodnini zaradi duševnih bolečin, ki so jih pretrpeli talci, že vnaprej obsojena na poraz 24 pritožnikov. Država je dodelila nekaj odškodnine družinam, ki so med zajetjem izgubile člana, ki je preživljal gospodinjstvo, in deloma povrnila materialno škodo - a ni izplačala nobenih pretresljivih zneskov. Najvztrajnejši talci so septembra letos vložili pritožbo zoper Rusko federacijo na strasbourško sodišče. Zatrjujejo, da je RF ob vdoru pripadnikov Alfe kršila prvi člen evropske konvencije - ljudi je prikrajšala za pravico do življenja.

Veliko dejavnejše kot pri izplačevanju odškodnin so bile ruske oblasti pri lovu na "čečenske čarovnice". Tako se je v medijih kar nekajkrat pojavila novica, da je policija pridržala organizatorje nordostovske drame iz čečenskega zaledja - a saj so bili v kulturnem domu vsi prisotni organizatorji ubiti. Po nekaj dneh pripora so bili vsi osumljeni Čečeni izpuščeni. Pred sodiščem se je znašel le eden - petindvajsetletni Zaurbek Talhigov. Osrednja priča v sodnem procesu zoper Zaurbeka, ruski poslovnež, je pojasnil, da je Zaurbek na njegovo prošnjo po mobilnem telefonu navezal stik s teroristi in mu pomagal pri reševanju njegove žene in hčere. Na kraj dogodka, kakor je pojasnil sam Zaurbek, je prišel, ker je za zajetje izvedel v medijih in je upošteval javni poziv poslanca Aslahanova, ki je moskovskim Čečenom predlagal organizacijo živega obroča okrog kulturnega doma. Sodstvo je menilo, da je med pogovori Zaurbek pretirano veliko povedal o stanju zunaj kulturnega doma. Čeprav so teroristi izčrpne podatke o dogajanju spremljali v živo na televiziji in radiu (o čemer poročajo tudi talci), pa ni bil kaznovan še noben urednik ali novinar. Vsak telefonski pogovor bo Zaurbek plačal z letom zaporne kazni - vsega skupaj 8,5 leta. Tisti, ki poznajo razmere v ruskih zaporih, utemeljeno dvomijo, da se bo "grešni kozel" Zaurbek vrnil na prostost živ, vsekakor pa gotov ne bo več zdrav.