Bušizmi
Retorični prebliski ameriškega predsednika
George W. Bush, novi ameriški predsednik, hodi spat ob desetih. No, nekateri insiderji trdijo, da hodi spat že prej - ob pol desetih. Oh, ali pa tričetrt na deset. Odvisno pač, koga vprašate. Kakorkoli že, vsi se strinjajo, da hodi spat zgodaj. Prezgodaj. Tako zgodaj, da zamudi vse najboljše štose na svoj račun. Predvsem kakopak vse štose, ki jih na njegov konto pokajo in pohajo v nočnih TV showih a la Leno in Letterman. Kar je za vladarja, ki kuri in buri usodo svobodnega sveta, zoprno - domnevam namreč, da potem naslednji dan vedno polovico svojega dragocenega časa porabi za to, da mu tajnice zreferirajo vse nočne štose. Slišati pa jih mora, ne. Niti pomisliti si ne upam, da mali Bush ne bi poznal prvega algoritma vladanja: vladar, ki ne ve, zakaj se mu ljudje tako bučno režijo, ne ve, komu vlada - in kako naj vlada. Kar pa seveda ne pomeni, da pozna drugi algoritem vladanja: zgodovina nastaja ponoči. In politika tudi. George se niti ne ozre. Nočne seje in nočne odločitve tako odpadejo. El Duderino pač ponoči ne funkcionira. Ponoči ni za nobeno rabo. Ko pade noč, menda avtomatično zaspi. Kronično. Ni štosa, ki bi ga obdržal pokonci. Pri vsem skupaj je najbolj hecno to, da njegova zaspanost ni postala glavna topika predvolilne kampanje: ali lahko Ameriko vodi človek, ki ponoči svojih misli ni sposoben zbrati v točko? Ali lahko Ameriko vodi človek, ki ponoči mrkne? Ali lahko Ameriko vodi človek, ki ga ponoči ni? Ali lahko Amerika zaupa človeku, ki je v imenu dobrega spanca toliko zamudil in še več preslišal?
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
