Kurbarija 4. del

Blaž Ogorevc vas v četrtem nadaljevanju raziskave o kurbariji popelje na jug Afrike

Končno smo se zakotalikali po pristajalni stezi letališča v Džoburgu, kakor mi "bratje" tudi imenujemo to mesto, in ko so se odprla vrata, nas je zapahnil razkošen, rahlo smrdljivkast zadah afriške savane. Bila je najbolj črna noč, mi pa jako opotekavi, kajti vso dolgo vožnjo smo ga pridno cukali. Je namreč že tako, da je pač letalo najbolj dolgočasno prevozno sredstvo. Najraje se sicer cijazim na ladjah, saj tam lahko letaš sem in tja, iz salona v restavracijo, se sprehajaš po palubi in pljuvaš v penečo se vodo, ki šumno beži pod tabo, ter uganjaš podobne kratkočasnosti, potem sledijo vlaki, tudi tam se, če že ne drugega, lahko odpraviš vsaj na sprehod do bifeja, v avtobusih je že malo bolj utesnjeno in zapeto, v avionih je pa res čisti drek. Najprej te zvežejo na vedno premajhen in neudoben sedež, da si prisiljen v stalno hebanje s sosedom, ponavadi daleč proč od tiste majhne okenske linice, skozi katero se tako ali tako le redkokdaj kaj pametnega vidi, običajno le sivo zdolgočasena notranjščina oblakov, na zaslonu obvezno vrtijo najbolj puhle filme, kar jih je sploh moč nabaviti, použivanje tistih obrokov, ki ti jih od časa do časa vržejo na zložljivo mizico, je zaradi preutesnjenosti prej napor kot poživitev, tako da ti res ne preostane drugega, kot da se ga uliješ. In čeprav se je le pičlih deset kilometrov pod nami že dolge ure dogajala tista prava, vznemirljiva Afrika, tega tu zgoraj sploh ni bilo čutiti. Edina svetla izjema je bila neka stevardesa, že priletna in v fizičnem smislu prav nič mična ali sploh kakorkoli vznemirljiva baba, ki pa je posedovala izjemen dar gledališke igralke in bila poleg tega tudi nenavadno darežljiva. Njen talent sem zapazil že kmalu po vzletu, ko nam je demonstrirala uporabo kisikovih mask. Ko jo je držala v elegantno pokrčeni roki tistih dvajset ali trideset centimetrov pred svojim obrazom ter z zvenečim melodičnim glasom, ki je kdaj pa kdaj prešel v nekakšno metafizično pretnjo, razglabljala o usodnosti te naprave, mi je nezaustavljivo priklicala v spomin najznamenitejšo vseh gledaliških vlog nasploh, samega danskega princa Hamleta, ko ga je na onem samotnem pokopališču ob izgovarjanju usodnega monologa "Biti ali ne biti, to je sedaj vprašanje ..." biksal s tisto lobanjo. Še bolj kot igralka pa mi je bila všeč kot razdeljevalka zastonjskih napitkov, in tu je bila zares širokih potez. Ko se je po nekaj urah naveličala vsakih deset minut prinašati tiste male stekleničke viskija zgolj za našo vedno bolj razigrano druščino, vsi drugi so namreč že zdrknili v sen in ležali vsevprek po tistih stolih kot trop zaklanih bledičnih pujsov, tako da jih ni bilo prav nič lepo gledati, me je skoraj odvlekla v tisto svojo čumnato, z odločno kretnjo, ob kateri so flaške kar zacingljale, izvlekla predal hladilnika, kjer so jih hranili, mi skoraj grobo zabrusila, da so pač tam, in dostojanstveno izginila v prostor za osebje. Potem smo si stregli kar sami, in to obilno, da ne uporabim kakšne bolj banalne oznake, ki bi morda lahko omenjala celo navaden grabež. Ja, in kaj, nato smo bili pa seveda pijani, zelo pijani, to je že treba pripomniti. Kolikor se spomnim, je bilo še najbolj hecno gledati, kako je Attila bruhal, saj so mu tisti drobni prozorni kitajski nudeljčki, ki smo jih dobili za enega izmed obrokov, kot kakšni vsiljivi brezbarvni črvički ali gliste udarili na plan kar skozi nos. Mi smo jih v pijanski objestnosti poimenovali za ličinke človeških ribic in se hahljali, da smo tako vendarle odkrili izvor teh skrivnostnih živalic, je pa res, da je imela Ksenija nemalo prav nagravžnega dela, ko ga je čistila. Potem sem tudi sam zanihal v tisti trapasti avtobusarski sen, ki gre tako na živce voznikom samoinkasantom, kadar me z lumparjem na zadnji vožnji zavlečejo v tisto mojo Škofjo Loko. Včasih me, kar tako iz navihane privoščljivosti, prebudijo šele na končni postaji, v Kranju ali celo v Žireh, in se potem muzajo, ko vidijo v kakšno neznansko zagato so pahnili ubogega pijančka, ki mu ni prav nič več jasno. Tudi takrat me je nekaj nenadoma in nemilostno porukalo za ramo, ja, sem planil, ja, saj že grem, avtomatsko zgrabil torbo in skozi vrata šinil na plano, pri tem pa bil tako zmeden, da se mi niti stopnice niso zdele za avtobus kaj pretirano dolge. Šele ko sem se pričel ozirati, ali bi krenil v temo na levi ali desni, sem zapazil velik svetleč napis Johannesburg, in ko sem premišljal, ali je to v Selški ali morda v Poljanski dolini, čeprav sem resno sumil, da gre bržčas kar za nekak disko nekje na Gorenjskem, sem se začudeno soočil s kakor pri tistih iz testa spečenih Miklavževih parkeljnih zabuhlimi obrazi svojih prijateljčkov, no, in potem so se mi pričele stvari malo jasniti. Tam na v noči skoraj popolnoma izumrli letališki kontroli so nam v roke vtaknili neke propagandne listke in nam zabičali, naj jih skrbno in natanko preberemo. Po strogih in profesionalno zaskrbljenih obrazih uradnikov sem sklepal (le neki zamorski orožniki tam zadaj so se nam ob tem široko in slastno režali s svojimi mogočno bleščečimi se ljudožerskimi zobovji), da so to bržčas kakšna tista zoprna opozorila sam bog ve kakšnih človekoljubnih organizacij, v katerih nemilostno bičajo alkohol in njegove satansko zle učinke (s tovrstnim šodrom so me ob podobnih prilikah dobesedno zasipali v raznih arabskih deželah in celo v Izraelu), a tokrat je šlo za nekaj drugega. No, je pisalo, dobrodošli v naši prelepi deželi, še posebej pa v našem čudovitem mestu, kjer boste brez dvoma nemalo uživali, ampak, saj veste, tako kot povsod drugod imamo tudi pri nas včasih kakšen majhen problemček. To so pa tile, včasih res malo čudni, črni bratje. In če vas obstopijo, jim ne gofljajte nazaj, temveč jim nemudoma z vso prijaznostjo in brez odpora izročite vse dragocenosti in dragotine, ki jih imate ali nosite na sebi, tako boste končali zgolj s kakšno focko in vam morda ne bo treba prisluhniti pesmi noža. In zvečer, ko kramarji na ulicah pričnejo pospravljati štante, prosimo, zatecite se v svoje jazbine za varnimi hotelskimi vrati ter tam mirno prečemite noč, dokler se spet ne dvigne sonce. No, pa, pri krščenem matičku, nikoli ne hodite v Soweto ... Ter nikoli ne sedajte v taksi, ki vam ga ni poklical vaš receptor, bognedaj pa se celo prevažati s kakšnimi lokalnimi vlaki. In še cel kup podobnih nasvetov je sledil. Vse to smo torej prebrali, oni črni orožniki so se nam še vedno debelo režali v ksihte, potem smo pa rekli, no, zdaj pa pojdimo, in krenili proti izhodu. Opsala, kar takole pa ne bo šlo, so nas zaustavile neke uniformirane babe iz letalske družbe, saj se vam lahko kaj zgodi in potem nam boste vse življenje ležali na duši, a so v resnici mislile na odškodninskem računu, kajti letalo je pri pristanku res imelo nekaj ur zamude. Kogar ni nihče pričakal, bo šel z našimi taksisti v naš hotel, v katerem ima še ves naslednji dan oskrbo in čas, da si uredi vse potrebno, potem pa nas ta persona res ne briga čisto nič več, so še dejale in nas, zadovoljno muzajoče se, odvlekle v Džoburg, v najelitnejši hotel Carlton.

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Spletna Mladina na Facebooku

@SpletnaMladina na Twitterju