28. 5. 2001 | Mladina 21 | Družba
Velika tišina
Zlatko Zahovič je na štadionu Giuseppe Meazza storil tisto, o čemer so Stendhal, Dostojevski in Kafka le pisali
Kdor v sredo ob pol polnoči na milanskem štadionu Giuseppe Meazza ni sedel med navijači Valencie, ne ve, kaj je to tišina. Ne zna si je predstavljati. Ko je namreč enajstmetrovko zastreljal zadnji igralec Valencie, Argentinec Pellegrino, sem skoraj oglušel - oglušel od tišine. V tistem trenutku ni bilo nič bolj absolutnega od te tišine. Nič bolj nepremagljivega. In nič bolj oglušujočega. Ko je Oliver Kahn, golman Bayerna, žogo paradno blokiral, je južni del štadiona, zeleni sektor, v katerem je ždelo kakih 20, 25 tisoč Špancev (okej, in prgišče Slovencev), sunkovito in silovito obnemel. Hkrati. Absolutno. Nepredušno. Srhljivo. Na ves glas. Brez preostanka. Brez primere. Kot da ga ni več. Kot bi ga nekaj posrkalo. Požrlo. Kot bi padel v črno luknjo. Okej, to morda pride od šoka. Morda od antiklimaksa. Morda od sramu. Morda od utrujenosti. Morda od dehidriranosti. Morda od padca adrenalina. Morda od naglega izbrisa bojevniške srčnosti. Ali pa morda od groze. Vedel sem le eno - efekt je bil grozljiv. Kot da se je tišini zmešalo. Na njen luciden, apokaliptičen način.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
