11. 6. 2001 | Mladina 23 | Družba
Krvavi prestol
V Katmanduju se je zgodil Shakespeare
© Gregor Stante
Svet se je ob pokolu nepalskega kralja in kraljeve družine zgrozil. Še več, skoraj se je onesvestil. Ježeš, v kraljevi družini je tekla kri! Šokantno! Nezaslišano! Ruska dinastija Romanov se vsaj ni pobila sama! O, mar res? Lepo prosim, kje pa naj teče kri, če ne prav v kraljevi družini? Kje pa je vedno tekla kri, če ne prav v kraljevih družinah? Odnosi v kraljevih družinah so bili vedno krvni, ne. In prestoli so bili vedno krvavi. Še vedno se lepijo. Kot zadnji zici v času diskomanije. Kdaj je že Shakespeare rekel, da se glava, ki nosi krono, ne počuti ravno udobno. Vse razloge ima za zaskrbljenost in vznemirjenost. Od kraljev in kraljevih družin pričakujemo, da se koljejo. Ne da tega ne počnejo. Windsorji, junaki Prvega sveta, to počnejo na svoj angleški, snobovski, gentlemanski stiff-upper-lip način, hja, prek tabloidov in tračev, s šikaniranji, brutalnimi ločitvami in zarotniškimi porokami. V Tretjem svetu pa to počnejo na bolj šekspirjanski način - vse člane kraljeve družine pobijejo v eni potezi. V zadnjem dejanju je bilo tako na odru toliko trupel, da preživeli niso imeli več kam stopiti. Jasno je, da se je v Katmanduju zgodil Shakespeare. Jasno ni le, katera njegova tragedija se je odvrtela: Hamlet, Macbeth, Julij Cezar ali Romeo in Julija?
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
