drugačnost / Dvojno diskriminirane

Reklamna industrija dandanašnji prikazuje žensko telo kot precej pomanjkljivo: dlakavo, smrdeče, z mastno ali presuho kožo, s prevelikimi boki, da o prsih niti ne govorimo. Zatrjuje tudi, da si mora ženska prizadevati za dosego ideala, pri čemer se ji ponuja kot zaveznik nov deodorant, šminka itd. Le kako se v tem svetu lepotne diktature in glasnega razglabljanja o zapostavljenosti in neenakopravnosti žensk nasploh počutijo ženske, katerih "napak" ne more popraviti niti kirurški skalpel, statistika pa jih opredeljuje kot invalidne osebe ženskega spola? "Mislim, da smo invalidne ženske, ki smo vezane na voziček, dvojno diskriminirane - na podlagi spola in zaradi telesne prizadetosti," je zatrdila 43-letna Sonja Skubic, ki ima cerebralno paralizo in v vsakdanjem življenju že od rojstva uporablja invalidski voziček. "Ko sem leta 1982 prvič zanosila, so me v ginekološki ambulanti, ne da bi se spuščali v pogovor, napotili na splav. Ko sem ga odklonila, so me napotili v genetsko posvetovalnico, čeprav za to ni bilo posebne potrebe, kasneje pa v ambulanto za rizično nosečnost, čeprav moja paraliza ne vpliva na plod in porod," je začela utemeljevati svojo trditev. Ko se je njen partner odločil priznati očetovstvo še pred porodom, mu ustreznega dokumenta sploh niso dovolili podpisati: "Meni pa so povedali, da za invalidne ženske, ki same ne zmorejo skrbeti za otroka, obstajajo določene ustanove, za njihove otroke pa so na voljo rejniške družine." Rodila se je Simona. Mami Sonja in oče Boris, ki sta se spoznala med študijem na Višji šoli za socialno delo, sta se poročila. "Zanimivo je, da nas moji stanovski kolegi, ki so si upali v imenu institucije odločati o mojem telesu in življenju vse družine, in to brez posebnega znanja o določeni vrsti invalidnosti, kasneje niti enkrat niso obiskali ali se pozanimali, kako gre mladi družini." Sonja zatrjuje, da zanjo ni ovira 50-odstotna prizadetost nog in 80-odstotna okvara rok, temveč prepričanje zdravih ljudi, v skladu s pričakovanji katerih se ne vede. "Ljudje me pogosto gledajo kot eksotično žival, češ kako je pri naju s spolnostjo. Toda midva sva se razumela." Pet let za prvo hčerjo se je rodila druga. "Zgodba se je skoraj ponovila. Toda ob sebi sem imela pravega zdravnika, tako da je bilo treba le poklicati na ministrstvo za zdravstvo." Borisu v službi niso hoteli odobriti pravice do porodniškega dopusta z obrazložitvijo, da je bila Sonja gospodinja. Lani je Sonjo zaradi premoženjske zadeve zaneslo na sodišče na Tavčarjevi: "Že pred stopniščem so se začele težave - v stavbo so me morali nesti štirje moški. V dvigalo pa je bilo treba voziček potisniti na silo, saj dvigalo ni ustrezne velikosti." Toda najhuje je zakonca prizadelo obravnavanje njenega pričanja. "Saj so bili prijazni in so Sonji pustili povedati svoje, toda poslušali so jo kot majhnega otroka, ki ga nihče ne jemlje resno," je razložil Boris.

Samohranilka

Sonjin zakon je prej izjema kot pravilo, saj je, kot so zatrdile ženske z različnimi vrstami invalidnosti, več mešanih parov, kjer je moški invalid, ženska, ki zanj skrbi, pa je zdrava. "Ženska, ki je hendikepirana, je najprej dojeta predvsem kot fizično hendikepirana, nezanimiva kot stroj za reprodukcijo - vedno in večno je le bolnica," je rekla Elena Pečarič, ki je ob stoodstotno trajni invalidnosti diplomirala iz filozofije in sociologije. "Z mano govorijo samo o hendikepu, čeprav bi rada zahajala tudi na druga področja." Je predsednica Društva za teorijo in kulturo hendikepa (YHD) in se zavzema predvsem za "osamosvojitev" življenja invalidov, ki jih tako rade varujejo različne organizacije, katerih vodilni kader so zdravi ljudje. "Današnja ženska mora biti poslovno uspešna ali mati. Iz teh ali onih razlogov hendikepirana ženska pogosto ne more biti niti prvo niti drugo. Odvzamejo se ji socialne vloge, pravice in dolžnosti, ki iz njih izhajajo, družba do nje nima nobenih pričakovanj, zato postane izolirana iz polja družbenega dogajanja."

S socialno izključenostjo invalidne ženske se bojuje tudi pred letom dni nastalo društvo Vizija, ki združuje ženske z najmanj 80-odstotno okvaro na spodnjih okončinah po vsej Sloveniji. Predsednica Vizije Julčka Kralj je pred 30 leti doživela prometno nesrečo in od takrat je parapleginja. Živi v Slovenskih Konjicah z 23-letno hčerjo in vnukom. "Nisem načrtno zanosila, toda ob dodatnem zagotovilu zdravnika, da ne more biti nič narobe, nisem omahovala, kajti nikoli se nisem ozirala na to, kaj drugi menijo o meni," je dejala Julčka.. Pri vzgoji otrok meni, da ni bistvenih razlik med hodečo in nehodečo mamo, kajti otroci se rodijo brez predsodkov in mamo jemljejo tako, kot je. Težave se pokažejo, ko želi roditelj iti na roditeljski sestanek, se udeležiti šolskih dejavnosti ... "Ženske zaradi zgradbe telesa pri odpravljanju inkontinenčnih težav potrebujejo več zdravstvene in specifične osebne nege kot moški. Morajo si kupovati veliko več pripomočkov kot moški z enako diagnozo. Zato so ženske z nižjim dohodkom ali sploh brez njega še bolj ekonomsko odvisne od drugih." To pripomore k psihični odvisnosti in lahko od strpnosti vodi k nasilju. Fizično nasilje nad invalidnimi ženskami je po Julčkinih izkušnjah prisotno v vsaki družbi. Zase pravi, da je bolj ali manj dosegla vse življenjske cilje.

Stopnice

To so zgodbe samozavestnih žena, ki so tako rekoč že izoblikovale koncept samih sebe, v nadaljnjem pa boste prepuščeni govorici invalidk, komaj stopajočih na pot "ženske" kariere. Tina je dvajsetletno dekle, ki se je rodilo s poškodbo na obrazu in po mnenju zdravnikov tudi duševno zaostaja za vrstniki. Čeprav se je usposobila za slaščičarko, je ostala brez zaposlitve in je trenutno vključena v posebni program Inštituta RS za rehabilitacijo v Mariboru. Plastični kirurgi so ji že operirali obraz, toda ker še odrašča, si ne upajo preveč. Svoje nakaze se dobro zaveda, a si vseeno dovoli misliti na družino in otroka: "Fizično sem zelo zdrava ..." Pravico do bivanja v dvoje si pridržuje tudi 27-letna Saša, ki zdaj živi v bivalni skupnosti Zveze za cerebralno paralizo Sonček. "Nekatere moje prijateljice invalidke živijo za to, da dobijo fanta. Zame partner ni tako pomemben. Pravzaprav o njem še nikoli nisem resno razmišljala. Bila pa sem zaljubljena. On pa je zelo direktno povedal, da noče imeti invalidke niti za punco niti za ženo. Čeprav sem se počutila prizadeto, to izkušnjo cenim zaradi poguma, s katerim sem razčiščevala zadeve." Poguma na videz manjka tudi diplomantki Visoke upravne šole, ki je zaposlena kot tajnica Društva študentov invalidov. Želi si običajno družino in povprečen uspeh v službi. "Zavedam pa se, da v boju za delovno mesto zaradi invalidnosti, tudi če izpolnjujem vse formalne pogoje, nisem dovolj konkurenčna. Na primer doma v Murski Soboti sploh nimam kaj iskati." Na Inštitutu RS za rehabilitacijo v Mariboru je vodja enote Janez Vidmar zatrdil, da so zaposlitvene možnosti za invalidne ženske manjše kot za moške. Tudi domače okolje po njegovem moške bolj spodbuja k vključevanju v delovno življenje kot ženske: " Za invalidno dekle družina meni, da še ni dovolj odrasla, da jo potrebujejo doma, da je zanjo predaleč hoditi se izobraževat ... Zato jo vključijo v družinski krog in tam uporabijo." S podobnimi opazkami je postregla Karmen Langus (Zveza delovnih invalidov), nekdanja članica mednarodne komisije Invalidne ženske, ki je del FIMITIC-a, mednarodne zveze telesnih invalidov s sedežem v Bonnu. "V precej slabšem položaju so ženske in dekleta, ki živijo na podeželju," je poudarila.

Dragica Repnik, ki je zaradi vnetja možganske skorje pred desetimi leti postala povsem nepokretna in je izgubila sposobnost govora, je v svojem elektronskem pismu poudarila, da noben telesno prizadet mladostnik ne bo priznal, da je preslabo seznanjen s tem, kaj sploh je spolnost. "Ker sem invalidka, mi zaupajo in povedo več."

Ob prebiranju novice o tem, kako je moški na invalidskem vozičku zapeljal v Ljubljanico in navkljub prizadevanjem ljudi v okolici dosegel zastavljeni cilj - umrl, pa se vam lahko začnejo porajati dvomi o ekskluzivnosti ženske diskriminiranosti.