20. 8. 2002 | Mladina 33 | Družba
Brezžična prihodnost
Zemeljske bazne postaje za mobilno telefonijo bodo zamenjale leteče
Pathfinder nad Havaji
Večina evropskih držav, med drugim tudi Slovenija, je od mobilnih operaterjev pobrala bogate koncesije za tretjo generacijo mobilne telefonije UMTS. Čeprav se še ne ve, kako bo stvar v praksi sploh delovala. Največja koncentracija uporabnikov mobilne telefonije je v velikih urbanih okoljih, ta pa so hkrati največja težava za ponudnike mobilnih storitev. V velikih mestih so potrebne številne bazne postaje, da se signal sploh kolikor toliko zadostno širi po vsem območju, saj mu visoke železobetonske stavbne konstrukcije niso preveč naklonjene. Za učinkovite in hitre prenose podatkov pa je potreben čim jasnejši signal. Kako se izogniti težavam? Nedavno so preskusili eno od domislic, leteče zračne postaje na sončno energijo, ki bi lebdele nad mesti. Ameriško podjetje Sky Tower je skupaj z japonskim ministrstvom za telekomunikacije in Naso tri tedne nad Havaji preskušalo brezpilotno zračno plovilo s sončnimi celicami. Letalo je lebdelo v stratosferi na višini 20.000 metrov, torej nad vremenskimi pojavi in letalskim prometom. Glavni poskusi s Pathfinder-Plusom, kot so poimenovali nekoliko nenavadno plovilo s propelerji, so bili namenjeni prenosu signala tretje generacije mobilne telefonije. Plovilo je delovalo kot bazna postaja, prek katere so nekaj ur prenašali signal s hitrostjo 384 Kbit/s - to je sicer nekoliko manj, kot je recimo pri nas hitrost prenosa podatkov z ADSL-jem -, ki ga je na zemeljski površini z različnimi napravicami tretje generacije mobilne telefonije sprejemala ekipa največjega japonskega mobilnega operaterja družbe NTT DoCoMo. Poleg signala 3G so preskušali tudi prenose visoko resolucijske digitalne televizije (približno dvakratna resolucija navadnega TV-prenosa). V Sky Towerju trdijo, da bi se s takšno bazno postajo prav tako učinkovito opravljal hitri širokopasovni brezžični prenos podatkov. Plovilo bi lahko v zraku lebdelo kar šest mesecev. Čeprav deluje na sončno energijo in bi moralo ponoči pristati, lahko z baterijami lebdi v zraku tudi, ko je sonce na drugi strani zemeljske oble. Eno samo plovilo pa naj bi bilo tako učinkovito, kot če bi recimo postavili 20 kilometrov visok oddajnik. V čem naj bi bila prednost takšnih letečih oddajnikov? Takšna bazna postaja bi signal pošiljala v polmeru od 50 do 1000 kilometrov. Na zemlji pa bi bila povezana zgolj z eno ali dvema sprejemnima postajama, ki bi bili priključeni na zemeljske optične hrbtenice za prenose podatkov. S tem bi močno zmanjšali število baznih postaj po urbanih džunglah, s čimer bi, če nič drugega, precej zmanjšali sevanje, ki ga povzročajo. Hkrati bi omogočili dostop do tehnologij, ki se uporabljajo v mestih, tudi prebivalcem v oddaljenih ruralnih krajih. Predvsem pa naj bi bila takšna postaja zaradi večje bližine zemeljski površini 1000-krat učinkovitejša od satelitov in veliko cenejša. Prvo komercialno uporabo Pathfinderja Sky Tower pričakuje že leta 2005.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
