aktivizem / Kapitalu je vseeno

Letošnji feminilni festival sodobnih umetnosti Mesto žensk poteka ravno ob pravem času. Nežnejši spol slovenskega delavstva zadnje čase polni rubrike gospodarske črne kronike, delavke tekstilnih in obutvenih obratov postajajo ovira ekstraprofitu, saj potisna sila neoliberalnega kapitalizma zmanjšuje produkcijske stroške s selitvijo proizvodnje na kapitalistično periferijo nerazvitega sveta. "Kolikšna je cena, ki jo pri tranziciji plačujejo ženske?" se v uvodniku biltena Mesta žensk sprašuje predsednica Društva za promocijo žensk v kulturi - Mesto žensk, Zoja Skušek, in ugotavlja, da je "v državah nekdanjega vzhodnega bloka grozljivo visoka, v Sloveniji nižja, saj so 'reorganizacije' in stečaji najprej prizadeli dejavnosti, kjer so v večini zaposleni moški. Ženske prihajajo na vrsto zdaj, z 'reorganizacijami' tekstilne in obutvene industrije."

V takšnem duhu je potekala tudi tradicionalna festivalska javna razprava, letos z naslovom Ženski boji in antiglobalistično gibanje - kapitalu ni vseeno za spol. Mesto žensk je v Gibanje za pravičnejšo globalizacijo, ki vodi boj za politiko vključevanja, vneslo spolno delitev, kapitalizmu, ki ga definira izključno dobiček, pa pripisalo spolno izbiranje objekta izkoriščanja. No, ker imamo že žensko politiko, žensko umetnost, žensko literaturo, ženski marketing itd., je skrajni čas, da smo dobili še ženske antiglobalistke. Če je ravno treba, da se vse deli po spolu.

Med občinstvom na razpravi v Cankarjevem domu je bilo devetdeset odstotkov žensk, preostali, moški del, pa so bili večinoma domači aktivisti. Razpravo so vodile štiri razpravljalke: Jana Javornik, urednica zadnjega Poročila o človekovem razvoju, španski gostji Silvia Lopez in Maggie Schmitt, aktivistki iz madridskega feminističnega socialnega skvota La Eskalera Karakola, ter Tanja Rener, profesorica s FDV-ja in aktivistka Foruma za levico.

Da bi vedeli, o čem bo tekla beseda, je Renerjeva v uvodu povedala definicijo globalizacije kot "prostorske reorganizacije proizvodnje in razširjanje trgov izven državnih meja, razširjanje identičnih potrošniških vlad po vsem svetu, za množično migracijo svetovnega juga in vzhoda na svetovni sever in zahod, za razširjanje domnevno superiornega političnega sistema zahodne parlamentarne demokracije ter za zmanjševanje suverenosti nacionalnih držav in za socialno dekonstitualizacijo svetovnih trgov". Kje so tukaj ženske? Vzporednico med globalizacijo in lepšim spolom je Renerjeva potegnila s pomočjo dominantnega globalizacijskega diskurza, ki je "neoliberalen" in vsebuje "dominacijo spolnih metafor, ki skušajo naturalizirati hierarhije". "Hitra analiza globalističnih diskurzov odkriva, da gre za pripoved o posilstvih, znana revija Economist ob pisanju o globalizaciji govori o kapitalistični penetraciji v šibkejša nekapitalistična telesa svetovne periferije", v neoliberalnem diskurzu pa je po mnenju Renerjeve "država fizično feminilni element v odnosu do robustnega trga", binarna pozicija pa se ustvarja med državami, saj imamo "vrsto držav, ki so močne - moške, proti tistim, ki so šibkejše - feminizirane". Torej ne samo, da so uboge ženske, manjvredne so celo feminizirane, tj. šibke države. Po mnenju Renerjeve so nacionalne države, v okviru katerih so ob koncu prejšnjega tisočletja feministke bile boj za večje kvote političnega predstavništva, izgubile pomen "natanko v trenutku, ko se ženskam odpirajo obzorja državljanstva, državljanstvo pa ne pomeni več tistega, kar je pomenilo". Smola. Renerjeva pa je naredila tudi spolno distinkicijo med migranti, saj ni "nobenega dvoma, da so migrantke s svetovne periferije najbolj izkoriščana in ranljiva delovna sila".

Govoru Renerjeve je sledil goreči govor Jane Javornik, v katerem se je kazal generalno negativen odnos do procesov neoliberalne globalizacije, vendar je v procesu vseeno našla svetlo točko; po njenem mnenju "odpira tudi prostori za ženske akterke, saj so ženske v tem trenutku v položaju, ko lahko skupaj z moškimi razvijejo nove institucije in novo politiko". Ergo - ženske enakopravno z moškimi ustvarjajo prekletstvo globalizacije. Še več, prav globalizacija naj bi dokončno pripomogla k emancipiranju žensk. Ali kot je to povedala Javornikovova: "Globalizacija pomembno odvezuje ženske od njihove vezanosti na edine družbeno prepoznavno vloge - vloge matere - ko jih pravzaprav sili, da si izbojujejo neke nove in lastne oblike individualnosti".

Toda ker smo se zbrali z že skoraj vnaprejšno predpostavko, da globalizacija ženskam škoduje ter da je položaj žensk v antiglobalizmu drugačen kot položaj moških, je bilo treba izpostaviti tudi negativne plati sodobne družbe. Z negativnimi efekti globalizacije pa se ženske soočajo z "zaposlovanjem na črnem trgu, razvijanjem neizmerno fleksibilnih oblik prilagajanja na trgu dela, sprejemanjem dela pod vsakimi pogoji, odrekanjem rojstvu, vstopanjem v mainstream politiko pod moškimi pogoji in posledičnim odrekanjem lastnega obstoja". Zgoraj navedeno pa Javornikovi še enkrat dokazuje, da so "ženske še enkrat v zgodovini pokazale, da so bistveno bolj sposobne preživeti v novih pogojih in se bistveno hitreje prilagajajo na nove pogoje ter so tako globalizacijo obrnile tudi sebi v prid". Ter postale aktivne. "Zdi se mi, da so izumile nevladne organizacije kot sredstva samopomoči, saj so se uspele opreti na svetovne ženske mreže in na njihove vire financiranja ter začele izumljati nacionalne projektne koalicije, ki preskakujejo okvire strank neke politične opcije." Med te je Javornikova vključila boj za spremembo 44. člena ustave, ubranitev 55. člena ustave ter projekta Kako reči šefu ne in Kaj ti je, deklica, ženskam pa je pripisala tudi zasluge za definiranje posilstva kot zločin zoper človeštvo, ter ustanavljanje mednarodnih kazenskih sodišč.

Navajeni smo že, da se aktivistična manifestacija enakopravnosti spolov prikazuje s številom zastopanosti na položajih moči. Prej smo šteli politike in političarke, spolne razlike pa aktivistke vzpostavljajo tudi v antiglobalističnih gibanjih. Javornikova je tako svoj ekspoze končala s klicem po večji zastopanosti žensk v Gibanju za pravičnejšo globalizacijo, saj v njem še "vedno predstavljajo t. i. pešadijo, kar pomeni, da predstavljajo večino te potisne sile, bistveno manj pa je generalk med generali globalizacijskih gibanj. Doslej se namreč z izjemo peščice posameznih niso uspele definirati kot neka vidnejša imanentna skupina ... svetla izjema je gibanja Porto Allegre, ki ima prominentno žensko voditeljico". Saj smo vedeli - tudi med antiglobalisti so moški šovinisti in ženske izkoriščene. Pa se vendarle borijo za absolutno pravično družbo. Samo opomba: med vodji antiglobalizma je razpravljalka pozabila omeniti publicistko Naomi Klein, avtorico bestsellerja No Logo, ki jo mainstream šteje za temeljno teoretičarko Gibanja.

Z moškimi

Toda bolj kot delitev po spolih je med prisotnimi aktivisti val negodovanja požela teza o kakršnikoli hierarhiji znotraj gibanja. Prvi ji je repliciral Gal Kirn, ki je Gibanje za pravičnejšo globalizacijo označil za "protioblastniško strukturo oz. prostor za pojavljanje pojmov, ki so tako demokratični, da rušijo prav vse hierarhije". Pridružil se mu je tudi Darij Zadnikar, ki se ni strinjal z opevanjem nevladnih organizacij, ki "marsikje opravljajo zelo pozitivno vlogo, vendar so v 90 % akterji neoliberalne globalizacije. Ne govorimo o civilni družbi in nevladnih organizacijah, govorimo o skupnostih odpora - to je tisto, kar nas druži, to so tiste kategorija, ki gradijo svetove onkraj tistega stila mišljenja, ki ste ga tukaj mogoče ponudili".

Za hip se je zazdelo, da smo prišli do središča problema. Namreč do vprašanja, ali je spol v antiglobalističnem gibanju sploh referenca razločevanja.

Na to je na neki način opozorila zaslužna profesorica s FDV-ja Maca Jogan, ki je Zadnikarja in razpravljalke povprašala, kaj so konkretno storili za obutvene delavke iz Alpine. Iz teorije v akcijo naj bi šli torej združeni. A odgovora na to vprašanje ni dobila. Je bila pa edina, ki je odgovorila na naslovno tezo okrogle mize, ali je kapitalu vseeno za spol. Kot zaprisežena feministka je razložila, da je "razmerje med delom in kapitalom oz. opazovanje trga dela in relacij, ki so s tem povezane, le vrh ledene gore. Pod tem pa se skriva nevidno delo žensk in otrok po celem svetu, ki ni priznano, po zadnjih izračunih, s katerimi razpolagamo, pa predstavlja 2/3 družbeno ustvarjenega proizvoda". Pa saj to poslušamo že leta. Odgovor na vprašanje, ali je kapitalu vseeno za spol, je za Joganovo jasen: "Ni mu vseeno, ker je hierarhična spolna delitev dela v bistvu eden od izjemno pomembnih prikritih virov za ekstra profit. To je povezano s težnjo po destrukciji socialne države, ki se je sistematično začela v tem razvitem delu sveta v 70. letih, kajti socialna država je bila tista, ki je z ustreznimi mehanizmi začela razkrajati ravno to hierarhijo. Ženske v razvitem delu sveta na neki način delijo usodo z ženskami iz nerazvitega sveta, kajti tudi v teh državah je večina družbenega proizvoda plod nepriznanega, nevidnega ženskega dela, ki je zlasti pomembno za ohranjanje družbe."

Brez moških

Po teh tradicionalnih feminističnih tezah sta prišli na vrsto pravi sodobni antiglobalistični aktivistki. Zadnji razpravljalki sta bili španski gostji iz La Karakole, ki je zasedena hiša v madridski multietnični delavski četrti, ki je že šest let točka združevanja feministične misli in lansiranja politične akcije tako v madridski soseski kot v širši svetovni feministični mreži. Zasedena hiša ni bivanjski prostor, je samoorganiziran avtonomni socialni center, feministični javni prostor, čigar praga ne sme prestopiti moški čevelj. Zakaj? Kaj nismo v idealni družbi vsi enaki? "Eden izmed razlogov za to odločitev je to, da nam je to v užitek, nudi nam moč in inspiracijo za kreacijo in medsebojno komunikacijo - tako se počutimo udobno, kar je v svetu, ki je velikokrat neprijazen, zelo pomembno. Prostor za ženske je premišljen prostor, v katerem zaradi njegove izvzetosti iz "normalnosti" lahko funkcionira kot laboratorij za socialne, politične in artistične pristope," je razložila Maggie Schmitt. Pa naj se torej moški počutijo še tako užaljene. Če bi bili hudobni, bi rekli, da so si sami krivi za to, da ženske sedaj hočejo svoje lastne skvote. Pa ne bi bili tako kapitalistično izkoriščevalski. Če torej hočejo ženske doseči pravo pozicijo tudi znotraj antiglobalističnih gibanj, morajo vsaj po mnenju Maggie Schmitt delovati samoorganizirano: "Skozi zgodovino se je kakršenkoli napredek oz. kakršnakoli transformacija zgodila znotraj samoorganiziranja. Tako je npr. delavsko gibanje delovalo skozi delavce. Smo mnenja, da če se ženske organizirajo med seboj, imajo veliko več možnosti za dosego svojih ciljev."

Kaj, torej skupna akcija obeh spolov ni več možna? Ženska debata o spolni razčlenitvi efektov neoliberalne globalizacije se je končala s pozivom moškega aktivista k organizaciji solidarnostne akcije z Alpininimi delavkami, debatna dvorana kulturnega hrama naj bi za trenutek postala nov politični prostor, ustvarila naj bi se nova koalicija moških in žensk, ki bi s produktom novega konflikta zahtevala drugačen konsenz. Ideja aktivista ni požela reakcije. Morebiti bi jo morala predlagati kakšna aktivistka.