šport / V Evropo samo prek evropskega prvenstva

Še kar žalostno je gledati tekme, ko se po prilagojenih pravilih tekmovanja srečujejo veliki evropski klubi s tistimi z vzhoda in iz manj razvitih evropskih delov. Že nekaj časa v evropsko ligo prvakov, v kateri se sicer srečujejo bogati klubi, ki v glavnem niti niso prvaki svojih držav, ne dovolijo ravno vsakemu prvaku, v zadnjem času pa so z delegiranimi žrebi v pokalu UEFA dokončno sesuli mit o športu, v katerem vedno zmaga boljši ali pa srečnejši. Pri nogometu zmaga bogatejši, poraženci - revnejši klubi, pa se poslovijo v prvem delu tekmovanja. Predvidljivo in patetično. Kot formula ena ali južnoameriške nadaljevanke.

Dva primera sta se pripetila v prvem kolu pokala UEFA in o tem bi bilo treba nekaj reči. Prvi primer je bil brutalen prekršek, ki si ga je v Ljubljani na prvi tekmi pokala UEFA med Olimpijo in Livepoolom privoščil finski branilec angleškega kluba Sami Hyypia. V kazenskem prostoru ljubljanske KD Olimpije je silovito brcnil v glavo branilca Olimpije Enesa Handanagića. Krvavega in tudi nezavestnega Handanagića so odpeljali v bolnico, kjer so mu po dveh operacijah rešili oko, sezone in ličnice pa na žalost ne povsem. Hyypia je na presenečenje navijačev, TV-komentatorja in gledalcev pred TV-ekrani brez vsake kazni nadaljeval tekmo. Kot radi pravimo: sodnik mu je pogledal skozi prste. Sodnik prekrška ni opazil, sodnik pa tudi ni zdravnik, da bi ga zanimale podrobnosti o zdravljenju nekega branilca. Ob tako prirejenem kriteriju seveda favoritom ni težko. Isti Hyypia je nadaljeval s svojimi (ne)nogometnimi starti v noge, sicer vse preveč prestrašenih ljubljanskih nogometašev, tudi na drugi tekmi v Liverpoolu, kjer je z obema nogama namerno poletel v stojno nogo Tončija Žlogarja. To, kar je ponavadi vsaj rumeni karton, če že ne kar izključitev, v igri med pravim evropskim klubom in nekimi ljubljanskimi balkanci za to seveda ni dovolj. Sodnik je na strani močnejših. Hyypia je po drugi tekmi v znak kesanja Handanagiću podaril svoj dres. Morda za to, če si ga ne bo dovolj zapomnil po brazgotini pod levim očesom, ki mu bo ostala za vedno. Žlogarju finski nogometni mega bogataš ni podaril ničesar. Cinizem brez primere. Ljubljančani pa so ga pozneje v izjavah celo hvalili - nogometnega gentlemana, ki podarja svoj prešvicani dres. Sicer pa se razumemo: Olimpija z Liverpoolom seveda ni mogla zmagati, prirejeni žreb ji je naklonil najmočnejšega tekmeca, vendar bi si zaslužila pošteno sojenje, sploh glede na to, da je bil edini, ki je bil na tekmi izključen, trener Olimpije Suad Beširovič, in sicer samo zaradi tega, ker je sodnika prosil, da naj pred mesarji zaščiti nogometaše Olimpije. Le dan pozneje je bila na novem stadionu Schalkeja 04 povratna tekma pokala UEFA med Schalkejem in hrvaškim Ingradom Kamenom. Na prvi tekmi so Hrvati iztržili neodločenih 0 proti 0, na drugi tekmi pa se je vnel pravi nemški boj za zmago proti neugodnim Hrvatom. V eni izmed gneč v kazenskem prostoru se je nemški napadalec Victor Agali zaletel in z najmočnejšim udarcem, ki ga je premogel, zadel - ne žogo, to je zgrešil, ker je bila v vratarjevem objemu, ampak glavo ubogega hrvaškega vratarja Maria Galinovića. Strel v glavo. Galinovića so spravljali k sebi, mu povijali glavo, na dresu je imeli velike krvave madeže. In kako so reagirali vedno korektni nemški, pardon, evropski gledalci? Izžvižgali so krvavečega, češ da zadržuje igro, v kateri so Nemci morali gol še doseči. A ja, sprašujete se, kakšno kazen je dobil nemški napadalec, ki je razbil vratarja? Nobene. V boju za denar, ki ga nosijo uvrstitve v naslednje kolo, je nekaterim dopuščeno več kot drugim.

Očitno je res edina možnost močnih mednarodnih tekem, da se nogomet tako majhne in tako balkanske države, kot je naša, uvrsti na evropsko ali svetovno prvenstvo. Tokrat je ovira Slovencem na tej poti, ki pelje drugo leto na Portugalsko, reprezentanca Hrvaške. Kockasto rdeče-beli imajo občutek, da se jih je žreb za kvalifikacije usmilil, da se jim je pravzaprav prikazala Marija (saj veste, lahko bi dobili nepremagljive Špance, Nizozemce, Ruse, Norvežane ...), no in tudi naši navijači so zadovoljni (saj veste, lahko bi dobili Špance, Nizozemce, Ruse, Norvežane ...). Malo manj so zadovoljni slovenski policaji, ki pod trenutnim v. d. direktorja niso sposobni ločiti turistov od huliganov niti viol od dragonsov, zdaj pa se jim utegne pripetiti vojna neslutenih razsežnosti. Vojna, ki bo v dveh celovečernih nadaljevankah po najmanj 90 minut nadomestila bitko Trdinov vrh, bitko za Piranski zaliv, bitko za male vasi v Prekmurju, bitko za nuklearko v Krškem, bitko za dolgove varčevalcev stare Ljubljanske banke in jasno, bitko za to, kateri narod v bivši jugi je največji v nogometu.

In še najbolj nerodno je, ker se zdi, da bi bilo za običajne slovenske turiste bolje, če bi Slovenija izgubila tekmo, če bi jo odigrala prijateljsko, tako kot je odigrala prijateljsko zadnjo odločilno tekmo v skupini s Hrvati Bolgarija. Brez grobosti, brez zagnanosti. Poraz bi prinesel mirno morje, mirno dopustovanje, nedotaknjene avtomobile, prijazne carinike ... Zmaga pa, saj veste.

V zadnjih dnevih je bilo o tej tekmi tekem že kar nekaj napisanega, sam pa bom izkoristil tole priložnost, da pozovem našega selektorja Bojana Prašnikarja k potezi, ki se zdi našemu omizju, ki spremlja fuzbal v Refiju in Drugi, neizbežna. "Če bi bil jest Prale, bi po tekmi s Ciprom šel na Japonsko po kolenih in Milinoviča prosil, če lahko spet igra za reprezentanco," je izjava, ki se seveda veže na grozljive napake, ki jih dela naša obramba v zadnjem času, predvsem na tekmah proti Franciji in proti Cipru. Če si že ne upa staviti na Handanagića ali Lazića, ki sta po masakru z Liverpoolom trenutno res poškodovana, bi moral ob kiks štoperjih poseči po zanesljivem branilcu, s katerim se hitri Hrvati ne bi preveč šalili. Je že tako, da imamo soliden napad, dobro vezno linijo in eno najslabših obramb v Evropi.