Poletno deževje

Pot do libanonske vojne v sedmih slikah

Ganski nogometaš John Pantsil, sicer član izraelskega Hapoela, je na Svetovnem prvenstvu na igrišču mahal z izraelsko zastavo. Hotel se je zahvaliti Izraelu, ker ga je tako čudovito sprejel. Hotel je reči: tudi Izrael je na Svetovnem prvenstvu! In v nekem smislu je res bil: Izrael je namreč kritje Svetovnega prvenstva izkoristil za invazijo na Gazo. Ali bolje rečeno: začel je v Gazi in končal v Libanonu - z odličnim razgledom na Sirijo in Iran. In to, kar se zdaj dogaja v Libanonu, le potrjuje napoved, da bo invazija na Irak destabilizirala kompletni Bližnji vzhod, obenem pa izpolnjuje vse velike fantazije neokonzervativnih jastrebov, ki že ves čas trdijo troje: prvič, da lahko Amerika povsem preuredi in prevzame Bližnji vzhod, drugič, da v Izraelu in Libanonu ne bo miru, dokler ne bodo zlomili Irana in Sirije, in tretjič, da Američani v Iraku ne bodo zmagali toliko časa, dokler ne bodo porazili pretežno sunitske Sirije in pretežno šiitskega Irana. Ko sta Bush in Tony Blair na sanktpeterbuškem vrhu skupine G-8 zaupno - toda ob prižgani kameri in prižganem mikrofonu - kramljala o libanonski kalvariji, je Bush med mljaskanjem piščanca dahnil: "Sirija bi morala Hezbolahu reči, da naj neha delati to sranje, pa bo konec." Saj veste: sranje se kar zgodi. Kot 11. septembra. Shit happens! Ni res, da se sranje kar zgodi.

1. Hamas, ki ga Zahod vodi pod rubriko islamskih terorističnih organizacij, je 25. januarja zmagal na volitvah za palestinski parlament. In to gladko. Fatah in PLO sta mu lahko gledala le v hrbet. Zmaga Hamasa je Ameriko, Izrael in EU šokirala, zgrozila, zaprepadla. Kaj takega?! Nezaslišano! To je nevarno! Ali bolje rečeno: to je bilo tako, kot da bi na parlamentarnih volitvah v Iraku zmagala al-Kajda. A to ni bilo le nevarno, ampak tudi nepredvideno. Kdo bi si mislil, da bo zmagal Hamas? Kako je to mogoče!? Bušiji so delali vse, da bi zmagal Fatah - še tik pred volitvami so mu skrivaj poslali 2 milijona dolarjev. A po drugi strani: najbolj presenetljivo je bilo to, da je bil Zahod nad zmago Hamasa tako presenečen - da torej Zahod te zmage ni pričakoval. Glede na to, da drugi intifadi ni bilo ne konca ne kraja (700 mrtvih palestinskih otrok!), glede na to, kaj so Izraelci v vseh teh letih počeli s Palestinci (Kibja, Sabra, Šhatila, Dženin ipd.), glede na to, da je Amerika še naprej vztrajno in povsem nekritično - po novem v imenu globalne "vojne proti terorju" - podpirala Izrael, glede na to, da so Izraelci z ameriškim žegnom osamili Jaserja Arafata in dosegli, da ga je po smrti zamenjal bolj vodljivi Mahmud Abas, s čimer so Palestince le radikalizirali ter jih navdušili za Hamas, glede na to, da so postajale razmere v Gazi in na Zahodnem bregu vse bolj nevzdržne (rekordna brezposelnost, revščina, depresija, skorumpiranost in represivnost Fatahove oblasti), glede na to, da se je "mirovni proces", ki ga je sponzoriral Bush, prelevil v krinko za zategovanje Palestinske oblasti (represija, zastraševanje, politični atentati, rekolonizacija, anektiranje novih teritorijev, gradnja "varnostnega zidu"), glede na to, kaj so v "regiji" počeli z islamom (Afganistan, Irak, Iran), in glede na to, da je EU vse to le pasivno, apatično, previdno, akademsko opazovala in pazila, da ne bi ogrozila svojih investicij in poslovnih pogodb z Izraelom, je bilo res le še vprašanje časa, kdaj bo zmagal Hamas. In seveda, ko je Hamas zmagal, je bilo le še vprašanje časa, kdaj ga bosta začela Amerika in Izrael rušiti.

2. New York Times je že 13. februarja poročal, da Amerika in Izrael načrtujeta zrušitev Hamasa, nove, demokratično izvoljene vlade Palestinske oblasti. "Palestinsko oblast imajo namen prikrajšati za denar in mednarodne kontakte, in to do točke, da bo predsednik Mahmud Abas čez nekaj mesecev prisiljen razpisati nove volitve... Upajo, da bodo Palestinci z življenjem pod Hamasom tako nezadovoljni, da bodo izvolili reformirano gibanje Fatah." Logično. Palestinci so pač skoraj povsem odvisni od mednarodne pomoči. Ali kot je cinično pripomnil Dov Weissglas, svetovalec izraelskega premjeja Ehuda Olmerta, ki je zamenjal Ariela Šarona: "Shujšali jih bomo, toda ne toliko, da bodo umrli." In res, Olmert je oznanil, da bosta svet in Izrael ignorirala Hamasovo vlado, ameriška zunanja ministrica Condoleezza Rice je sporočila, da bo Amerika ukinila pomoč novi palestinski vladi, Bush pa je začel k embargu - le malce bolj "diplomatsko" kot Izrael - pozivati tudi EU in zaveznice na Bližnjem vzhodu (Egipt, Jordanija, Savdska Arabija). Vsi so se sklicevali na to, da je Hamas "teroristična organizacija", da je del "osi zla" (Iran-Sirija-Hezbolah-PO), da Izraelu "ne prizna pravice do obstoja" in da v njegovih ustanovnih dokumentih piše, da si bo prizadeval za "uničenje Izraela". Še dobro, da ima Hamas ustanovne dokumente - v nasprotnem primeru bi si morala Izrael in Amerika izmisliti, da razvija orožje za množično uničevanje. Scenarij za rušenje nove palestinske vlade je bil na dlani: prvič, palestinsko ozemlje odsekati od Izraela (Palestinci ne bi mogli na delo), drugič, Zahodni breg odsekati od Gaze (Hamasovi poslanci iz Gaze ne bi mogli na zasedanja v Ramalo), tretjič, Palestinsko oblast odsekati od tujih trgov (konec izvoza), četrtič, v zaporu zadržati Hamasove poslance, ki so jih zaprli že pred volitvami, petič, Palestinsko oblast odrezati od vode, elektrike in financ, ki jih prinesejo davki in carine, šestič, obnoviti ofenzivo, in sedmič, Palestinsko oblast razglasiti za "sovražno državo" (kot Libijo). Z eno besedo: Palestincem bodo zagrenili življenje in jih izstradali, tako da bodo na lastni koži izkusili konsekvence svoje odločitve. Palestince so torej kanili kolektivno kaznovati, ker so demokratično izvolili "napačno" vlado... ker so izvolili teroriste... ker so Palestinsko oblast prelevili v "teroristično oblast", "teroristično državo" oz. - kot je rekel Benjamin Netanyahu, šef konzervativnega Likuda - v "Hamastan, iranski satelit, ustvarjen po talibanski podobi". Kar je seveda absurdno: Zahod, ki hoče na Bližnji vzhod pripeljati demokracijo, je sklenil, da bo na Bližnjem vzhodu zrušil demokratično izvoljeno vlado. Še bolj absurdno: ta vlada je bila izvoljena na demokratičnih volitvah, ki jih je sponzoriral prav Zahod. Sploh pa: ali lahko teroristična organizacija, ki je demokratična izvoljena, še vedno velja za teroristično? Vsekakor - le definicija terorizma mora biti tako široka, da vanjo pade tudi politično gibanje, ki ima tako široko ljudsko podporo, da zmaga na parlamentarnih volitvah.

3. Novi palestinski parlament je prisegel 18. februarja. Hamas je sicer najavil, da bo spremenil ustanovno listino ter črtal antisemitizem in točko o uničenju Izraela, obenem pa za premjeja imenoval Ismaila Haniyeha, ki je takoj napovedal pogajanja o izraelskem umiku na stare meje (na tiste izpred leta 1967, izpred "Šestdnevne vojne"), tako da je izraelski časopis Haaretz celo oznanil, da se začenja "nova doba", "prehod od terorja k politiki", in da se "Hamas trenutno obnaša bolj odgovorno kot izraelska vlada", toda rušenje nove, hamasovske Palestinske oblasti se je že začelo. Dotok financ so prekinili, tako da so brez plač ostali vsi uslužbenci Palestinske oblasti, vključno z varnostnimi silami (protesti, štrajki), Izrael je izvajal burne racije, buldožiranja palestinske infrastrukture in pirotehnične izlete na Okupirano ozemlje, v katerih so redno umirali palestinski civilisti, tudi otroci. Ker so novo Palestinsko oblast finančno izstradali, so jo dobesedno prisilili, da se je obrnila na Iran, ki je islamske dežele takoj pozval, da naj pomagajo Hamasu, kar je povzročilo troje: prvič, bušiji so lahko zagrozili Iranu in ga razglasili za "glavnega bankirja terorizma" (Rice), drugič, v igro je stopil Hezbolah, šiitska politično-vojaška "teroristična" organizacija z milijonsko volilno bazo, ki kontrolira južni Libanon (v parlamentu ima tudi svoje poslance!) in ki je začela financirati operacije sunitskega Hamasa na Zahodnem bregu, in tretjič, kot je poročal londonski Sunday Times, se je začel Fatah - z žegnom predsednika Abasa - v Ameriki skrivaj sestajati z bušiji in Izraelci ter iskati pretveze za razpis novih palestinskih parlamentarnih volitev, ki bi odnesle Hamas. Plus: stari palestinski parlament, v katerem je dominiral Fatah, je na zadnji seji - tik pred razpustom - izglasoval novo devetčlansko ustavno sodišče, ki ga imenuje Abas in ki samemu Abasu omogoča veto na vse sklepe novega parlamenta. Nova, demokratično izvoljena Palestinska oblast je bila tako obsojena na finančni in politični bankrot.

4. Ko je Abas sredi aprila oznanil, da se strinja z mednarodnimi zahtevami, da naj se Hamas odreče dediščini svoje ustanovne listine (uničenje Izraela), je bilo že povsem jasno, da so te zahteve "mednarodne skupnosti" le dimna zavesa in da je cilj zlom nove, hamasovske Palestinske oblasti. Tja do maja sta bila Gaza in Zahodni breg že srhljivi, depresivni produkt mednarodnega embarga: brezposelnost, revščina in lakota so dramatično naraščale, humanitarna kriza je Palestince utapljala in ubijala, socialne službe, vključno z bolnišnicami, so bile paralizirane, plač za javno upravo - za 150.000 oseb! - ni bilo, varnostne sile, pretežno Fatahovci, so se upirale in bockale s Hamasovci, Izrael je stopnjeval obleganje Gaze, uničevanje palestinske infrastrukture in "mafijske" likvidacije palestinskih radikalcev ter ustavljal dobavo goriva in plina. EU, ki je zamrznila finančno pomoč Palestinski oblasti (Rusi in nekatere islamske dežele je niso), je sicer taktizirala in iskala sprejemljive "mehanizme" za financiranje palestinske javne uprave oz. za financiranje nekaterih "sekcij" Palestinske oblasti, toda na koncu je klonila pod pritiski Amerike in Izraela: nobenega financiranja Palestinske oblasti! Pika. Celo Arabska liga je oznanila, da novi Palestinski oblasti ne more posredovati donacij - banke denarja nočejo transferirati, ker da se bojijo, da bodo kršile ameriško protiteroristično zakonodajo (nobenega bančnega poslovanja s terorističnimi organizacijami). Nič, vsi so se držali izvirnega scenarija: Palestince je treba tako stisniti, obubožati in shujšati, da bodo ponoreli in vrgli demokratično izvoljeni Hamas. Nova Palestinska oblast je bila sicer na robu bankrota, toda pasti ni hotela.

5. Zato so Izraelci vrgli v višjo prestavo: 9. junija, na začetku Svetovnega prvenstva v nogometu, so raketirali plažo v Gazi in razstrelili 8 palestinskih civilistov, vključno z družino, ki je bila na pikniku. Vojaško krilo Hamasa je oznanilo, da je "obdobja miru" konec, in udarec vrnilo - retaliacija. Izrael, ki je tako dobil pretvezo za stopnjevanje obleganja Gaze in ekonomskega pritiska na Palestinsko oblast, je udarec vrnil. Retaliacija. Potem je udarec vrnil Hamas. Retaliacija. 13. junija je udarec vrnil Izrael in med raketiranjem Gaze razstrelil 10 palestinskih civilistov, vključno z dvema otroka. Retaliacija. Retaliacija na retaliacijo na retaliacijo na retaliacijo. In tako se je "regija" zvila v spiralo nasilja, retaliacij in hude "kolateralne škode". Ne preseneča, da je Izrael to spiralo sprožil prav v času, ko so palestinski radikalci, zaprti v Izraelu, palestinskim frakcijam - Hamasu, Fatahu in Islamskemu džihadu - poslali pismo, Zaporniško listino, v kateri so jih pozvali, da naj se v imenu palestinske države, ki naj bi vključevala Gazo, Zahodni breg in Jeruzalem kot glavno mesto, združijo in formirajo enotno Palestinsko odporniško fronto, Hamas in Islamski džihad pa so tudi pozvali, da naj umakneta zahtevo po uničenju Izraela. Ali bolje rečeno: da bi Izrael preprečil poenotenje palestinskih frakcij, se je vrinil med Fatah, za katerega je bilo jasno, da ne bo odgovoril na izraelski ogenj, in Hamas, za katerega je bilo jasno, da bo. Izraelu je uspelo Fatah in Hamas še bolj ločiti, polarizirati in spreti (do roba državljanske vojne!), k čemur je svoje prispeval tudi Abas z ultimati in grožnjami z referendumom, za katere nova Palestinska oblast ni imela nobenega razloga, da jih razume kako drugače kot izsiljevanje in kolaboriranje s sovražnikom. Je bila izraelska, "mednarodna" in Abasova zahteva, da naj Hamas prizna Izrael sploh iskrena in smiselna? Ne, očitno je bila le blef, le dimna zavesa za "mednarodno skupnost": če bi Izrael res hotel, da ga Hamas prizna, potem ga ne bi oblegal in sistematično "mafijsko" desetkal, ampak bi se prepustil diplomaciji. In seveda, če bi "mednarodna skupnost" res hotela, da Hamas prizna Izrael, potem ne bi pustila, da Izrael ruši novo, demokratično izvoljeno Palestinsko oblast. Zahteva po Hamasovem priznanju Izraela je bila le diverzija, le pravičniška kost za vest "mednarodne skupnosti", le "dokaz", da je Hamas terorist - in da je nova Palestinska oblast le Hamastan, le iranski satelit. Kar je bilo dobro za Izrael, ki je lahko rekel, da je ostal brez partnerja za pogajanja o miru in palestinsko-izraelski meji: glejte, Hamas nas ne prizna, Abas pa je brez politične moči! Kar pomeni, da je bil zdaj Izrael na tem, da sam določi meje - anektiral naj bi skoraj polovico Zahodnega brega in vzhodni Jeruzalem. Adijo Road Map! In adijo palestinska država! Informacijski vakuum, v katerem je pristala nova Palestinska oblast, je vse to le še olajšal: slišali smo le, kaj imajo povedati Bush, Izraelci, Abas in EU - o izjavah nove Palestinske oblasti ni bilo ne duha ne sluha.

6. Toda to je bil v resnici le začetek: Izrael je imel namreč v žepu načrt za invazijo na Gazo. Potreboval je le še pretvezo - in jo dobil 25. junija, ko so Hamasovi komandosi na meji napadli izraelski tank in zajeli 19-letnega korporala Gilada Shalita. Gazo so takoj zasuli z raketami, vletelo je 3.000 izraelskih vojakov in 100 tankov, porušili so tri mostove, razstrelili elektrarno, stopnjevali humanitarno katastrofo in 28. junija zajeli 64 Hamasovih ministrov in poslancev. Ker nove Palestinske oblasti niso uspeli zrušiti, so sklenili, da jo bodo ugrabili... ee, obglavili. Vojaško krilo Hamasa je zahtevalo, da Izrael v zameno za Shalita osvobodi palestinske ženske in otroke, ki so zaprti v Izraelu (100 žensk, 300 otrok), toda Olmert je oznanil, da se s teroristi ne bo pogajal. Še več, Hamas je tik pred izraelsko invazijo podpisal Zaporniško listino, s čimer se je zavezal, da bo pristal na dogovorjene meje palestinske države (Okupirano ozemlje), da bo "odpor" nudil le še znotraj palestinskih meja in da bo - kar je bistveno - priznal Izrael, toda izraelska vlada je rekla le, da to "ničesar ne spremeni". In nadaljevala z invazijo. Še celo Gideon Levy, kolumnist izraelskega Haaretza, je zapisal: "Država, ki počne take reči, ni več ločljiva od teroristične organizacije." Bušiji so ponavljali: "Izrael se ima pravico branit." Nihče ni rekel, da se imajo pravico branit tudi Palestinci. In nihče ni rekel, da zajetje enega vojaka ni bilo še nikoli casus belli - niti razlog za invazijo. Če seveda odštejete Reaganovo invazijo na otoček Grenado, kjer so bili leta 1983 "ogroženi" ameriški študentje. Hamas je ponujal premirje. Ni šans. "To ni vlada - to je morilska organizacija!" Združeni narodi in EU so opozorili, da je reakcija "četrte najmočnejše vojske na svetu" na zajetje Shalita, ki je itak obstreljeval Palestince, hudo pretirana, toda bušiji so še enkrat ponovili: "Izrael se ima pravico branit." In groteskno dodali: "Ne pozabite, kdo je vse to začel - Hamas, ko je ugrabil izraelskega vojaka." Saj. Kaj pa petmesečno obleganje Gaze? Kaj pa pobiti palestinski otroci? In pobite palestinske nosečnice? In razstreljene družine? Okej, kaj je huje - ugrabitev vojaka ali poboj devetčlanske družine? Razumete, ne: tik pred sklenitvijo večnega miru so že bili... čisto malo je manjkalo... pa je potem Hezbolah vse pokvaril, ko je ugrabil dva izraelska vojaka! Ni hujše kršitve izraelske suverenosti! Mediji, ujeti v bushitske oči, so kot vedno kupili to absurdno, asimetrično, perverzno, šovinistično zgodbo - in Izrael je nadaljeval. Olmert pa je dodal, da je operacija Poletno deževje "časovno neomejena" in da bo "ta vojna zelo dolga". Bush tega ne bi znal reči bolje.

7. In res, takoj po začetku invazije so izraelska letala že preletavala tudi Sirijo, to pa zato, ker gosti teroriste (= nekatere liderje Hamasa), ki da so naročili napad na izraelski tank in zajetje izraelskega vojaka. Ko pa je potem 12. julija še Hezbolah na izraelsko-libanonski meji zajel dva izraelska vojaka in v zameno zahteval osvoboditev Palestincev in Libanoncev, ki so zaprti v Izraelu (9.000! večina brez obtožnice a la Guantanamo!!), je Izrael ob Gazi, kjer je bilo vse huje (Izraelci so tiste dni z eno samo bombo pokončali Hamasovega aktivista, njegovo ženo in njunih 7 otrok), odprl še eno fronto "vojne proti terorju" - Libanon. Izrael je začel vletavati v Libanon - Hezbolah je začel vletavati v Izrael. Sledili so vse hujši letalski napadi, obleganje Libanona, zračna in morska blokada, laserske bombe, rušenje Bejruta, pobijanje civilistov, eksodus, invazija, apokalipsa - horror. Toliko o kršitvah suverenosti. Toliko o mednarodnem pravu. Toliko o Ženevski konvenciji. Toliko o "mednarodni skupnosti". Združeni narodi in EU so sicer rekli, da Izrael pretirava, niso pa rekli, da je treba Izraelu, ki bije dve nenapovedani vojni, ki skuša sprožiti dve državljanski vojni in ki od Amerike letno dobi 3 milijarde dolarjev, ukiniti vso pomoč. Bush je pribil: "Izrael se ima pravico branit." In dodal: "Hezbolahova provokacija je povzročila to krizo." Hezbolahova provokacija? Čakajte, a je ni povzročila Hamasova ugrabitev izraelskega vojaka? Pozabite! Zgodovina se po novem začne 12. julija 2006. Prej ni bilo nič! Ker pa Bush krivde za Hezbolahovo ugrabitev izraelskih vojakov ni mogel naprtiti libanonski vladi, ki jo je lani sam marionetno inštaliral, jo je naprtil Siriji in Iranu - ker da je naročilo za Hezbolahovo ugrabitev izraelskih vojakov prišlo iz Sirije in Irana. Gaza in Libanon - izraelski "Irak" in izraelski "Afganistan" - sta le mostova do Sirije in Irana, zato tudi vojna v Libanonu ni le "regionalna". To, kar se dogaja v Libanonu, je nadaljevanje Busheve "vojne proti terorju" z vsemi bushiti: kdor se upira Izraelu, je "terorist"... Hamas, Hezbolah, Iran in Sirija so "os zla", ki ogroža cel svet... invazija na drugo državo je "legitimna pravica do samoobrambe"... Libanon gosti teroriste, zato ga bomo "poslali za 20 let nazaj"... Gazo moramo uničiti, da bi jo rešili... na Okupiranem ozemlju je treba "zamenjati režim"... Hezbolah je "bolj nevaren od al-Kajde"... Hezbolah se mora razorožiti... v Gazi in Libanonu ne bo miru, dokler ne bosta padla Iran in Sirija. Jasno, medtem so že vsi pozabili, da se je vse začelo z rušenjem demokratično izvoljene palestinske vlade - in da je bilo do tedaj za "regijo" že skoraj 60 let zahodnega, ameriškega servisiranja in forsiranja antidemokracije.