27. 7. 2006 | Mladina 30 | Družba
Poletno deževje
Pot do libanonske vojne v sedmih slikah
Ganski nogometaš John Pantsil, sicer član izraelskega Hapoela, je na Svetovnem prvenstvu na igrišču mahal z izraelsko zastavo. Hotel se je zahvaliti Izraelu, ker ga je tako čudovito sprejel. Hotel je reči: tudi Izrael je na Svetovnem prvenstvu! In v nekem smislu je res bil: Izrael je namreč kritje Svetovnega prvenstva izkoristil za invazijo na Gazo. Ali bolje rečeno: začel je v Gazi in končal v Libanonu - z odličnim razgledom na Sirijo in Iran. In to, kar se zdaj dogaja v Libanonu, le potrjuje napoved, da bo invazija na Irak destabilizirala kompletni Bližnji vzhod, obenem pa izpolnjuje vse velike fantazije neokonzervativnih jastrebov, ki že ves čas trdijo troje: prvič, da lahko Amerika povsem preuredi in prevzame Bližnji vzhod, drugič, da v Izraelu in Libanonu ne bo miru, dokler ne bodo zlomili Irana in Sirije, in tretjič, da Američani v Iraku ne bodo zmagali toliko časa, dokler ne bodo porazili pretežno sunitske Sirije in pretežno šiitskega Irana. Ko sta Bush in Tony Blair na sanktpeterbuškem vrhu skupine G-8 zaupno - toda ob prižgani kameri in prižganem mikrofonu - kramljala o libanonski kalvariji, je Bush med mljaskanjem piščanca dahnil: "Sirija bi morala Hezbolahu reči, da naj neha delati to sranje, pa bo konec." Saj veste: sranje se kar zgodi. Kot 11. septembra. Shit happens! Ni res, da se sranje kar zgodi.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
