Jedrska diplomacija

Osvetljena humanitarnost francoskega predsednika

Tako, skrivnost je pojasnjena. Sin libijskega voditelja Saif Al Islam Gadafi je dal v torek v enega najdražjih hotelov v Nici poklicati novinarje pariškega Le Monda in jim, obkrožen s telesnimi stražarji in svojimi tiskovnimi svetovalci, v intervjuju potrdil tisto, o čemer smo bili mnogi prepričani že prej: pet bolgarskih medicinskih sester in palestinski zdravnik, ki jih je Libija pod bremenom obtožb, da so z virusom HIV namerno okužili več kot štiristo libijskih otrok, zadrževala od leta 1999, je rabilo kot adut v polkovnikovem rokavu v še eni od zgodb o izsiljevanju Zahoda. O njihovi nedolžnosti ni dvomil nihče, niti sam Gadafi, saj je njegov sin povsem mirno dejal, da so bili “žal uporabljeni kot grešni kozel”. Pričevanja sester, da so v zaporu z njimi grdo ravnali in da so preživele pravi pekel na zemlji, je označil za pretirana in za “plod njihove domišljije”, vrhunec arogance pa si je privoščil z izjavo, da je “šlo za zapleteno zadevo, v kateri je bilo treba zadovoljiti vse udeležene, in da si je Libija izpogajala dober dogovor”. Štiristo enaišestdeset milijonov dolarjev, ki jih je katarski emir dan pred izpustitvijo sester in zdravnika po posredovanju Francije nakazal Libiji, da jih bo kot odškodnino razdelila družinam okuženih otrok, je v primerjavi s celotnim svežnjem francoskih koncesij le drobiž. “Vem, da so nam nakazali nekaj več kot štiristo milijonov dolarjev, kdo in kako jih je zbral, ne vem, jasno pa mi je, da jih brez francoske podpore ne bi bilo,” je novinarjem povedal Saif, sicer predsednik dobrodelne fundacije Gadafi. Francoska javnost se zaradi Sarkozyjevega zagotovila, da niti Francija niti EU nista plačali niti centa, sprašuje predvsem, kdo jih bo Katarju vrnil, saj naj bi jih bil šejk Hamad bin Kalifa Al Tani zaradi globokih “prijateljskih” vezi s predsednikom Sarkozyjem le posodil. Tudi skrivnost, zakaj je bil deset dni pred izpustitvijo sester na paradi ob francoskem državnem prazniku na Elizejskih poljanah Sarkozyjev častni gost prav katarski emir s soprogo, je tako pojasnjena. Medijem je bilo sicer rečeno, da je to znak "globokega vzajemnega spoštovanja voditeljev obeh držav in odličnih bilateralnih odnosov s Katarjem", a to je le še ena v nizu laži in očitnih sprenevedanj, ki jih je zgodba o reševanju bolgarskih sester prepolna. Eden zgovornejših primerov takšnega zavajanja javnosti je, po tem, kar je imel povedati Gadafijev sin, nedvomno izjava Patricka Devedjiana, generalnega sekretarja Sarkozyjeve UMP (Združenja ljudskih gibanj) - nedavno se je proslavil s tem, da svoje politične nasprotnice v odsotnosti kamer imenuje kar cipe - neposredno po osvoboditvi, da “ta brez žene šefa države ne bi bila mogoča”. Ali pa Sarkozyjeva izjava, da francosko-libijski sporazum, sklenjen v Tripoliju le dva dni zatem, ni povezan (!) z izpustitvijo sester in da je le eden od plodov vnaprej predvidenega obiska severneAfrike. Saifovo razkritje dokazuje, da je Sarkozy za dosego svojih političnih ciljev pripravljen sklepati tudi najbolj pritlehna zavezništva in zlahka prelomi zavezo mednarodne skupnosti, da nevarni samodržci ne smejo imeti dostopa niti do civilnih jedrskih programov. Že med obiskom v Tripoliju je tiskovni predstavnik Elizeja še včeraj nevarnega Gadafija označil za frequentable, malodane dobro družbo. Teden po izročitvi je zato jasno, da v tej zgodbi ni nobenega človekoljubja, pač pa je Sarkozy v Tripoli potoval kot trgovski potnik. Libija bo z obljubljenim jedrskim reaktorjem za razsoljevanje morske vode (te ima, mimogrede, dovolj) proizvajala dodatno električno energijo, namenjeno izključno izvozu, najverjetneje v Italijo. Prav tako naj bi Francija z Libijo sodelovala na vojaškem in obrambnem področju, prodajala ji bo vojaško opremo, za začetek protitankovske rakete vrste Milan v vrednosti sto milijonov dolarjev. Čeprav je Evropa že leta 2004 odpravila prepoved prodaje orožja Libiji (izposlovati ji ga je uspelo s tem, da se je po močnih pritiskih Londona in Washingtona odrekla razvijanju svojega jedrskega programa in privolila v plačilo odškodnin svojcem žrtev razstrelitve letala nad škotskim Lockerbiejem pred dvajsetimi leti), bo Francija prva zahodna država, ki ji bo orožje dejansko prodala. Še več, ker so rakete vrste Milan skupen francosko-nemški projekt, je v posel vpletla še Nemčijo, sicer eno najmočnejših zunanjetrgovinskih partneric Libije, četudi se je Berlin doslej vzdržal prodaje orožja in se, vsaj kar zadeva jedrski program, s Francijo kategorično ne strinja. Še usodnejša je zaveza Francije, ki je uradni Pariz kajpak ni potrdil, da naj bi Libiji, če bi bila ogrožena njena ozemeljska celovitost, pomagala celo z vojaško silo. Sarkozyjev naskok na Libijo je po letih hladnih odnosov med libijskim voditeljem in prejšnjim predsednikom Chiracom pričakovan; Libija je šele 76. francoski zunanjetrgovinski partner po izvozu in 45. po uvozu, francoska podjetja pa so ta trenutek težko pričakovala tudi zato, ker po predvidevanjih nekaterih nameravajo v desetih letih v svoje obrate v Libiji vložiti kar 40 milijard evrov.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

Tedenski zakup ogleda člankov
Za ta nakup se je potrebno .

4,2 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 15,8 EUR dalje: