25. 9. 2000 | Mladina 39 | Kultura
Še vedno čakajoči na postaji
Vlaki so arhaični, umetnost tudi
Veselje na vlaku: Manca Košir in Artur Štern
© Borut Kranjc
Če bi ta tekst začeli z verzom kakšne stare slovenske popevke a la Vozi me vlak v daljave, bi bili populistično klišejski. Če bi se morebiti obrnili na umetniško in kulturniško sceno, bi scitirali kar Prešerna ali Župančiča. To bi bilo sicer še vedno precej klišejsko, ampak leitmotiv teksta bi se vsaj navezoval na pesnike, te dehteče cvetove slovenskega naroda. Pa še Prešernovo 200-letnico bi počastili z obuditvijo njegove druge najbolj pop pesmice. O PPP - ne poezija po pošti, ampak Prešernova pop poezija - boste tako ali tako še kaj izvedeli. V najboljšem primeru bi lahko začeli s slovenskim filmom. Šterkov Ekspres, ekspres je pred leti v nas ponovno vzbudil romantično zanimanje za vlake. Kar videli smo se, kako potujemo z muzejskim vlakom, šarmiramo s sopotniki, zasanjano pogledujemo po zelenih slovenskih gričih in preštevamo avstro-ogrske železniške postaje ... Ah, popotovanje, ah, romanca. Še vedno nam ob misli na premierski dogodek na pamet pade ena sama beseda: bjutiful. In takrat je bil v železničarsko srenjo spet vrnjen tudi Oto Pestner. Leta in leta je čakal na dekle črnih las in od takrat dalje je pesmica spet postala hit. V vagone slovenske železnice je padlo tudi gledališče z Živadinovim in njegovim zaprtim živinskim vagonom. Pretekli teden je gledališče še enkrat obiskalo tire s Potujočim labirintom Gabriela Eduarda Hernandeza Ladine in Barbare Pie Janič. Že prej se je tir artu pridružila še fotografija na med Mariborom in Koprom potujoči razstavi Gorana Bertoka. Vlaki so v umetnosti očitno in.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
